V POKLON IN SPOMIN,

odprtje razstave Gregorja Samasturja, 

15. februar 2013, CID Ptuj

Človek je izmed vseh vesoljnih skrivnosti tista največja, naglobja. Je izjemen preplet moči, strasti in inteligence. Zna misliti, čutiti, predvidevati, pozabiti. Z vsemi skrivnostmi prepreden je resnično neuničljiv stroj.

Ko so ob priložnosti gospe, ki so jo mučili hudi glavoboli, sporočili, da bodo skupaj s tumorjem iz njenega življenja odstranili njej lastne spomine, se je posegu uprla. Kljub neusmiljenim prošnjam sorodnikov, naj vendar sprejme življenje, je zase raje izbrala spomine. Kaj pa vendar sem brez spominov? Kdo sem, kaj se bila, kaj bom? Nihče. Nihče, saj nimam ničesar, kar bi grelo moje srce. Brez spominov na mladost, ljubezen, brez spominov na hude dni, bolečino in trpljenje moje življenje ni vredno niti enega samega dneva več. Vse, kar sem, je shranjeno v mojih spominih. S spomini se poklanjam življenju!

Življenju se s spomini poklanja tudi umetnik Gregor Samastur, naš prijatelj, član likovne sekcije Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk, ki še kako dobro razume pomen spominov za vsakega izmed nas. Človek se s spomini napaja, pogosto mu le-ti osmišljajo vsakdan.

Čeprav se človek najraje spominja lepih reči, pa ga pravega človeka ustvarijo in izoblikujejo občutki žalosti, jeze, nemoči in  trpljenja. Vendar pa je človek z veliko začetnico le tisti, ki se pred neprijetnimi občutki ne skriva, pač pa jih vzame za svoje, z njimi živi, jih po svoje neguje in jim v srcu in spominu podeli posebno mesto. Tak človek je celovit, je eno z vsemi svojimi spomini.

Celovit človek je tudi Gregor, človek, ki ima v naših srcih posebno mesto. Človek, ki je uspel svojim trpečim spominom dati pravi izraz, pravi obraz, pravo rimo. Umetnik, ki se izraža z barvo, platnom, glino, z lesom, mavcem… njegov poklon življenju in spominom je pesem CVETOVI

CVETOVI

Cvetovi...
cvetovi beli
cveto...
odo mladosti
le ene,
ene
same mladosti
pojo...

Cvetovi...
cvetovi beli
na oltarju
življenja
mojega 
cveto...
a tako žalostni,
žalostno 
cveto...

Cvetovi...
cvetovi beli
vzpenjajo
se v nebo...
tebi,
le tebi
v večnost
cveto...
cvetovi...
cvetovi beli....

Tako pravi Gregor Samastur: 

»Hodim po poti ustvarjanja, po poti, ki jo je nekako določilo in izoblikovalo moje življenje. Oziram se okrog in iščem ... iščem tisto nekaj, po čemer hrepenim, pa čeprav se zavedam, da tega več ne bom našel. A vseeno iščem, saj vem, da tisto, kar iščem, nekako živi skozi mene, v meni, živi in govori skozi moja dela. Zato govorim, včasih kričim ... kričim v sebi, a so sanje, hrepenenje in tišina močnejši, zato glasneje govorim na svojstven, sebi lasten način. Govorim in nagovarjam opazovalca skozi specifičen likovni jezik, govorim preko svojih likovnih del, ki vabijo gledalca, da jim prisluhne in jih skuša tudi razumeti.

Včasih se temna gmota kot senca razpne čez platno, ki se utaplja v temni tišini počasi tekoče reke mojega življenja. Zopet drugič sonce ožari in osvetli moje poljane v poetične tančice neke mogočne reke, kot zapis nekega čarobnega časa. To je pogled skozi oči mojega razmišljanja, mojih sanj in hrepenenja po nenehnem iskanju nečesa ... nečesa izgubljenega.«

Dragi Gregor, dokler boš vsa ta čustva nosil v sebi, jih negoval in jim dajal življenje, ni nič izgubljeno. Kot praviš sam, te oblikujejo spomini, ki si jih pomešal s tokom življenja in prav zato je živo tudi tvoje umetniško ustvarjanje.

Sem Zlatka Lampret, ljubiteljica kulture in umetnosti, in ker smo pred dnevi praznovali slovenski kulturni praznik, naj zaključim in zaokrožim naše današnje srečanje z besedami našega največjega poeta.

Sem dolgo upal in se bal,

slovo sem upu, strahu dal,

srce je prazno, srečno ni,

nazaj si up in strah želi.

Gregor, hvala, da nas vedno znova povabiš v svoj svet. Želimo ti veliko užitkov ob ustvarjanju, želimo ti izjemno moč za spomine, želimo ti, da se vsi spomini prelevijo v najsvetlejše in najčistejše cvetove, ki bodo tebi in vsem tvojim vedno znova in nikoli ugasla zvezda med zvezdami.

Naj živi umetnost!