FRANCETU PREŠERNU IN VSEM SLOVENCEM
Ob treh popoldne 3. decembra leta 1800 se je pri
Ribičevih v Vrbi na Gorenjskem rodil France. Bil je tretji otrok Šimna in Mine
Prešeren. Bil je njun prvi sin. Pravili so, da je imel France srce po očetu,
razum pa po mami. France je bil odličen učenec, zapisan v zlate bukve, kamor so
zapisovali imena odličnjakov. Francetov stric Jožef ga je po osnovnošolskih
letih v Ribnici vzel k sebi v Ljubljano, kjer se je šolal 9 let.
Le kaj naj mladi France postane? Materi je
13-letnik dejal, da soldat zagotovo ne bo, pa tudi doktor medicine ne bi bil
rad. Kaj bi pa drugega bil, pa da še ne ve. Sredi zadnjega šolskega leta je
France vse bolj premišljeval o tem, da bi šel študirat na Dunaj. Ta njegova odločitev
njegovi materi, ki bi ga najraje za videla duhovnika, ni bila povšeči. Trdno
odločen je peš odšel na Dunaj, kljub materinim tožbam navkljub. France se je
vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava.
Prvo dunajsko domovanje je Prešerna navdalo z
mešanimi občutki. Sobo si je najel pri vdovi, ki je imela mlado hčer. Obema se
je France zelo prikupil, on pa je na tihem kar medlel od samega spoštovanja do
dekleta. Častil jo je kakor nadzemsko bitje, a se je k sreči kmalu odselil od
žensk, kajti dobil je službo domačega učitelja. O njej je sanjal vse do takrat,
ko mu je nekdo povedal resnico o njegovem domnevnem dekletu. Skrivaj je namreč
imela razmerje z nekim moškim, posledice le-tega – še nerojenega otroka namreč -
pa bi bila rada naprtila Prešernu.
A za Franceta se na Dunaju kmalu zatem začenjajo
hude ure: vedno bolj je bil na tesnem z denarjem, zato se ga je polotilo hudo
malodušje. Razmišljati je že začel o duhovniškem poklicu v Ljubljani, ko so ga
njegovi prijatelji le prepričali, naj ostane na Dunaju. Francetu se z
odobritvijo štipendije nasmehne sreča, dobil pa je tudi službo domačega
učitelja v zavodu. Nevajen izjemne strogosti in omejevanja osebne svobode ga je
direktor zavoda odslovil, česar je bil po svoje celo vesel. Zakopal se je v študij
in živel od štipendije in denarja, ki mu ga je pošiljal stric Jožef. O
dunajskih težavah je kmalu izvedela tudi njegova mati. Pritisnila je nanj ter
še bolj nagovarjala strice, da bo mu odrekli podporo in ga tako prisili k
vrnitvi v Ljubljano in k študiju bogoslovja.
A France je bil v svoji odločitvi – ostati na
Dunaju, trdnejši bolj kot kadarkoli poprej. Študiral je z odliko, vedno bolj pa
je prebiral knjige literarne vrednosti. Blizu so mu bili takratni svetovni
pesniki in pisatelji, rad je bral starejša filozofska in zgodovinska dela, še
raje je zahajal v gledališče. Spoprijateljil se je s študenti – Slovenci, ki so
na Dunaju nabirali znanje: med njimi je bil priljubljen zaradi duhovitosti,
nesebičnosti in tovariške zvestobe.
Posebej se je navezal na Andreja Smoleta. Všeč mu
je bila njegova vesela narava, še bolj njegovo navdušenje za domačo in tujo
literaturo. Skupaj sta pogosto zahajala v gostilno Jakoba Dolenca, kjer se je
Prešeren resno zaljubil v domačo hčer Zaliko. Ta ga je vztrajno zavračala, iz
jeze in užaljenosti je nastala balada Povodni mož.
Leta 1828 je Prešeren postal doktor prava. Pot ga
je tri leta kasneje pripeljala v Celovec, kjer je opravil odvetniški izpit, po
vrnitvi v Ljubljano pa je zaprisegel kot sodnik. Želel si je samostojnosti,
zato je leta 1832 zaprosil za samostojno odvetniško pisarno. Zavrnili so ga in
s tem se je začelo 14-letno obdobje, v katerem se je zaman poskušal poklicno
osamosvojiti. Dve leti kasneje je dobil mesto odvetniškega pomočnika pri
prijatelju in odvetniku Blažu Crobathu in pri njem ostal vse do odhoda v Kranj.
Tam je leta 1846 slednjič le dobil samostojno odvetniško mesto in živel do
svoje prezgodnje smrti.
Francetovi prvi pesniški poskusi segajo v njegova
zgodnja leta, že doma je rad vsako reč takoj na verze obrnil. Tudi njegovo prvo
pismo z Dunaja je v verzih. Resneje se je s pesnjenjem začel ukvarjati med
študijem prava, šele v četrtem letniku je dal svoje pesmi prebrati tedaj uglednemu
slavistu Jerneju Kopitarju. Na njegov predlog je za daljši čas pesmi preložil
in jih predelal. Razen treh je vse druge sežgal. Ohranile so se le Povodni mož,
Lenora in Lažnivi pratikarji.
Drugo
pesniško obdobje njegovega življenja je zaznamoval Matija Čop, morda najbolj
izobražen Slovenec tistega časa, ki se je vrnil v Ljubljano in se začel živahno
družiti s Prešernom. Družila ju je želja po umestitvi slovenščine na zemljevid
sodobnih evropskih jezikov, pod njegovim mentorstvom je začel Prešeren pisati
sonete. Začela je izhajati Kranjska čbelica, ki je obelodanila številne
Prešernove pesmi. Iz tega obdobja prebiramo elegijo Slovo od mladosti, ciklus
Ljubezenski sonetje in satiro Nova pisarija. Tudi sicer je bil tisti čas čas
obračuna med svobodomisleci in nazadnjaki, cenzura je pritisnila, še ostrejši
boj se je na Slovenskem razplamtel v času t.i. črkarske pravde. Jernej Kopitar
in njegov učenec Metelko sta namreč skušala uvesti nov črkopis – 12 novih
vsebinsko in estetsko neutemeljenih črk.
Zmagala
sta Prešeren in Čop – tudi s pomočjo češkega pesnika Čelakovskega, ki je
zavrnil reformo črkopisa in obenem pohvalil Prešernove poezije. To je bila Prešernova
prva ugodna kritika in dala mu je novega zagona, dokler… na ljubljanskih ulicah
ni zagledal mlade, krhke gospodične – Primicove Julije, ki za dolga leta
postane njegova neuslišana muza in izvir njegovih najlepših verzov. Na papir tako
izlije svoja čustva v obliki Sonetnega venca z znamenitimi Magistralami.
Akrostih, v katerem je moč prebrati ime in priimek zalega dekleta, je v
Ljubljani zbudil veliko zanimanja in tudi govoric. Vsem je bilo jasno, da je
Julija zanj nedosegljiva, le Prešeren tega ni mogel in ni hotel doumeti.
Pisalo
se je leto 1835. Za Prešerna je bilo eno najbolj črnih. Umrl je stric Jožef,
edini iz družine, ki ga je ves čas podpiral, Julija Primic se je zaročila, sredi poletja
pa je v valovih Save utonil njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kakšno agonijo je Prešeren
preživljal ob mrtvem prijatelju, ki ga je popoldne zastonj vabil na skupno
kopanje! Prešernova sestra Katra je kasneje dejala, da še dobro, da je France ostal
doma, saj bi bil zagotovo za Čopom skočil. Plavala nista znala ne eden ne drugi
in utonila bi bila oba.
Tako
je Prešeren ostajal vse bolj osamljen: Andrej Smole, njegov prijatelj, je bil
daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev pravzaprav ni imel. Čopova smrt
je pesnika pahnila v dotlej najglobljo življenjsko krizo; čez mero se je vdajal
alkoholu, zanemarjal je delo v odvetniški pisarni, kot upravitelj Čopove
zapuščine je popolnoma odpovedal, po nekaterih pričevanjih naj bi celo
razmišljal o samomoru. V tem času je nastala znamenita pesem Kam in zametki njegove pomembne umetnine, Krsta pri Savici, ki je izšel pomladi 1836.
V
staro ljubljansko družbo se je po dolgih letih življenja in potovanja po tujini
jeseni 1839 vrnil Andrej Smole, pesnikov mladostni vrstnik in
prijatelj. Smole je bil ob vrnitvi v Ljubljano telesno precej šibak, a poln
idej; Prešerna je navdušil za nov projekt, izdajanje slovenskega časopisa in
literarnih del. A še preden mu je uspelo uresničiti zastavljene cilje, je Andreja
Smoleta na praznovanju lastnega godu zadela kap. Kot da Prešeren še ni doživel
dovolj žalosti, je dobesedno na pesnikovih rokah umrl še njegov drugi prijatelj.
Po
mesecih pesniškega zatišja začneta Prešerna na ustvarjalnem področju zanimati
slovenska ljudska pesem in narodno izročilo, na ljubezenskem pa se pojavi mlada
pestunja pri Crobathovih, Ana Jelovšek. Med njima se je kasneje razvila
zveza, ki je pomenila pesnikov dokončni propad. Morda je Prešeren res upal, da si
bo z Ano ustvaril družino in zaživel normalno meščansko življenje, a veliko
upanja za to ni bilo. Prešeren je bil plah in zavrt človek, Ana njegovo
nasprotje. Zanimivo je, da Prešeren ves čas njunega znanstva in razmerja Ani na
čast ni napisal nobene ljubezenske pesmi, posvetil ji je le pesem Nezakonska mati.
Nesrečen
je uteho iskal v pijači: spet so mu zavrnili prošnjo za odvetnika, prijatelji
so umirali, Ana ni bila prava ženska zanj, Julija je bila srečno poročena. Pesniški
dar pa v njem ni popolnoma ugasnil, nasprotno.
V
tisti čas sodi Zdravljica, napitnica, ki je zaradi
borbenih verzov doživela napad cenzure, kasnejšo objavo, zaradi človekoljubnega
sporočila pa je postala slovenska himna.
Zadnja
leta Prešernovega življenja so bila pesniško bolj plodna, veliko energije je
namenjal izdaji svojih Poezij. Izbiral in pilil je pesmi za zbirko in leta 1846
rokopis oddal v cenzuro. Ta je bila blagohotna in na Prešernov izbor, z izjemo
Zdravljice in nekega epigrama, ni imela pripomb. Na isti dan, ko so na Dunaju
dovolili tisk njegovih Poezij, torej 22. julija 1846, so Prešernu odobrili
advokatsko mesto. Novo, že šesto prošnjo je poslal za razpisani mesti v
Postojni in Kranju, sodna oblast ga je poslala na Gorenjsko.
Skoraj
46-letni pesnik je spet začel upati, da si bo skupaj z Ano Jelovšek in njunima otrokoma Ernestino in Francem uredil življenje.
Sprva je kazalo dobro, kot odvetnik je imel veliko dela, omisliti si je moral
celo dodatnega pisarja. Tudi Poezije so bile pri kritikih prijazno sprejete in
za tiste čase so se dobro prodajale. Vse je kazalo na to, da se je sreča končno
nasmehnila tudi Francetu Prešernu. Žal prepozno. Nesrečno življenje in pijača
sta ga tako načela, da ni zmogel novega začetka. Kljub skoraj popolnemu propadu
v Kranju je Prešeren tam vodil več pravd, številne reveže pa je menda zastopal
zastonj. Poleti je umrl še zadnji od njegovih prijateljev dr. Blaž Crobath. Bolehal je za isto
boleznijo, ki je čez nekaj tednov položila v posteljo tudi Prešerna. Zadnji
pesnikovi dnevi niso bili lahki, umrl je v četrtek, 8. februarja 1849, pokopali
so ga v Kranju.
Le
kaj je v človeku, da zaslužnemu ne zmore priznati slave takrat, ko je le-ta še
živ? Prešernu so se poklonili šele po njegovi smrti, vrednost njegovih Poezij
so doumeli kasneje, ko je bilo zanj že vsega konec. Številni so čez leta in
desetletja prav v njegovih pesmih iskali navdih, se iz njih učili, ga skušali
doseči, a zaman. Prešernovo občutenje jezika je bilo enkratno in neponovljivo.
Njegova dediščina današnjemu rodu pa je neprecenljiva.
Ali
kot je pred leti zapisal naš poet Oton Župančič:
»Prešerna ljubiti se pravi, ljubiti lepoto in resnico in pravico;
ljubiti slovenstvo brez šovinizma in ljubiti človeštvo in vse narode brez
hlapčevstva in poniževanja: enak z enakim.«
Prešernu posvečen program ob sl. kulturnem prazniku v Majšperku leta 2010 (besedilo z ljubeznijo do zapuščine našega največjega poeta zapisala moja malenkost)
