NAJ ŽIVI LJUBEZEN

 

Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svetu ne bo. Ljubezenski moto Franceta Prešerna me je kot rdečo nit koncerta navdihoval že nekaj let, a zanjo nisem imela pravega inspiracije. Vse do trenutka, ko sem pred dnevi v sinovi dlani zagledala nežno dekliško dlan. In ta nežna dekliška dlan se je skupaj z drugo dlanjo nežno in sramežljivo oklenila njegovega vratu. In on? Zaprl je oči in se nežno nasmehnil. In nasmehnila sem se tudi sama, kajti kolo življenja se je premaknilo, moj sin odrašča in stopa na pot, ki smo jo prehodili vsi. Na pot ljubezni, najmočnejši, včasih napogubnejši sili človeka.

Naj živi ljubezen, ljubezen do glasbe, do lepega dekleta, ljubezen do življenja, ljubezen do poletja in brezskrbnih počitniških ali dopustniških dni...

_________________

 Včasih se še jutro drži čemerno, včasih se jutranji žarki skrijejo za tegobe prihajajočega dne, včasih dan, ki se rodi, ni moj. Kakšno olajšanje za srce so sončni žarki, ki zalijejo nebo. Zdi se mi, da obstajam le za tisti prekrasni trenutek in usta se razlezejo v nasmeh, ki še dolgo ne zbledi. Ljubezen do pomladi je skrita v naših srcih, včasih je potrebno zaslišati le besedilo naše znane popevke, s katero so glasbeni svet osvojili člani skupine Pepel in kri.

Sonce pomladi - veselje in smeh.

Imamo se radi se vidi v očeh.
Sonce pomladi življenje budi. Skrita ljubezen se v strast prelevi.

Sonce pomladi se z roso igra.
Pridi, ukradi mi jutro srca.
Sonce pomladi naravo budi, barva poljane in klasje zlati.

Misli jesenske: nimam vas rad.
V srcu nosim pomlad.
Ljubim, ne ljubim, vse naenkrat. V srcu nosim pomlad.

Zdaj, ko si v cvetju, pridi z menoj.
Šla bom, šla, dragi moj.
Kot da poletju kljubuje nocoj naša pomlad, lepa pomlad.

Pomladne ljubezni so sladke in nežne, svet je odet v škrlat in rožnata očala nas v trenutku spremenijo v zaljubljene neumneže, ki zmorejo plavati v oblakih in živeti le za ljubljeno osebo. Seveda je od zaljubljenosti do ljubezni še dolga in pogosto trnova pot, a s pravo in za pravo osebo se izplača tudi pozabiti nase.

____________________________________________________

Odkar vem zanjo, imajo dnevi modre oči

in vode barvo njenega krila.

Odkar vem zanjo, veter šumi njen glas

in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake:

njene korake so spremljali, ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi, zamišljene v tiho, nežno pravljico o njej.

Nihče ne ve, kaj šepetajo. Samo jaz. In se smehljam.

Odkar vem zanjo, sem kot avgustovska noč: miren, poln zvezd in daljav.

Pesem Odkar vem zanjo je napisal Ivan Minatti, za katerega je naš literarni kritik Jože Pogačnik ob priložnosti dejal, da je pesnik z eno samo struno, a da zna z njo predstaviti najbolj tenkočutno občutenje ljubezni. Kaj je ljubezen, kaj je zaljubljenost? Znanstveniki bodo takoj dejali, da je zaljubljenost le kemijska reakcija v možganih, mi, navadni smrtniki, pa se ob tem spomnimo potnih dlani, razbijanja srca in metuljčkov v trebuhu. Pravijo, da je ljubezen lepa v vsakem obdobju, zagotovo ima največji čar v mladosti, ko je en sam dotik roke dovolj, da si od ljubezni pijan in omamljen še nekaj dni. Ne pravijo zastonj, da zaljubljeno srce vidi in sliši travo rasti. Verjetno bo tako tudi z mojim sinom, ki ga bo dotik nežnih dlani še dolgo grel pri srcu.

 ____________________

 Moji prvi zaljubljeni trenutki so se kaj klavrno končali, tako, kot se za prvo zaljubljenost spodobi. Na avtobusu proti Ptuju sem najprej ugotovila, da so mi všeč njegovi lasje, nato so se tej lepoti pridružile njegove oči in njegov smeh in še preden sem se dobro zavedala, sem bila vanj tako.. vsaj malo zaljubljena. Očitno sem mu bila tudi jaz všeč, ker je enkrat, dvakrat, potem pa skoraj vsak dan delil z mano avtobusni sedež proti Ptuju in domu. Da bi lahko sedela skupaj z njim, sem morala pogosto vsaj eno uro prej v šolo, kar je pomenilo precej zgodnejše vstajanje in neprespanost. A to vse ni bilo nič v primerjavi z njegovo bližino na avtobusu. Streznitev je prišla, ko mi je povedal, da mu je všeč moja sošolka in da bi lahko jaz kaj posredovala pri tej ljubezni... v njegovo dobro, seveda. Moja mama ni od včeraj in je konec moje slepe zaljubljenosti pospremila le z vprašanjem, če lahko budilko končno spet prestavimo na normalno uro. Dolgo sem celila ranjeno srce, a čas zaceli vse rane. Tudi moje je, do naslednjega srčnega udarca.

 _________________

Nekajkrat sem imela zlomljeno srce, nekajkrat sem zlomila srce. In potem sem začutila pesem Ljubezen Lojzeta Krakarja.

Od tebe dalje štejem svoje dni.

In nič ne maram, če mi je živeti le toliko, kot je metulju dano.

Glej, svet je pisan in nebo prostrano

in poldan je in toplo sonce sveti

in dolgo je, še dolgo do noči.

 ________________________

Ljubezen ima nešteto obrazov.

Včasih se smeje, včasih pomenljivo mežika, včasih zaspano zatrepeta na otroškem obrazu, včasih zajoče ali obnemi v grozi. Včasih je bežna ljubezen prava ljubezen, a je sploh ne zaznamo, včasih jo imamo, pa se nam izmuzne iz rok. Pogosta spremljevalka ljubezni je žalost.

Srečko Kosovel – Vetri v polju

Vetri v polju šumijo, trave mehko valovijo,

sonce v dolino blešči, kaj, če si daleč ti!

Zvonovi svečano zvonijo in sredi polja sem čisto sam.

Kdo hoče žalost? Jaz mu jo dam.

  __________________

Na eni izmed študentskih zabav ob koncu študijskega leta sem s kotičkom očesa ujela pogled čednega mladeniča, ki mi je pogled vrnil vsakič, ko sem pogledala v njegovo smer. Nisem bila brucka, bila sem stara bajta, absolventka, ki se je poslavljala od študentskih let. Pravi in potrebni ulov za bruca, če želi po vseh študentskih pravilih postati tapravi študent. No, sem si rekla, pa da te vidim, iz kakšnega testa si! Spogledovanje in nasmihanje se je nadaljevalo še nekaj časa, moj fante še vedno ni storil nič konkretnega, ura se je bližala tisti za spanje, pa se odpravim proti mojemu domovanju, ko me pred vhodnimi vrati v študentski dom naenkrat čez pas primejo roke in me potegnejo k sebi.

Če bi rekla, da ni bil čeden, bi se zlagala, ker je bil, pa tudi dišal je krasno, in vse bi lahko bilo oh in sploh, če... Življenje pišejo takšni in drugačni če-ji, najin če je dobival obliko in glas še nekaj naslednjih dni in tednov, ko sem pod oknom poslušala serenade in srce parajoče pesmi. In očitno je mojim sosedom izlivanje ljubezni že začelo najedati živce in nočni mir, ker so me rotili, naj se ga že enkrat usmilim, ker te mačje muzike ne morejo več poslušati... Tako sem strla fantovsko srce, ki se je, baje, še dolgo celilo. Kmalu zatem sem se izselila iz študentskega doma in s prijatelji iz tistih časov še zdaj pogosto obujamo spomine na mojega mladega osvajalca in njegove podokniške poskuse.

Kdo ve, kako bi se razvila najina ljubezen. A ta pač piše svoje zgodbe in postavlja svoja pravila. In verjamem, da ima vsak izmed nas podobno ljubezensko zgodbo. V eni nosiš strto srce in ga komaj zlepiš skupaj, v drugi streš srce, čeprav tega ne načrtuješ. Temu pravimo življenje.

_______________________

Uslišana ljubezen, taka, ki osmisli bivanjskost, lajša bolečino, preraste egoizem in samovšečnost, ta, zaradi katere postaneš človek, takšna nesmrtna ljubezen je naš končni cilj. Skoraj na dolg sem seznam najlepših ljubezenskih pesmi, ki so se me dotikale vse od mojih srednješolskih dni in so še vedno moj varen pristan, moja tolažba, moje barve za včasih sivkast in pust svet. Čisto na vrhu kraljuje Igo Gruden s pesmijo V blazinah.

V blazinah vonj ostal je tvojih las -

in zdi se mi, da ti si še pri meni,

da slišim v temi tvoj drhteči glas:

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči,

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca.

Ur sladkih dih po sobi še dehti -

in zdi se mi, da tiplješ ti po temi,

da tvoje krilo skozi mrak šumi:

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca,

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči.

Posvetil soj je mehko nad menoj -

in zdi se mi, da ti se sklanjaš k meni,

da v mraku me objel je pogled tvoj:

pa je le mesec, ki iznad črnih streh

v srebrnih me poplavil je valeh.

(vezno besedilo ob poletnem koncertu PO Talum Kidričevo, junij 2015)

 

STARI MAMI V SLOVO (11.7.2015)

Cvetela je nekoč pomlad,
le zame je cvetela,
brezskrbna in vesela,
življenja mojega pomlad.

Vse rožice duhtele,
le zame so cvetele
in ptičice vesele le meni vse so pele.

Cvetela je nekoč pomlad,
a njen čarobni žar zakrilo je poletje
in njeno nežno mlado cvetje otresel je vihar.

Prešla so leta, že mnoga od tedaj pomladi šlo je mimo mene,
ali moje, samo ene,
ni bilo nazaj.

Zdaj je jesen,

že pada tiho prva slana na srce, ki kmalu pusta bo poljana,
in daleč, daleč je že maj.

Draga stara mama,

pred časom si mi zaupala meni najtežjo, a hkrati najbolj plemenito nalogo: da te ob zadnjem slovesu v imenu vseh Planinčevih in žalujočih z besedami pospremim prav jaz. Že takrat mi je bilo ob misli na to, da te zares nikoli več ne bomo videli, hudo, zdaj, ko te spremljamo na tvoji zadnji zemeljski poti, je še težje... iz spomina so kdo ve od kod privreli spomini na otroške dni, preživete v tvoji bližini, na tvoje obiske in tisti angelski nasmeh, ki je bil vedno prepreden s ponosom: to so moji otroci, vnuki in pravniki..Morebiti si me izbrala tudi zato, ker naju je zbliževala ljubezen do učiteljskega poklica, ljubezen do poezije, pesniška in pisateljska žilica, ki se v mojih žilah pretaka prav zaradi tebe, Planinčeve mame. A stati ob tvojem grobu, stara mama, ni enostavno, moje srce je, tako kot srca vseh nas, prepredeno z žalostjo, s spomini na Sestrže in naše nedelje, ki so danes dragoceni bolj kot kadar koli prej.

S solznimi očmi sem prelistala življenjsko knjigo naše drage mame. V njej so že pobledele družinske fotografije, na katerih so obrazi Planinčevih otrok in mame Milice ter očeta Albina, v njej so dnevni in tedenski zapiski, ki jih je s prečudovito pisavo zapisala za pisanje nadarjena ženska roka, med platnicami so presunljive pesmi, ki jih je babica Milica spesnila v svetlih in težkih življenjskih trenutkih – dve izmed njih je za današnji dan namenila vsem nam, ob robu platnic pa so fotografije njenih ljubih vnukov in pravnukov.

Knjiga se pričenja 24. aprila leta 1924; leta po prvi svetovni vojni so bila neprijazna za odraščanje, še manj prijazno je bilo vojno leto 1944, ko se je poročila z Albinom. A Milica je verjela, da bo sčasoma življenje prijaznejše tudi zanju. Prihajali so otroci: Milka, Zvonko, Ida, Janko, Stane, Anka, Albinca in Marjanca. Ni ji bilo dano, postati učiteljica, česar si je srčno želela, je pa zato s to isto vnemo k učenju spodbujala svoje otroke. Ponosna je bila nanje, njeno srečo je leta 1967 skalila veliko prezgodnja tragična smrt sina Staneta.Veliko je takrat pretrpelo njeno srce, tolažila se je ob vnukih, ki so s smehom ob nedeljah in v poletnih počitnicah napolnili domačijo na Sestržah. Na pragu starosti pa je na domačiji ostala sama: po obnovitveni zlatoporočni zaobljubi se je za vedno poslovila od moža Albina.Samota v starosti ne dene dobro, v veliko zadoščenje ji je bilo življenje med vrstniki v Domu upokojencev na Ptuju, kjer je vse do bolezni skrbela za kulturne prireditve, pisala in prebirala lastne pesmi. Bala se je bolezni, ki bi jo priklenila na bolniško posteljo, prav ta ji je v sredo odrešujoče za vedno zaprla trudne oči.Tiho je odšla od nas, kot bi nas ne želela vznemirjati s svojimi težavami. In tako danes zapiramo življenjsko knjigo naše drage mame, babice in prababice Ljudmile Planinc.

Biti del velike družine, je blagoslov in privilegij, ki smo ga mi, Planinčevi, na Sestrški domačiji užili na veliko. Povezovala sta nas in naše življenje za vedno prepletla Milica in Albin. Bila sta steber naše velike družine, središče našega skupnega življenja in nedeljsko pribežališče vseh nas, in tam je, na hišnem vogalu, čisto na koncu dolge stopnice, v predpasniku in z ruto na glavi stala stara mama. Njen nasmeh je bil čisto sonce in razdelila ga je vsakemu izmed nas. Na štedilniku je bil velik lonec sveže kuhanega domačega šipkovega čaja in čeprav sem prehodila mnogo sveta, je bil ta čaj daleč najbolj okusen, kar sem jih poskusila. Vedno je praktično iz nič spekla jabolčni štrudelj, v njeni špajzi je za vnuke zmeraj hranila kak posladek, tudi ko smo želeli pomagati v vrtu, nas je iz njega napodila, češ... bom že sama, vi se le igrajte in zabavajte. In ko smo ob nedeljskih popoldnevih odhajali, je na koncu tiste dolge stopnice stala toliko časa, da je izpred hiše odpeljal še zadnji naš avto. Pospremila nas je z nasmehom, saj je vedela, da bomo čez teden dni spet vsi pri njej. In smo prišli, ker je bil to naš svet, ki smo ga imeli radi in kamor smo se vsi radi vračali.

Milica Planinc je bila velika ženska. Skrbeti za številno družino, podpirati tri hišne vogale, živeti in preživeti v najtežjih letih, vztrajati in potrpežljivo pričakovati, kaj ti prinese življenje, sprejemati ga, kot se samo ponuja, biti vdan svojim idelalom in verjeti, da nas čaka še kaj več, da bo vso trpljenje in potrpljenje obilno poplačano, sprejeti svojo usodo in svetu podariti samega sebe, to je bila naša mama, babica in prababica.

Aleš je na spletu zapisal, da je bila naša stara mama nežna pesniška duša, ki je s svojimi raskavimi rokami večino časa pestovala otroke, vnuke in pravnuke, prebirala rožni venec in vihtela motiko... Še kako resnične so te besede, zato ti, draga stara mama, hvala za vso ljubezen in naklonjenost, za skromnost in hvaležnost, hvala ti za skrb in vse prečute noči, hvala ti za podporo in čuječnost, hvala ti za vse zapete pesmi in za vse molitve, s katerimi si nas želela obvarovati vsega hudega. Hvala ti.

Vse, kar si bila, nosimo v sebi Planinčevi otroci, vnuki in pravnuki, ponosni, da smo bili del tvojega življenja, ponosni, da boš za vedno del nas. Verjamemo, da se je s tvojim odhodom na nebu prižgala nova zvezda, ki nas bo varovala kot angel varuh in nas spremljala, dokler se spet ne srečamo.

Popotnik tu na zemlji sem,

skoz boje grem, viharje.

Željan pokoja, v dalji zrem že sij

večerne svetle zarje.

Že tone dan, ostal bom sam,

končana pot bo moja,

k Očetu se domov podam,

v deželo grem miru, pokoja.

Tam čaka me presrečni dom,

prebivališča večna,

veselje v njih užival bom,

pri njem bo moja duša srečna.

Nič več solza in žalosti,

vse tukaj bom odložil,

vse rane, teže in skrbi

Očetu dobremu potožil.

On Stvarnik moj je in Vladar,

na svet me je ustvaril,

sprejel bo k sebi svojo stvar

in večni mir mi bo podaril.

Poslanka božja, mila smrt

mi roko bo podala,

telo sprejel bo grob odprt,

v življenje novo duša vstala.

(Obe pesmi napisala Ljudmila Planinc)