SREČNO NOVO LETO!

Še nekaj ur in začeli bomo listati po koledarju z letnico 2012. 
Vem, da leto, ki prihaja, za vse ne bo veselo, prijetno in prežeto z zdravjem... Je že tako, da je ta praznik zgolj v naših možganih, sicer pa se svet vrti po ustaljenih tirnicah. Najverjetneje bodo nekateri dnevi tudi zame naprijetni, sitni, taki, da bi jih najraje prespala. Kljub temu se veselim vsega novega! 
Tako veselje privoščim tudi vsem ostalim prebivalcem tega planeta.

SREČNO, ZDRAVO IN 
OPTIMISTIČNO LETO 2012!!!!

PRIVLAČNA DEKADENCA

Oscar Wilde je v literaturi ime, ki v bralcu vzbuja mešane občutke. Drugačen, presenetljiv, privlačen in odbijajoč hkrati, nerazumljiv, pa vendar tako domač. Irski pisatelj se je rodil leta 1854 v Dublinu. Bil je izjemno razgledan, spoštovan v visokih krogih družbe, zaradi homoseksualnosti je bil celo na prisilnem delu. Imel je izjemen smisel za literaturo, hkrati je najpomembnejši dekadenčni pisatelj, kar jih je bilo. Umrl je v Parizu leta 1900.

To o Oscarju Wildu izvemo v knjigah, na internetu…

Ko sem prvič prebrala njegovo Salomo, sem bila neprijetno presenečena. Kako lahko pisatelj piše o tako gnusnem človeškem obnašanju, kot ga uprizarja Saloma? Drama je na prvi pogled odvratna, odurna, nesmiselna. Knjigo sem pospravila v tisti kup, ki ga redko pregledam. In potem me je začelo glodati, da mora biti še kaj več kot le tisto blebetanje o  Johanaanovih laseh, koži, njegovih ustnicah… Pa sem jo prebrala znova in znova in kmalu ugotovila, zakaj ljudje radi berejo Wildove stvaritve.

Oscar Wilde je znal zares mojstrsko pisati. Da vas prepričam, vam v pokušnjo dajem delčke njegove pravljice SLAVEC IN VRTNICA.

“Rekla je, da bo plesala z mano, če ji prinesem rdečih vrtnic!” je žalostno vzdihnil mlad študent. “Toda v vsem mojem vrtu ni niti ene rdeče vrtnice!”

Slavec, ki je sedel v svojem gnezdu na hrastu, ga je slišal, pa je pokukal skozi listje in se presenečeno začudil.

“Nobene rdeče vrtnice ni v vsem mojem vrtu!” je vzdihnil študent in njegove lepe oči so zalile solze. “Ah, kako majhne stvari lahko uničijo srečo! Prebral sem vse, kar so napisali modrijani, in dokopal sem se do vseh skrivnostnih globin filozofije, pa vendar je moje življenje strašno bridko, ker nimam rdeče vrtnice!”

"Vendar je tu naposled nekdo, ki ima zares rad!" je rekel slavček. "Noč za nočjo sem pel o njem, čeprav ga nisem poznal. Noč za nočjo sem pripovedoval zvezdam njegovo zgodbo in zdaj ga vidim. Njegovi lasje so temni kakor hijacintov cvet, njegove ustnice so rdeče kakor vrtnica njegovega hrepenenja, toda vihar ljubezni je spremenil njegov obraz, da je bled kakor bela slonova kost, in žalost je pritisnila svoj pečat na njegovo čelo."

***

»Zakaj pa joče?” je vprašal zeleni kuščar, ki je z veselo zavihanim repkom tekel mimo njega.

“Saj res, le zakaj?” je rekel metulj, ki je skakal za sončnim žarkom.

“Joče, ker bi rad imel rdečo vrtnico,” je rekel slavec.

“Zaradi rdeče vrtnice!” so vzkliknili “To je pa res smešno!” In mali kuščar, ki je precej zaničljivo gledal na vse, se je celo glasno zasmejal.

Slavec pa je razumel skrivnost študentove žalosti.

***

(Slavec se odloči, da se bo žrtvoval za študentovo ljubezen, saj je le za ljubezen vredno živeti).

***

“Če hočeš imeti rdečo vrtnico,” je rekel rožni grm, “potem jo moraš v mesečini ustvariti iz svojih pesmi in jo nato obliti s krvjo svojega srca. Pritisniti se moraš s prsmi na trn in mi peti. Vso noč mi moraš peti in trn mora prebosti tvoje srce in kri tvojega življenja mora odteči v moje žile in postati moja.”

***

Mladi študent je pogledal iz trave in prisluhnil, toda ni mogel razumeti, kar mu je pripovedoval slavec, ker je razumel samo tisto, kar je bilo napisano v knjigah.

Hrast pa ga je razumel in je bil žalosten, ker je imel zelo rad drobnega slavca, ki si je bil v njegovih vejah spletel gnezdo.

“Zapoj mi še zadnjo pesem,” je zamrmral. “Dolgčas mi bo, ko boš odšel.”

Slavec je zapel hrastu in njegov glas je bil čist, kakor bi voda vrela iz srebrnega vrča.

Ko je odpel svojo pesem, je študent vstal ter potegnil iz žepa papir in svinčnik.

“Oblikovati zna,” je rekel sam pri sebi, ko je šel skozi log. “Tega se mu ne more oporekati. Toda ali ima kaj čustev? Bojim se, da ne. Tako je pač, da je podoben vsem umetnikom. Sam slog ga je, vsebine pa nič. Za druge se ne bi žrtvoval. Samo o glasbi premišlja, vsak pa ve, da so vse umetnosti sebične. Pa vendar je treba priznati, da je v njegovem glasu nekaj lepih zvokov. Kakšna škoda, da nič ne pomenijo in da so brez vsake praktične vrednosti.” In študent se je vrnil v svojo sobo, se zleknil na posteljo in začel razmišljati o svoji ljubljenki. In kmalu je zadremal.

***

" Ko je na nebu zasijal mesec, je poletel slavček k rožnemu grmu in potisnil svoje prsi proti trnu. Celo noč je pel, trn pa je prodiral globlje in globlje v prsi slavčka, njegova življenjska kri je odtekala.. In na vrhu grma je zacvetela čudovita vrtnica.. Kot senčna podoba vrtnice v srebrnem ogledalu, kot senčna podoba vrtnice v ribniku, taka je bila vrtnica, ki je zacvetela na vrhu grba. Klicala je slavčka, da se je še močneje pritisnil ob trn. " Pritisni močneje, mali slavček", je klicala, " sicer bo prej napočil dan, preden bo vrtnica dopolnjena." In tako se je slavček vedno močneje pritiskal ob trn, njegova pesem pa je bila vedno bolj glasna.. Nežna rdeča tekočina je pritekla na liste vrtnice, kot rdečica na obrazu ženina, ko poljubi ustnice svoje neveste.

Toda trn še ni zadel srca in tako je ostalo srce vrtnice belo, kajti samo slavčkova srčna kri lahko obarva srce vrtnice. Drevo pa je zaklicalo slavčku, naj se še bolj pritisne ob trn." Pritisni močneje, mali slavček", je zaklicalo, " sicer bo prej dan, preden bo vrtnica dopolnjena." In tako slavček še močneje pritisne ob trn, trn pa se je dotaknil njegovega srca in začutil je močno bolečino. Grenka, grenka je bila bolečina in divja, vedno bolj divja je postajala pesem, kajti sedaj je pel o ljubezni, ki jo poveličuje smrt, o ljubezni, ki tudi v grobu ne umre. In čudežna vrtnica se je obarvala rdeče kot rdečina vzhodnega neba." Glej, glej!" je zaklical rožni grm, " sedaj je vrtnica dokončana."Toda slavček ni odgovoril, kajti mrtev je ležal v visoki travi s trnom v srcu.

In konec pravljice? Naduto dekle zavrne mladega študenta, ker ji je ta ponujal le rdečo vrtnico… Vrtnica je končala v jarku, povožena in poteptana.

Kaj je ljubezen?

Kaj smo pripravljeni za ljubezen žrtvovati?

Je ljubezen res največ, kar te lahko izpolnjuje?

Odgovore na vsa ta in še mnoga druga vprašanja ponuja Wildova pravljica.

(Sem vam rekla, da je Wilde branja vreden!) J

DRAGI BOŽIČEK!


Pišem ti na predbožično popoldne. Skrajni čas, kajne? Verjemi, že zdavnaj sem ti želela napisati nekaj vrstic, pa enostavno nisem našla dovolj časa za to. 
Vem, rekel boš SPET ENA Z ŽELJAMI V ZADNJEM TRENUTKU. Pa ni čisto tako. Moje želje se prepletajo vse dni in tedne, le redke so vezane name. In zato - zase ne želim nič. Imam vse, česar mnogi nimajo  in to znam še kako ceniti. So pa povezane z ljudmi, ki jih imam rada. 
Najprej želim mojim trem navihancem tisto pravo zdravje (kak prehlad bomo že prenesli :-) ), kajti ni hujšega kot bolezen ali, bog ne daj, še kaj bolj tragičnega! Želim jim, da bi znali užiti otroška in najstniška leta, pa da bi kljub temu razumeli, kako pomembno je v določenih trenutkih ravnati trezno in odgovorno! Mojemu možu pa privoščim, da bi z zdravjem še dolgo tako krasno hodila z roko v roki.
Vsem mojim sorodnikom želim vse najlepše. Moja stara mama je v 88. letu življenja. Priklenjena je na invalidsko posteljo. Ko jo gledam, ne morem verjeti, da bolezen in starost tako spremenita človeka. Da se je izjemno pesniška duša zaradi bolezni umaknila usahli roži, ki ji moči vidno pešajo. Obiski pri njej so tista zadnja darila, ki jih dobivamo njeni otroci in vnuki... Želim ji, da bi še dolgo kljubovala "odhajanju" in da bi našla moč za edino, kar ti je zares podarjeno - za življenje.
Velik del mojega prijateljskega sveta je povezan s sodelavci. Živimo v stresnih časih in tudi dijaki niso več to, kar so bili pred dvema desetletjema. Želim jim veliko iskrenega smeha na delovnem mestu, predvsem pa bi jim rada povedala, da so mi ljubi in da rada grem v šolo tudi zaradi njih. 
Moji kulturniki in umetniki so del sveta, ki je zame izjemnega pomena. Brez njih si ne znam predstavljati svojega življenja. Marsičemu bi se lahko odpovedala, a lepoti in čarom knjige, dobre glasbe, gledališkega odra, slikarskih umetnin in lastnemu "pisateljevanju" pač ne... 
Ostanejo posamezniki, ki so del mojega življenja, ker so takšni, kot so. Zanje želim veliko smeha, pozitivne energije in naših skupnih trenutkov.


Dragi Božiček, vem, da sem ti s temi vrsticami naredila kak siv las. Neprimerno lažje je v trgovini z igračami kupiti kak "peskovnik" in vanje zmetati kup igrač, da se lahko otroci zanje prepirajo, si ob tem mečejo pesek v oči ali za ovratnik, se ob tem popljuvajo do onemoglosti (se sprašujem, če so si kaj takega zaželeli naši politiki, ko pa se v parlamentu obnačajo točno tako!!!). Vem, rekel boš, da vseh teh mojih želja ne moreš izpolniti, ker je za te stvari pogosto odgovoren vsak posameznik. Vem, da mi boš tudi rekel, da lahko na te stvari vplivam veliko sama. In tega se dobro zavedam. 
Kaj, če bi sklenila pogodbo? Jaz bom celo prihajajoče leto skrbela za meni ljube ljudi, ti pa boš poskrbel, da bodo tisti v "peskovniku" dobili kak pametni preblisk. Zmenjeno? Rezultate najine pogodbe bova pregledala čez eno leto. Skoraj upam staviti, da bom zmagala. :-)


Ne bom te več zadrževala ob branju mojih božičnih želja, ker vem, da te Rudolf in ostali jelenčki že nestrpno čakajo. Želim ti, da bi uspel obdariti vse, velike in majhne, da bi v današnjih kriznih časih ljudje še verjeli v čarovnijo...


                                                                                                                         tvoja Zlatka

ŠE RECEPT ZA SLASTNE RUMOVE KROGLICE

Za vse, ki vas zamika, da bi takole na hitro presenetili svoje bližnje z okusnimi rumovimi kroglicami, še recept za njihovo res enostavno pripravo:

Sestavine:
250 g maslenih keksov
70 g sladkorja v prahu
100 g kokosove moke
60 g kakava
ena cela margarina (250 g)
3 žlice ruma


za posip: kokosova moka, mleti sladkor ali lešniki, orehi...

Maslene kekse daš v prozorno vrečko in jih z valjarjem drobno zdrobiš, dodaš jim vse ostale sestavine in maso za nekaj časa (1 ura) postaviš v hladilnik. Oblikuješ kroglice in jih povaljaš v kokosovi moki, orehih, sladkorju... Njam. Dober tek!!!

Nekaj jih skrij, ker jih kmalu več ne bo... :-)

"ČE BI BIL JUTRI MOJ ZADNJI DAN"


Kdorkoli bi pomisli, da me v tem predbožičnem času daje depresija, se moti. Danes sem ob kuhanju kosila poslušala kanadske rokerje, ki so peli o tem, kaj bi človek naredil, če bi vesel, da je jutrišnji dan njegov zadnji. Čisto podzavestno sem preletela misli, kaj bi v taki situaciji naredila jaz. Najprej - na nek način bi bila vesela, da vem, kdaj bom odšla. Drugič - če bi le utegnila, bi denarno poskrbela za moje potomce. Tretjič - še zadnjič bi ljudem, ki so mi ljubi, napisala nekaj vrstic. In potem? Potem bi v roke vzela moje naj naj knjige in se solznih oči še enkrat sprehodila po najlepših napisanih vrsticah sveta. Objela bi moje otroke in jim prebrala najlepše pravljice na svetu. Se pa predobro zavedam, da mi kaj takega ne bo dano, kot to ni nikomur.
Čas pred božičem je izjemno naporen. Potrošniška mrzlica in tekanje za darili, razmišljanje o božičkovih nakupih, peka peciva, pisanje voščilnic. Marsikoga to spravi s tira, še posebej hudo je za osamljene ljudi... Ne preseneča, da je v tem času največ depresivnih napadov, še več samomorov. In to še ni najhujše. Ljudje smo nagnjeni k temu, da si v začetku novega leta zastavimo visoke, mnogokrat previsoke cilje, ki jih potem ne zmoremo doseči. Sledi razočaranje. Tega nisem nikoli počela, ker... pač. Očitno sem rojena pod srečno zvezdo, da se mi je dobro izšlo tudi brez tega!!!
Po svoje imam tale praznični čas rada. Voščila, božični komadi, ki jim ni ne konca in kraja, obdarovanje... Edino, česar ne maram najbolj, je tisto hitenje od sosedov do sosedov, obiskovanje vseh sorodnikov, zamera, če koga ne obiščeš... To me vedno najbolj utrudi.
Raje se spravim k peki peciva. Takole je videti eno izmed mojih številnih peciv. Baje so rumove kroglice okusne. :-) In že dolgo jih ni več v škatli!!!

DOTIK NEZNANEGA - 3

»Danes,« sem tiho odgovorila in začutila velikansko olajšanje.

Od takrat je minilo 20 let. Pozabila sem na »čarovnico« v sebi in zaživela brez skokov v drugi svet. Strah pred križiščem, kjer sem doživela stik z duhovi, pa je ostal.

Nenadoma je počilo, avto je zanihal v desno, kot paralizirana sem obračala volan in lovila vozilo po zasneženi cesti, dokler nisem z desnim bokom nasedla na kupu snega ob cesti. Valentina je ob trku vrglo v šipo, ko je dvignil glavo, me je pogledal z motnimi očmi.

»Kaj si se zaletela?«

Krčevito sem držala volan in gledala svojo desno roko. Ničesar ni bilo tam. Bila sva le midva z Valentinom in avto, ki je ob trku z nekom ali nečim pristal v kupu snega. Odprla sem vrata in stopila na cesto. Smešno, zdelo se mi je, da v daljavi vidim avtomobilske luči. Valentin se je iz avta skobacal na voznikovi strani, njegova vrata so bila zasuta s snegom, zato jih ni mogel odpreti.

»Sredi noči, sredi gozda, sredi tega snega povoziš srno,« je godrnjal in  si ogledoval pločevino.

»Sploh ne vem, če je bila srna, ničesar ni bilo, samo počilo je, samo to,« sem živčno razlagala in na avtu iskala kri, šop dlak, udrto pločevino, nekaj, kar bi dokazovalo, da je bil trk resničen. Ničesar nisva našla. Avto je bil brez praske, v snegu ni bilo ene sledi. Nič. Namišljena nesreča? Privid? Mogoče za okajenega Valentina, ne pa zame. Sredi noči me je v tem »mojem« križišču začelo postajati pošteno strah. Kar naenkrat sva z Valentinom zagledala šop žarometov. Avto se nama je bližal z veliko hitrostjo. Zamahnila sem z roko, da bi ga ustavila, a avto je odbrzel mimo naju, kot da naju ni.

»Prasec, lahko bi nama pomagal,« je siknil Valentin.

»Pri čem pa? Saj ničesar ni! Mogoče se mi je le zdelo, mogoče sem zdrsnila z ledene plošče, pojma nimam… Greva, prosim,« sem tiho rekla.

Valentin je zlezel v avto in sedel na svoj sedež, potem sem vanj smuknila še sama. Ko sem vžgala avto, se je mimo naju spet zapeljal avto.

»Kakšen promet je nocoj tu,« je utrujeno dahnil Valentin in zaprl oči. Pogledala sem v vzvratno ogledalo, dala v vzvratno prestavo in previdno pritisnila na plin. Počasi sem zapeljala iz kupa snega. Slišati je bilo praskanje, avto je gazil zmrznjen sneg. Prestavila sem v prvo in speljala. Pot do doma je bila mučna, Valentin je spet zaspal, jaz pa sem si počasi le oddahnila. Mogoče pa ni bilo nič, sem si mislila, a v srcu sem slutila, da se bo zgodba morala nadaljevati.

DOTIK NEZNANEGA - 2

Pred 20 leti sem se precej aktivno ukvarjala z mejnimi vedami. Iz radovednosti, seveda. Začela sem z astrologijo, nadaljevala z vedeževanjem, preučevanjem parapsihologije, telekineze, naučila sem se izvajati avtogeni trening, hodila sem na jogo… skratka, poučila sem se o številnih mejnih znanostih človeškega uma in predvsem duha. In nato so se začele dogajati čudne, nedoumljive stvari. Vedela sem, kdaj bo zazvonil telefon, razbrala sem, koga ima v mislih moj sogovornik, doživela sem srečanje. Prav v križišču, kateremu sem se približevala z avtomobilom. S prijateljico sva se peljali na zabavo. Veselo sva klepetali, z obema rokama sem držala volan. Mira je za trenutek pomolčala in pogledala pokrajino skozi šipo. Sama sem s pogledom ošvrknila stavbo na levi, kjer so vedno nekaj dograjevali. Na desni roki sem začutila prijem.

»Zakaj me trepljaš po roki? Sem kaj zamudila?« sem v smehu vprašala in pogledala Miro.

Roki je imela sklenjeni v naročju in presenečeno je obrnila glavo k meni.

»Nisem te prijela za roko,« je rekla osuplo in me vprašujoče pogledala.

Oblil me je znoj, avto sem komaj pripeljala do bližnjega postajališča.

»Povej mi, resno mi povej: si me ti prijela za roko?«

»Nisem. Zakaj me to sprašuješ?«

Prestrašeno sem si šla s prsti skozi lase. Težko je bilo razložiti nerazložljivo. Tudi Miri, čeprav je o mojih strasteh veliko vedela.

»Kaj je bilo? Menda ne misliš… duhovi?«

Tiho sem pokimala. Jezno je obrnila glavo.

»Kolikokrat sem ti že dejala, da se igraš z nevarnimi stvarmi? Seveda, tebi se zdi normalno, da se te dotikajo duhovi, mene pa to straši! In upam, da končno tudi tebe!«

Njen glas je izdajal jezo, skrb, še najbolj veliko skrb.

»Poslušaj, obljubi mi, zdaj mi obljubi, da boš s temi stvarmi nehala. Hec je, če znaš šlogati iz kart, ampak biti medij za duhove, to te zna stati zdrave pameti… in glave. Ti in tvoji duhovi! Okoli nas se najbrž potikajo le slabi in hudobni, tisti dobri so kje na lepšem…«

Bledo sem se nasmehnila, Mira je znala vedno duhovičiti.

»Obljubi mi, zdaj, takoj! To se mora končati danes, slišiš? Obljubi, prosim.«

Vedela sem, da Miro resnično skrbi. Nisem ji hotela priznati, da so se me zadeve dotaknile v živo, da me je začel tisti drugi svet plašiti, da sem potrebovala le pravi znak, da končno neham in začnem normalno živeti.

»Obljubim, da bom nehala.«

»Danes!«

ROMAN V NADALJEVANJIH - DOTIK NEZNANEGA

Dlani sta počivali na volanu. Napol zaspano, še bolj zasanjano sem gledala na slabo spluženo cesto in poslušala tiho melodijo, ki je toploto v avtomobilu delalo še bolj prijetno. Pogledala sem na uro. Bolj iz dolgčasa, kajti vedela sem, da mora biti nekaj čez eno, mogoče skoraj pol dveh zjutraj. 1:18. Potem sem ošinila moža, ki je zaspal na sedežu. Nasmehnila sem se, vedno, ko je okajen, v avtu zaspi. Zabava pri sestri je bila hrupna, nič posebnega, zato sva hitro odšla. Valentinu so bile vse zabava, ki so jih prirejali družinski člani po moji strani, strašno brez veze. Saj bo najbrž tudi bile, zame pa so bile priložnost, da spet vidim stare, meni ljube obraze. Pogled sem usmerila nazaj na belo cesto, ki je odkrivala, da se cestarji tudi tokrat niso kaj prida potrudili. Na cesti so ostale velike zaplate snega, avto je na njih poskočil zdaj na sredo ceste, zdaj proti robu cestišča. Plug je jarke zasul s snegom, ob cesti so zrasle gore snega, ki so ponoči, ko je mraz pritisnil, dobile poseben lesk. Tako so se bleščala tudi drevesa, ki so pod težo snega svoje bele veje upognila skoraj do tal. Bližala sva se križišču, ki mi ni bilo ljubo. V preteklosti se je tu zgodilo veliko prometnih nesreč, ob cesti je tudi pozimi mežikalo veliko prižganih sveč.

O MAMI

Besedilo je nastalo lani spomladi za krasno prireditev ob pomladanskih praznikih. Posvetila sem ga vsem mamam, predvsem pa moji mami. Verjetno sami veste, da je lastni mami izredno težko kaj takega povedati, ker... se nam zdi, da ona to tako ve...

Pomladi ima mama 2 praznika, eden je lepši od drugega. Zaradi vsega, kar mama je, zna in zmore bi morala praznovati prav vsak dan. Včasih o tem nisem razmišljala tako, danes pa, ko sem sama mama…

Odkar sem sama mama, razumem mamine besede, njeno skrb, njeno radost ob mojih uspehih in njeno žalost ob mojih solzah. Odkar sem mama, sprejemam njene nasvete, ker so modri in pretkani z ljubeznijo – do mene in mojih otrok.

Odkar sem mama, se moj strah nikoli ne konča: zaspi z menoj, ko zaspijo otroci in se skupaj z njimi vsako jutro spet prebudi. Zdaj vem, da se tako boji zame tudi moja mama. Mama zaspi zadnja, ker že razmišlja o jutrišnjem dnevu, zbudi se prva, da pričaka svoje najdražje s toplim nasmehom. Njen dotik omili še tako hudo bolečino, njen poljub zaceli najtežjo rano.

Odkar sem sama mama, to poznam. Vse to sem nosila v sebi in kot mama dajem naprej. In zato ti, moja draga mama, v imenu vseh otrok tega sveta želim izreči majhno besedo, ki nosi v sebi vse, kar otroško srce premore. Hvala. Hvala ti za vso pomoč, podporo, za vse, kar si in kar zmoreš. Podarila si mi največ na tem svetu – ljubezen in zato ti želim povedati, da te imam neizmerno rada.

MOJ SVET - PRVIČ (25.11.2011)

Moj svet
nikoli ni bil črno-bel, v njem so se vedno prepletale vse mavrične barve: skrivnostna temnina, ognjevita rdeča, vesela rumena, optimistična oranžna, skrivnostno vijolična, sveža modra in osvežilna zelena... Ne maram pa sivine, čeprav jo znam pregnati v čim veselim. Sem ljubiteljica športa, posebej mi je ljub nogomet, znam plesti in kvačkati, plesati in peti, obožujem rože, sem dobra kuharica... Sem VSE. :-) Najbolj pa mi gre od "rok" govorjenje in pisanje. S tem je povezan moj poklic in skoraj celoten prosti čas. Tudi mojim otrokom želim vgraditi ljubezen do lepe slovenske besede. Baje mi gre dobro od rok. :-)
Po horoskopu sem atipična rakica s podznakom strelca: družinska ženska z izjemnim dotokom energije! Huh, najverjetneje je težko držati moj tempo. :-)
Rada imam življenje. Živim ga na polno. Povabim vas, da ga spoznate tudi vi. :-)