SEM NASILNA? NISEM, A VČASIH ŠTEJEM DO 10

Poznam nasilje. Z njim sem se, kot vsi, srečala v odraščajočem obdobju. Danes nasilje srečujem predvsem v službi, včasih v šolskih klopeh, na šolskih hodnikih, pred šolo, v parku, na avtobusni in železniški postaji...

Najbolj boli nasilje doma, v družini. Ne le fizično, boli tudi verbalno nasilje, ki se ga mnogi (predvsem starši) ne zavedamo. Ali pa se zavemo, ko je že prepozno! Boli predvsem dejstvo, da te je izdala oseba, ki ji najbolj zaupaš, za katero bi dal roko v ogenj. Danes sem sama mama in nasilje sovražim. Nisem nasilna do otrok, fizično nasilje do njih me boli, prav tako verbalno, čeprav…

Skozi leta odraščanja, delanja na sebi in 20 let poučevanja v šoli sem ugotovila, da je nasilje del vsakega človeka. Če pračlovek ne bi bil nasilen, ne bi obvladal divjih zveri in živali, ne bi se ubranil sovražnih ljudstev. Nasilje je v človekovih genih, prav tako kot lenoba, dobrota, želja po najvišjem, najboljšem, največjem… Herman Hesse je v Stepnem volku dejal, da se v vsakem človeku skriva volk, potrebno ga je prepoznati in ga nadzorovati.

Svoja odraščajoča fanta učim in vzgajam v nenasilniškem duhu, vendar ne želim, da postaneta žrtvi kakega nasilneža. Ne želim, da udarita prva, vendar morata nasilnežu vrniti, kolikor močno lahko. Le tako bosta pravim nasilnežem pokazala, da se znata upreti in da ju ni strah.

Kot srednješolka nisem doživljala nobenega nasilja, prav tako ne kot osnovnošolka in študentka, zato sem zgrožena, ko slišim za nasilniški primer v šolskih klopeh. Vsakemu človeku bi rada rekla, da mu ni treba trpeti nasilja in da naj se upre – sam, če pa to ne gre, naj poišče pomoč.

Tudi pri meni.

FRANCETU PREŠERNU IN VSEM SLOVENCEM

Ob treh popoldne 3. decembra leta 1800 se je pri Ribičevih v Vrbi na Gorenjskem rodil France. Bil je tretji otrok Šimna in Mine Prešeren. Bil je njun prvi sin. Pravili so, da je imel France srce po očetu, razum pa po mami. France je bil odličen učenec, zapisan v zlate bukve, kamor so zapisovali imena odličnjakov. Francetov stric Jožef ga je po osnovnošolskih letih v Ribnici vzel k sebi v Ljubljano, kjer se je šolal 9 let.

Le kaj naj mladi France postane? Materi je 13-letnik dejal, da soldat zagotovo ne bo, pa tudi doktor medicine ne bi bil rad. Kaj bi pa drugega bil, pa da še ne ve. Sredi zadnjega šolskega leta je France vse bolj premišljeval o tem, da bi šel študirat na Dunaj. Ta njegova odločitev njegovi materi, ki bi ga najraje za videla duhovnika, ni bila povšeči. Trdno odločen je peš odšel na Dunaj, kljub materinim tožbam navkljub. France se je vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. 

Prvo dunajsko domovanje je Prešerna navdalo z mešanimi občutki. Sobo si je najel pri vdovi, ki je imela mlado hčer. Obema se je France zelo prikupil, on pa je na tihem kar medlel od samega spoštovanja do dekleta. Častil jo je kakor nadzemsko bitje, a se je k sreči kmalu odselil od žensk, kajti dobil je službo domačega učitelja. O njej je sanjal vse do takrat, ko mu je nekdo povedal resnico o njegovem domnevnem dekletu. Skrivaj je namreč imela razmerje z nekim moškim, posledice le-tega – še nerojenega otroka namreč - pa bi bila rada naprtila Prešernu.

A za Franceta se na Dunaju kmalu zatem začenjajo hude ure: vedno bolj je bil na tesnem z denarjem, zato se ga je polotilo hudo malodušje. Razmišljati je že začel o duhovniškem poklicu v Ljubljani, ko so ga njegovi prijatelji le prepričali, naj ostane na Dunaju. Francetu se z odobritvijo štipendije nasmehne sreča, dobil pa je tudi službo domačega učitelja v zavodu. Nevajen izjemne strogosti in omejevanja osebne svobode ga je direktor zavoda odslovil, česar je bil po svoje celo vesel. Zakopal se je v študij in živel od štipendije in denarja, ki mu ga je pošiljal stric Jožef. O dunajskih težavah je kmalu izvedela tudi njegova mati. Pritisnila je nanj ter še bolj nagovarjala strice, da bo mu odrekli podporo in ga tako prisili k vrnitvi v Ljubljano in k študiju bogoslovja.

 A France je bil v svoji odločitvi – ostati na Dunaju, trdnejši bolj kot kadarkoli poprej. Študiral je z odliko, vedno bolj pa je prebiral knjige literarne vrednosti. Blizu so mu bili takratni svetovni pesniki in pisatelji, rad je bral starejša filozofska in zgodovinska dela, še raje je zahajal v gledališče. Spoprijateljil se je s študenti – Slovenci, ki so na Dunaju nabirali znanje: med njimi je bil priljubljen zaradi duhovitosti, nesebičnosti in tovariške zvestobe.

Posebej se je navezal na Andreja Smoleta. Všeč mu je bila njegova vesela narava, še bolj njegovo navdušenje za domačo in tujo literaturo. Skupaj sta pogosto zahajala v gostilno Jakoba Dolenca, kjer se je Prešeren resno zaljubil v domačo hčer Zaliko. Ta ga je vztrajno zavračala, iz jeze in užaljenosti je nastala balada Povodni mož.

Leta 1828 je Prešeren postal doktor prava. Pot ga je tri leta kasneje pripeljala v Celovec, kjer je opravil odvetniški izpit, po vrnitvi v Ljubljano pa je zaprisegel kot sodnik. Želel si je samostojnosti, zato je leta 1832 zaprosil za samostojno odvetniško pisarno. Zavrnili so ga in s tem se je začelo 14-letno obdobje, v katerem se je zaman poskušal poklicno osamosvojiti. Dve leti kasneje je dobil mesto odvetniškega pomočnika pri prijatelju in odvetniku Blažu Crobathu in pri njem ostal vse do odhoda v Kranj. Tam je leta 1846 slednjič le dobil samostojno odvetniško mesto in živel do svoje prezgodnje smrti.

 Francetovi prvi pesniški poskusi segajo v njegova zgodnja leta, že doma je rad vsako reč takoj na verze obrnil. Tudi njegovo prvo pismo z Dunaja je v verzih. Resneje se je s pesnjenjem začel ukvarjati med študijem prava, šele v četrtem letniku je dal svoje pesmi prebrati tedaj uglednemu slavistu Jerneju Kopitarju. Na njegov predlog je za daljši čas pesmi preložil in jih predelal. Razen treh je vse druge sežgal. Ohranile so se le Povodni mož, Lenora in Lažnivi pratikarji.

 Drugo pesniško obdobje njegovega življenja je zaznamoval Matija Čop, morda najbolj izobražen Slovenec tistega časa, ki se je vrnil v Ljubljano in se začel živahno družiti s Prešernom. Družila ju je želja po umestitvi slovenščine na zemljevid sodobnih evropskih jezikov, pod njegovim mentorstvom je začel Prešeren pisati sonete. Začela je izhajati Kranjska čbelica, ki je obelodanila številne Prešernove pesmi. Iz tega obdobja prebiramo elegijo Slovo od mladosti, ciklus Ljubezenski sonetje in satiro Nova pisarija. Tudi sicer je bil tisti čas čas obračuna med svobodomisleci in nazadnjaki, cenzura je pritisnila, še ostrejši boj se je na Slovenskem razplamtel v času t.i. črkarske pravde. Jernej Kopitar in njegov učenec Metelko sta namreč skušala uvesti nov črkopis – 12 novih vsebinsko in estetsko neutemeljenih črk.

Zmagala sta Prešeren in Čop – tudi s pomočjo češkega pesnika Čelakovskega, ki je zavrnil reformo črkopisa in obenem pohvalil Prešernove poezije. To je bila Prešernova prva ugodna kritika in dala mu je novega zagona, dokler… na ljubljanskih ulicah ni zagledal mlade, krhke gospodične – Primicove Julije, ki za dolga leta postane njegova neuslišana muza in izvir njegovih najlepših verzov. Na papir tako izlije svoja čustva v obliki Sonetnega venca z znamenitimi Magistralami. Akrostih, v katerem je moč prebrati ime in priimek zalega dekleta, je v Ljubljani zbudil veliko zanimanja in tudi govoric. Vsem je bilo jasno, da je Julija zanj nedosegljiva, le Prešeren tega ni mogel in ni hotel doumeti.

 Pisalo se je leto 1835. Za Prešerna je bilo eno najbolj črnih. Umrl je stric Jožef, edini iz družine, ki ga je ves čas podpiral, Julija Primic se je zaročila, sredi poletja pa je v valovih Save utonil njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kakšno agonijo je Prešeren preživljal ob mrtvem prijatelju, ki ga je popoldne zastonj vabil na skupno kopanje! Prešernova sestra Katra je kasneje dejala, da še dobro, da je France ostal doma, saj bi bil zagotovo za Čopom skočil. Plavala nista znala ne eden ne drugi in utonila bi bila oba.

Tako je Prešeren ostajal vse bolj osamljen: Andrej Smole, njegov prijatelj, je bil daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev pravzaprav ni imel. Čopova smrt je pesnika pahnila v dotlej najglobljo življenjsko krizo; čez mero se je vdajal alkoholu, zanemarjal je delo v odvetniški pisarni, kot upravitelj Čopove zapuščine je popolnoma odpovedal, po nekaterih pričevanjih naj bi celo razmišljal o samomoru. V tem času je nastala znamenita pesem Kam in zametki njegove pomembne umetnine, Krsta pri Savici, ki je izšel pomladi 1836.

V staro ljubljansko družbo se je po dolgih letih življenja in potovanja po tujini jeseni 1839 vrnil Andrej Smole, pesnikov mladostni vrstnik in prijatelj. Smole je bil ob vrnitvi v Ljubljano telesno precej šibak, a poln idej; Prešerna je navdušil za nov projekt, izdajanje slovenskega časopisa in literarnih del. A še preden mu je uspelo uresničiti zastavljene cilje, je Andreja Smoleta na praznovanju lastnega godu zadela kap. Kot da Prešeren še ni doživel dovolj žalosti, je dobesedno na pesnikovih rokah umrl še njegov drugi prijatelj.

 Po mesecih pesniškega zatišja začneta Prešerna na ustvarjalnem področju zanimati slovenska ljudska pesem in narodno izročilo, na ljubezenskem pa se pojavi mlada pestunja pri Crobathovih, Ana Jelovšek. Med njima se je kasneje razvila zveza, ki je pomenila pesnikov dokončni propad. Morda je Prešeren res upal, da si bo z Ano ustvaril družino in zaživel normalno meščansko življenje, a veliko upanja za to ni bilo. Prešeren je bil plah in zavrt človek, Ana njegovo nasprotje. Zanimivo je, da Prešeren ves čas njunega znanstva in razmerja Ani na čast ni napisal nobene ljubezenske pesmi, posvetil ji je le pesem Nezakonska mati.

Nesrečen je uteho iskal v pijači: spet so mu zavrnili prošnjo za odvetnika, prijatelji so umirali, Ana ni bila prava ženska zanj, Julija je bila srečno poročena. Pesniški dar pa v njem ni popolnoma ugasnil, nasprotno.

V tisti čas sodi Zdravljica, napitnica, ki je zaradi borbenih verzov doživela napad cenzure, kasnejšo objavo, zaradi človekoljubnega sporočila pa je postala slovenska himna.

Zadnja leta Prešernovega življenja so bila pesniško bolj plodna, veliko energije je namenjal izdaji svojih Poezij. Izbiral in pilil je pesmi za zbirko in leta 1846 rokopis oddal v cenzuro. Ta je bila blagohotna in na Prešernov izbor, z izjemo Zdravljice in nekega epigrama, ni imela pripomb. Na isti dan, ko so na Dunaju dovolili tisk njegovih Poezij, torej 22. julija 1846, so Prešernu odobrili advokatsko mesto. Novo, že šesto prošnjo je poslal za razpisani mesti v Postojni in Kranju, sodna oblast ga je poslala na Gorenjsko.

Skoraj 46-letni pesnik je spet začel upati, da si bo skupaj z Ano Jelovšek in njunima otrokoma Ernestino in Francem uredil življenje. Sprva je kazalo dobro, kot odvetnik je imel veliko dela, omisliti si je moral celo dodatnega pisarja. Tudi Poezije so bile pri kritikih prijazno sprejete in za tiste čase so se dobro prodajale. Vse je kazalo na to, da se je sreča končno nasmehnila tudi Francetu Prešernu. Žal prepozno. Nesrečno življenje in pijača sta ga tako načela, da ni zmogel novega začetka. Kljub skoraj popolnemu propadu v Kranju je Prešeren tam vodil več pravd, številne reveže pa je menda zastopal zastonj. Poleti je umrl še zadnji od njegovih prijateljev dr. Blaž Crobath. Bolehal je za isto boleznijo, ki je čez nekaj tednov položila v posteljo tudi Prešerna. Zadnji pesnikovi dnevi niso bili lahki, umrl je v četrtek, 8. februarja 1849, pokopali so ga v Kranju.

Le kaj je v človeku, da zaslužnemu ne zmore priznati slave takrat, ko je le-ta še živ? Prešernu so se poklonili šele po njegovi smrti, vrednost njegovih Poezij so doumeli kasneje, ko je bilo zanj že vsega konec. Številni so čez leta in desetletja prav v njegovih pesmih iskali navdih, se iz njih učili, ga skušali doseči, a zaman. Prešernovo občutenje jezika je bilo enkratno in neponovljivo. Njegova dediščina današnjemu rodu pa je neprecenljiva.

Ali kot je pred leti zapisal naš poet Oton Župančič:

»Prešerna ljubiti se pravi, ljubiti lepoto in resnico in pravico; ljubiti slovenstvo brez šovinizma in ljubiti človeštvo in vse narode brez hlapčevstva in poniževanja: enak z enakim.«

Prešernu posvečen program ob sl. kulturnem prazniku v Majšperku leta 2010 (besedilo z ljubeznijo do zapuščine našega največjega poeta zapisala moja malenkost)

MAKARSKA 2012 - USPEŠNO OPRAVLJEN POPRAVNI IZPIT

Srce me proti morju vleče zaradi marsičesa (včasih se pošalim, da sem morala v prejšnjem življenju biti ovca, ki je svoje življenje prežvečila ob morski obali, pogledujoč po valovih, modrini, odsevu sonca na morski gladini). Letos tudi zaradi zdravja, pravzaprav slučaj pa je nanesel, da smo se letos spet odpeljali proti Makarski.
Prvi šok: čeprav smo bili na morju 25. avgusta, je bila na plaži takšna gneča, da smo brisače tja odnesli pred 7. uro zjutraj (kot pravi morski navdušenci smo si ob tej zgodnji uri privoščili še skok (dobesedno!) v morje in nekaj zamahov). To instantno preživljanje plažnih urih mi vedno bolj najeda živce, zato bom v prihodnosti naredila nekaj v tej smeri!
Drugi šok: nobenega Slovenca! Halo, kaj Slovenci ob koncu avgusta nimamo več dopusta??? Očitno pa ga imajo Čehi, Slovaki, Madžari, Rusi in Bosanci. Teh je bilo kot smetja in trave.
Tretji šok: za spremembo od lani nisem letos videla niti enih razgaljenih prsi ali prenizko potegnjenih moških kopalk, ki bi razkrivale kosmato bogastvo. Zanimivo, res.
Četrti šok: dobrih 35 stopinj ob koncu avgusta na morju!! Mi pa smo mislili, da se bomo s poznim dopustom na morju izognili vročini... Napaka! Ravno tako nas je žgalo kot v peklu, da nisi mogel dihati.
Peti šok: Hrvati so bili tako prijazni, da je bilo že kičasto! Njihov lanski indiferentni odnos do gostov mi je šel v nos, letos pa so bili naši gostitelji pohvale vredni. Prijazni, vljudni, nasmejani, ustrežljivi, vedno pripravljeni na klepet... Pohvale vredno, res!

Na koncu naj rečem le, da je Makarska krasno mesto, ki ima vse, kar si turist zaželi: čisto morje, prekrasne plaže, vedno sončno vreme, urejene sprehajalne poti, odlično urejeno otroško igrišče z gugalnicami, tobogani itd, veliko vodnih atrakcij, okusno hrano...
Letos je moja ocena bistveno višja od lanske. Čestitam, sosedje, popravni izpit ste opravili z odliko!

JOJ, SPET TISTO SITNO VPRAŠANJE: KAM GREŠ NA

DOPUST?

Skoraj pred letom dni sem zapisala naslednji sestavek, ki je bil namenjen spominom na naš dopust na makarski obali. Ni kaj, zanimivo ga je bilo spet prebrati! :-) 

Evo, ljubo doma, kdor ga ima, pravi stari pregovor. 

Da ne bo pomote - sem izredna ljubiteljica morja in zame ni poletja brez skoka v čisto morje. Morje obožujejo tudi moji družinski člani, zato smo se letos odpravili na makarsko riviero. Krasni kraji, čudovite plaže, prekrasno čudovito morje, res! Če hoče človek doživeti Jadran v vsej njegovi lepoti, potem se mora odpraviti vsaj do Splita ali še nižje, kajti narava je naše sosede obdarila s prekrasnim naravnim darilom, ki ga obožuje ves svet. Zanemarimo, da je bilo na morju izjemno vroče (standardnih 38 čez dan in 30 ponoči, morje pa 27 stopinj), kako pa bi sicer izgledal dopust na morju? Vsak dan dež in burja? No, hvala lepa za tak dopust na morju, pa že rajši odganjam vročino... Pogled po plaži pred hotelom je izdajal, da smo Slovenci na tem južnem delu jadranske obale vedno večji eksoti (od vseh gostov - hotel ima več kot 1000 sob! - smo bile 4 družine), trlo pa se je Čehov, Slovakov, Poljakov in - zanimivo - Francozov. Vse lepo in prav, ampak tem turistom je najverjetneje na plaži vseeno, kako se vedejo, ker jih tako ali tako nihče ne pozna. In potem moraš doživeti, da se starejši gospod (najmanj 65) sonči tako, da si - ležeč na brisači - tako zniža nivo kopalk, da vsem prisotnim kaže več kot polovico kosmate grde ostarele dedje riti. Mislim, halloo? Očitno je dal dobro pobudo, kajti naslednji dan smo na plaži zagledali gospo (govorila je češko) pravih let (vsaj 60!), ki se je užitkov željnim turistom pokazala v kopalnem kostumu, ki bi ga pripisal le vitkim in čednim 20-letnicam... Gospa je oblekla tangice in se samozavestno sprehajala po plaži. Najprej je bilo smešno, potem že groteskno. Za nameček je na ležalniku odvrgla zgornji del kopalk in pokazala svoje povešene in posušene prsi... Moji otroci so skoraj s prstom kazali nanjo, a nje to ni niti malo motilo... Nisem moralist, vendar pa mislim, da bi človek tudi na morju, daleč od doma in znanih radovednih pogledov, moral malo pomisliti na lastno dostojnost in spoštovanje drugih. Najmanj od vsega sem si namreč želela na plaži gledati kosmato dedjo rit, celulitasto, povešeno in starikavo babjo rit, da o povešenih prsih niti ne govorim. Če se že moraš in želiš pokazati drugim, potem je potrebno izbrati plažo, kjer ne boš izstopal, ampak boš eden izmed številnih nagcev... 

Na dopustu so se nam pripetile tiste mahne nesrečke, ki sodijo k dopustu  - padec in poškrampano koleno, pik čebele, tresk z glavo v čeljust in pregriz jezika - sicer pa smo ga preživeli brez šokov. Tega niso povzročili tudi domačini, ki še vedno ne vedo, kako se turizmu streže. Bili so... običajni, to pa je tudi vse. Težko razumem, da se v glavni turistični sezoni, ki ti prinaša edini denar v sicer prazno nogavico, obnašaš utrujeno, nezainteresirano, odvečno, tečno... Niso bili nesramni ali nevljudni, pa tudi kaj drugega niso bili. Receptorka nam je ob odhodu namenila le vprašanje: Odlazite? Brez enega vprašanja - kako smo se imeli, vam je bila všeč soba, hrana, plaža, boste prišli spet? Če bi bila agilna, bi nam od odhodu rekla, da ima še nekaj prostih sob, če bi želeli ostati še kak dan... Nič, niti ene besede, pozdrava, želje za lep odhod proti domu.... Evo, to je turizem naših sosedov. Poraja se mi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi bili naši sosednje pravi turistični delavci, če bi naredili vse tako, kot so za turiste naredili v Egiptu, Turčiji, Grčiji, Bolgariji? Najverjetneje bi izgubili svojo pristnost in postali podobni Špancem z njihovo instant turistično ponudbo. In če že lahko izbiram, še vedno izberem krasno plažo z borovo senco, čisto morje in svoj precej velik prostor na plaži, kajti stiskanje pod senčnikom na plaži, kjer so turisti stisnjeni kot sardele v pločevinki, mi ne diši... 

Ljubo doma, kdor ga ima, sem rekla, kot sem po tednu dni spet spala v svoji postelji... Lepo je biti na morju, še lepše je priti domov. 

Kam gremo na dopust prihodnje leto? Kdo ve, mogoče spet na Jadran, mogoče pa se bomo podali na raziskovanje kake države... A brez stiskanja pod senčnikom na prepolni obali.. :-)

Danes je sobota in že nekaj dni se pogovarjamo, kam  (in sploh če??) se bomo letos odpravili na dopust.

Malo sem posurfala po spletnih naslovih po hrvaških destinacijah... Ne vem, če že slabo vidim, ampak zdelo se mi je, da se cene na hrvaški obali že zdaj precej zasoljene in če k temu prištejemo še cestitne, plačilo trajekta itd... potem bo to precej drag dopust...  Kaj pa, če bi šli kam z letalom? Izabela je že dovolj velika za letalski prevoz, fantoma pa bi verjetno vožnja po zraku predstavljala nepozabno izkušnjo. V redu, kam pa? Grčija? Joj, kaj pa vem... Turčija? Nismo zainteresirani... Bolgarija? Mogoče... Španija? Ni šanse... Kaj torej preostane? Skoraj nič. :-) 

Vedno bolj sem prepričana, da bomo letos morje gledali s fotografij na spletu... 

Takšna ogreje srce, da zahrepeni po sončnem zahodu, vonju po soli, romantiki... :-) 

OČITNO ME MORA BITI SRAM, DA SEM UČITELJICA

Danes je sreda, 18. april. Ker sem učiteljica, javna uslužbenka, stavkam. 

Delam 20 let. V vseh letih, kar sem zaposlena, poslušam kritike na račun svojega poklica - kako da nič ne delam, da samo trošim javni denar, da sem državni parazit, da sem nevredna, da živim v tej državi. Moram poudariti, da v teh 20 letih nisem nikomur nič ukradla, da nisem niti en dan simulirala (kvečjemu sem hodila bolna v službo, ko je bilo potrebno pisati šolske naloge, reševati dijakove ocene, se pripravljati na številna tekmovanja...), nikogar nisem žalila, poneverjala papirjev, koga za kaj ogoljufala... Vsa ta leta delam pošteno, trudim se biti do vseh enakopravna, ponuditi dijakom pot do znanja, veščin, ki jih bodo pripeljale do želenega poklica! Moj delovni dan je od 8.h do 14.30. (Če je potrebno, ostanem še na kakšnem sestanku oz. si moram vsaj enkrat mesečno popoldne organizirati varstvo za otroke, ker imamo govorilne ure in roditeljske sestanke.) V tem času nimam časa brskati po spletu, pošiljati bedastih vicev kolegom, naokoli pošiljati fotografij o vsem živem, telefonirati in kofetkati s kolegi izven šole. Ne morem s službenega mesta, ker za to nimam časa. Moj čas je čas v učilnici in nekaj min v zbornici. V šolskem času ne morem popravljati šolskih nalog, niti jih sestavljati, kvečjemu pripraviti material za uro. Vse to me čaka doma, potem, ko otroci zaspijo. Če moram popravljati eseje pri slovenščini, jih popravljam tudi po nedeljskem kosilu. Če moram iskati dodaten material za šolsko uro, delam to doma. Dragi moji, že zdavnaj so minili časi, ko je bilo vse le v učbeniku in delovnem zvezku... In če seštejem - delam vsaj toliko, če ne še več kot mnogi, ki so  zgražajo nad mojim nedelom.

Letos učim 4 razrede, ki bodo ob koncu meseca maja začeli opravljati poklicno maturo.Moj in njihov cilj je uspešno opravljen letnik in poklicna matura. Kaj to pomeni, boste najbolje vedeli tisti, ki imate podobno delo. 

V mojem razredu sedi od 20 do 32 dijakov. Poučevati tuji jezik v tako velikem razredu je zelloooo naporno. To vam bodo potrdili vsi moji kolegi, torej ni moja izmišljotina. Za primerjavo - tečaji tujega jezika, kjer se vsi trudijo, naučiti se karseda največ, vabijo v male skupine (delo je skoraj individualno), ker je učinek največji.

Naj to moje pisanje ne zveni kot "jokanje" nad mojo poklicno usodo, ker ni. Je predstavitev realnega stanja. Moti pa me, da se vsake toliko najdejo junaki, ki mi za moje delo, mojo poklicno izobrazbo spodnesejo plačo. Pa da ne bo kdo mislil, kakšen denar zaslužim: sem mentorica, 20 let delovne dobe - zaslužim slabih 1300 evrov. Ne pravim, da zaslužim slabo, v primerjavi z mnogimi lepo. Vendar pa se moja plača ne more in ne sme primerjati s plačo tistega, ki ima končano OŠ in fizično dela!! Leta v srednji šoli in na fakulteti se morajo ovrednotiti - kako drugače kot z denarjem! Moja plača bi morala biti primerljiva s tistimi, ki imajo enako izobrazbo kot jaz! Jej, v primerjavi z njimi se lahko skrijem v mišjo luknjo... 

Žalosti me, da se v naši faušni državi vedno znova spotikajo ob prosveto. Varčevati pri znanju je pokol za vse, tudi za otroke tistih, ki zdaj tako vneto pljuvajo po učiteljih. Radi bi bili na vrhu pismenih držav, pa v šolstvo ne bi radi nič vložili. Žalostna je usoda naroda, ki pljune na znanje. Pljuva v lastno skledo! Nenazadnje pljuva tudi po meni.

KAJ DANES PIŠE HOROSKOP?

Bolj ko je hudo, bolj ljudje beremo horoskope. Tistih nekaj vrstic je postalo ratinsko jutranje opravilo - poleg pitja kave. Še vedno se nasmehnem, ko nehote prisluškujem kakemu ženskemu (ne vedno le ženskemu!!!) klepetu o tem, kaj se bo danes zgodilo, koga bomo videlil, srečali, katere številke bi bilo pametno obkrožiti na lotu listku...
Služiti na račun stiske drugih je mnogim postal zares dobičkonosen posel. Le poglejte na televizijske kanale, kaj vse vam piše v zvezdah, kartah, danes je dovolj le SMS, da bi izvedeli, ali se želi oseba zraven nas zares z nami zvezati s poročnim prstanom. Od mnogih bi pričakovala več treznosti! Saj ne rečem, da ni zanimivo prebrati kakega dnevnega horoskopa v časopisu, vseeno pa je treba vedeti, da so ta horoskop najverjetneje pisali kaki novinarski pripravniki ali pa so ga enostavno prepisali iz časopisa pred 10 leti!
Izmed vseh tehnik napovedovanja prihodnosti sta mi najljubši dve: kitajski in keltski horoskop. Znamenja v prvem  nosijo živalska imena, v drugem so v ospredju drevesa.
Po kitajskem horoskopu sem petelin, po keltskem jablana.

PETELIN Rojeni v letih: 1909, 1921, 1933, 1945, 1957, 1969, 1981, 1993, 2005, 2017

Osnovni element: kovina
Barva: marelična, breskova
Jin/Jang: bolj jin
Letni čas: jesen
Najljubši mesec: september
Najbolje se ujema: bivol, kača
Najslabše se ujema: zajec


+ prilagodljiv, ustvarjalen, strasten, barvit, drzen, iskren, zabaven, pogumen, zaščitniški, vzdržljiv, podjeten
- neotesan, bahav, nastopaški, grob,  napadelen, gospodovalen, dogmatičen



JABLANA (emocionalnost) 
23. december – 1. januar, 25. junij – 4. julij

Jablana je prispodoba ljubezni in življenjske moči, zato so tudi ljudje tega drevesa nežni in topli, za ljubezen pa dobesedno rojeni. Do ljudi so dobrodušni in radodarni, a se ne pustijo izkoriščati. Na okolico so kar nekoliko preveč dovzetni, saj vsako besedo ali dejanje hitro zamerijo. Pri delu so pridni in marljivi, ne pa ambciozni. Imajo pa veliko drugih sposobnosti, s katerimi se ne hvalijo radi. Bolj živijo za danes kot za jutri, zato se lahko hitro spozabijo in zabredejo v finančne težave. Varnost v ljubezni jim veliko pomeni. Tudi v najtežjih trenutkih znajo poskrbeti za partnerja ali prevzeti iniciativo za romantiko v razmerju. Zelo hitro pa zbežijo, če čustev tudi sami niso deležni. Občutljivi organi in deli telesa: želodec, jetra, rodila, mehur, limfni sistem.

        

 Jablana (Ljubezen) – običajno vitki, karizmatični, dopadljivi in atraktivni, prijetne zunanjosti, radi »flirtajo«, avanturisti, znajo poslušati, vedno zaljubljeni, hočejo ljubiti in biti ljubljeni, verni, nežni, zelo širokogrudni, talenti za znanost, živijo za danes, brezbrižni filozofi z zmožnostjo dobre razlage. (apple tree) 

(vse o takših in drugačnih horoskopih je moč najti na spletni strani www.sepet-sanj.com)




Tisti, ki me poznajo, že vedo, kaj je res in kaj ne! :-)

BITI UČITELJ ALI NE BITI UČITELJ, TO JE DANES VPRAŠANJE

A veste, koga najbolj občudujem? Mladostnike, ki že pri 18. letih vedo, kaj bodo postali, kaj bodo v življenju poklicno počeli. Sama tega dolgo nisem vedela. Najverjetneje je temu botrovalo dejstvo, da so odličnjaki šli za učitelje, ali pa preprosto, da sem bila v mnogih stvareh dobra: dobra športnica, dobro so mi šli tuji jeziki, matematika, posebej dobro filozofija… Bila sem dobra pevka in talentirana igralka, a sem bila za največje zalogaje takrat enostavno premalo samozavestna.

Največjo naklonjenost sem gojila do slovenščine. Velika hvala mojima učiteljicama – Marti Šmigoc v osnovni in Darinki Čretnik v srednji šoli. Na faksu sem bila zaradi predznanja prava »asica« in jo naredila z levo roko. Srečala sem nekaj dobrih in nekaj zanič profesorjev. Omembe vredni so dr. Zinka Zorko, Janez Vrečko in Janko Čar, všeč mi je bila tudi Majda Potrata. Verjetno sem  prav zaradi njih vztrajala na faksu in postala učiteljica.

Letos bom dopolnila 20 let službovanja v šoli. Kot učiteljica sem v teh letih doživela že marsikaj, a tako nizkotnega pogleda na prosveto, kot se je to razpaslo sedaj, nikoli. Težko sprejmem dejstvo, da je učitelj, ki ima vsak dan opravka z najpomembnejšim in najbolj občutljivim »materialom«, tako zelo ne spoštovan. Kdor me pozna, ve, da cenim vsako delo, saj sem nekaj let zapored delala poletno delo v tovarni za pakirnim strojem, spoznala sem birokracijo, poznam čiščenje, vendar se mi vseeno zdi, da se je intelektualno delo kot vrednota izgubilo. Zdi se mi »za malo«, da je postal človek, ki je po srednji šoli še vsaj 5 let (nekateri še več) pridobival dodatna znanja, enakovreden nekomu, ki je s 15 leti odšel v tovarno delat. Znanje bi se moralo ovrednotiti – kako drugače kot z denarjem?!

Skoraj bi se ne zmotila, če bi rekla, da sem imela pred 10 leti višjo plačo kot sedaj. Kljub dejstvu, da s prejetim denarjem še brez težav shajamo (moj mož je tudi prosvetar) iz meseca v mesec, pa moram vsakič pogledati, kaj bom kje kupila, kje bom oblekla otroke, kje in če sploh bomo dopustovali. Roko na srce – tega pred leti nismo poznali.

Kje iskati vzroke za tako nezadovoljstvo nad učitelji? Nad njihovimi plačami, čeprav sploh niso visoke??

Primerjajmo se s Skandinavci, ki imajo po mnenju mnogih najboljši šolski sistem na svetu. Kaj je tako posebnega pri njih? Ker sem bila na Finskem, lahko povem iz prve roke: šole in njihova okolica je čista, brez smeti in cigaretnih ogorkov. V šolah vlada red brez video kamer, brez varnostnikov. Vrata v učilnice so odprte, tudi ko je pouk. Nihče je kriči, tuli kot žival, spušča živalskih krikov. Vsak dan so v šoli do treh popoldne. Četudi ima kdo nezadostne ocene, nihče razreda ne ponavlja. Šolo pač končaš, ko si opravil vse obveznosti. Učitelji so spoštovani, imajo lepo plačo, a zanjo tudi zares veliko naredijo.

Po mojem mnenju se razlike med finskim in našim sistemom širijo zaradi učiteljev. Paradoksalno, ali ne? Če se na za mesto učitelja na Finskem prijavi 100 kandidatov, delajo krute izbore, precejalna sita so huda za vse – na koncu ostanejo le najboljši, ki postanejo učitelji. Pri nas? No, naša pogosta zgodba je takšna: dijak po komaj opravljeni maturi v drugem ali tretjem roku dobi študijsko mesto le še na pedagoški fakulteti, komaj spravi skupaj izpite in se zaposli v osnovni ali srednji šoli. Raje v osnovni, ker moraš biti za učitelja na tehniški šoli iz pravega (beri hudičevega) testa. J Ker je želel študirati nekaj drugega, je slabe volje, ne zna prav z otroki, v glavnem – zgodba nima lepega konca. Se oproščam vsem tistim, ki so se z željo vpisali na pedagoško fakulteto in uživajo v svojem poklicu!!!

Slovenci bi morali omejiti vpis na pedagoške fakultete, ker le-te bruhajo učitelje, ki niso zaposljivi. Po najnovejših vladnih idejah, ko želijo normativ v OŠ povišati na 30 učencev v razredu in učitelju zvišati tedensko obvezo, bo na cestah veliko učiteljev (pa še to tistih v najlepših službenih letih, ko imaš veliko vneme, energije in dobrih živcev…). Kje se bodo zaposlili? V kakšno prekvalifikacijo bodo šli? Veliko vprašanj, vedno manj pametnih odgovorov.

Moj poklic mi je pisan na kožo. A se pri svojim 65 letih kar težko vidim med 15-letniki, ki so kot živo srebro, vedno bolj neolikani, brezkompromisni, komolčarski. Bog pomagaj meni in njim. J

Učitelji v državnih šolah nismo paraziti. Pošteno in vestno opravljamo svoje delo – to je še vedno vzgoja in izobraževanje, čeprav sem na začetku leta pogosto v zadregi, ko pride mama s sinom v šolo in reče – tako, zdaj pa ga vzgojite v normalnega človeka, ker ga jaz več ne zmorem. Hallooo?? Kaj in kako naj popravi učitelj, kar starši v 15 letih  niso uspeli? Pa nam še skoraj vedno uspe. Šolo zapuščajo mladi ljudje, ki se mi tudi po 15, 20 letih še vedno z nasmehom zahvalijo za vse, kar smo v srednješolskih letih naredili za njega. To je največje zadoščenje, ki ga kot učiteljica dobim v zameno za ure spodbujanja, prigovarjanja, potrpežljivosti, za vsako slišano in izrečeno besedo veselja, navdušenja, jeze, nemoči, besa, strahu… Zato sem postala učiteljica.

Politiki bodo morali spoznati, da je zgrešeno varčevati pri otrocih in učiteljih. Takšne nevarne igrice se nam znajo kmalu maščevati. Že zdaj smo v nacionalnih preverjanjih in študijah evropskih držav na repu pismenosti in logike. Mar bi se manj oboroževali in obdavčili tiste, ki imajo preveč. Učitelji prav gotovo nismo med njimi.

Darilo mojih dijakov 4.a2 razreda na maturantskem plesu 30.3.2012

ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI, LJUBI IN PUSTI LJUBITI!!!

Čeprav je modernizacija v naše kraje prinesla veliko razpoložljivih sredstev za opismenjevanje naroda, je funkcionalna pismenost Slovencev še vedno na psu. Pravzaprav vedno bolj. Res je, da je med nami zelo majhen odstotek nepismenih, pa je odstotek tistih, ki sicer vejo brati in pisati, a ne razumejo napisanega in prebranega, prevelik. Grozljiv.
Že dobra 4 desetletja, kar sem na tem svetu, se trudim živeti strpno do vseh. V zadnjem času opažam, da imam vedno manj posluha in tolerance za neumne ljudi. Zna biti, da je pridevnik neumen ne najbolj primerna oznaka za ljudi, ki sicer imajo možgane, a jih ne uporabljajo. Drugim dopuščajo, da namesto njih mislijo. Všeč mi je bil komentar Tadeja Toša v oddaji Na zdravje, ko je na Jasnin namig, češ da danes ni najbolj pametno govoriti na glas tisto, kar misliš, odgovoril, da ljudje v časih, kot so današnji, potrebujejo nekoga, ki si bo upal glasno povedati tisto, kar je sicer bolje zamolčati. Ker pač imaš težave, če misliš z lastno glavo. Ker si takoj ožigosan, če se zoperstaviš trenutnemu političnemu razpolooženju v naši "republiki banani". Ker se ti zna kmalu maščevati, če poveš, kaj misliš... Biti pol pismen pomeni tudi, da si prirediš določeno resnico tako, da bo všeč tebi. Recimo - kaj je demokracija? Da lahko poveš, kaj misliš?? Haha, pa menda ja ne... Ampak splošno prepričanje je prav takšno: da lahko v imenu demokracije govoriš, kar se ti zljubi, čeprav je daleč od resnice. Da se lahko javno zlažeš, skušaš osramotiti drugega in se potem, ko te ulovijo na laži, celo pohvališ s tem, da si se zlagal, ampak opravičil pa se ne boš...
Strpnost je beseda, ki je izgubila svoj pomen. Kdo ve zakaj, a Slovenci smo zelo nestrpni do isto spolno usmerjenih. Osebno me nič ne moti, če se imata dva moška rada. Prav tako me ne pretreseta ženski, ki si izkazujeta ljubezen. To je njihova čisto osebna zadeva. Če ženski, ki živita skupaj, vzgajata otroka v poštenega, odgovornega in samozavestnega človeka, potem se mi to ne zdi popolnoma nič spornega. Sem mnenja, da sta lahko dva moška odlična očeta in da lahko omogočita otroku dobre pogoje za odraščanje. Kje pa je zagotovilo, da bo otrok, ki živi poleg očeta in mame, srečen? Da bo pošten? Da ne bo morilec, psihopat, pijanec? Nikjer. Je otrok, ki živi v "normalni" družini, obvarovan nasilja, zlorabljanja, pijančevanja, zanemarjanja? Zagotovo ne. Zato se mi zdi umetno ustvarjanje masovne panike, da nas bodo homoseksualci preplavili, živa neumnost. Homoseksualnost ni bolezen, ni nalezljiva kuga, ni nič novega. Odkar človeštvo obstaja, obstajajo tudi "enako čuteči". Živi in pusti živeti, ljubi in pusti ljubiti.
Demokracija ne pomeni, da lahko rečeš, kar se ti zljubi, ampak da si lahko narod prosto izvoli tiste, ki jih bodo zastopali in vodili.
Kar pa se tiče funkcionalne pismenosti ljudi, se bom kot slavistka še naprej borila za osnovno pravico vsakega Zemljana: da bo tisto, kar bere, tudi razumel!!!
George Michael: FREEDOM!!!!!

BARVA KOT ZDRAVILO ALI NADLOGA

Nič novega - barve so človekov spremljevalec že stoletja. Kako bi si sicer razlagali barvanje tkanin, iskanje najlepšega odtenka, barvno usklajevanje, modne revije?? Že naši predniki so ugotovili, da so nekatere barve prijetne očem, druge znajo izzvati mračna čustva, tretje poženejo kri po telesu...
Najbolj se na barve spoznajo slikarji, ilustratorji, modni oblikovalci. Slednji tudi narekujejo barve, ki so "in" in tiste, ki so trenutno "out". Sama se trenutno najbolj spoznavam z modernimi barvami, kar se tiče cvetja, in tistimi, s katerimi ozaljšamo notranje bivalne prostore.


RDEČA: je barva vitalnosti, strasti, prodornosti in spodbuja umsko delo. V prevelikih odmerkih postane vznemirjajoča in nadležna. Pospeši pulz, viša krvni tlak in povzroča glavobol. Tisti nagle jeze bi se je morali izogibati. :-) Roko na srce - na vse to pozabimo, ko v prostor stopi ženska, oblečena v rdečo obleko. (Za prijetno rdeče razpoloženje predlagam pesem LADY IN RED.)
Najpogostejši rdeči odtenki: karmin (to je temno rdeča; zaznamuje tekmovalnost in načelnost), škrlatna (živahnost, nestanovitnost, tudi sovražnost), magenta (tipično rdeča barva; trdnost, uspešnost, samozadostnost) in oranžno rdeča (čutnost in impulzivnost).













RUMENA: je barva sonca, svetlobe in optimizma. Ohranja budnost, spodbuja koncentracijo, je tudi simbol za ustvarjalnost in modrost. Spodbuja motoriko. Njena pomembna lastnost je komunikativnost. Tudi sicer ima rumena barva pozitiven učinek na počutje. Najbolj vpliva na dihalne organe, zvišuje krvni pritisk in veča hitrost dihanja. Ugoden je njen vpliv na živčevje.
Najpogostejši odtenki rumene: motna rumena (umirjanje, razmišljanje), živa rumena (živahnost, drznost, sproščenost), olivna rumena (mračnost in nihanje razpoloženja), citronsko rumena (budnost, čilost in izpopolnjevanje). Če želite doživeti rumeno, si zavrtite pesem SONCE RUMENO Tinkare Kovač.

ORANŽNA: je mešanica rdeče (toplota) in rumene (življenje). Simbolizira dejavnost in kreativnost, veselje, zrelost in rast. Spodbuja apetit, baje pomaga pri jutranjem vstajanju. Oranžna krepi pljuča, trebušno slinavko, vranico in delovanje srca. Poleg tega pospešuje prebavo, lahko pomirja, nekatere tudi vznemirja. Pravijo, da lahko ta barva ustali čustva , nekatere pa zamori. Vsi odtenki imajo enak pomen in vpliv, odvisen je le od prevladujoče komponente (rumena ali rdeča).

MODRA: je barva miru in harmonije, zato deluje sproščujoče. Je barva zrelosti, razumskosti, visokih vrednot, natančnosti, sposobnosti... (Ni čudno, da so pisarniški delavci, intlektualci... pogosto oblečeni v temno modro...). Nekoč je ta barva veljala za tipično žensko. Zanimivo je, da modra barva zavira apetit. :-) Pospeševala naj bi izločanje adrenalina in insulina, upočasnjevala ritem srca in umirila dihanje. Opazovanje modre pomirja centralno živčevje, omogoča dobro koncentracijo in tudi sanjavost.
Najpogostejši odtenki modre so: azurna/nebesno modra (plemenitost), ledeno modra (estetika, tradicionalnost), pastelno modra (nežnost, sentimentalnost), mornarsko modra (zvestoba, zanesljivost, zaupanje) temno modra (polnost, pripadnost) in indigo/ultramarin (naklonjenost).

VIJOLIČNA: je barva domišljije, izraža ekstavagantnost. Pričara razkošje in skrivnostno vzdušje, izraža veličino in pomembnost, a tudi posebnost in izobčenost. Je barva mešanih občutkov. Vijolična barva lahko izzove potrtost, hrepenenje in melanholijo.
Najpogostejša odtenka vijolične sta: lila (vijolična+bela; potrpežljivost, trpljenje) in purpur (barva kraljev, ošabnost in ceremonialnost).
Za pravo občutenje vijolične je najbolje poslušati pesem PURPLE RAIN Princa.

ROŽNATA: je barva ljubezni, topline in nežnosti. Roza preprosto pritegne ljubeznivost. Nekoč je veljala za tipično barvo za fantke!!!!, danes je pojmovana predvsem kot dekliška barva.

BELA: je barva, na katero se večinoma odzivamo pozitivno. Je barva jasnosti. Simbolizira nedolžnost, čistost, pa tudi nov začetek, rojstvo. Zraven rahlih modrih odtenkov zna delovati zelo hladno. Je pa seveda tudi simbol božanskosti, popolnosti, ponosa, dobrote in večnosti. Če je beline preveč, je videti pusto, sterilno, skoraj bolnišnično.

Moji barvni favoriti? Kar se obleke tiče - črna in bela, barva kamna in zemlje...
Neljubi barvni kosi garderobe: zagotovo rumena, ker mi zares ne pristaja, svetlo zelena, ker se v njej počutim naivno, rožnata, ker je očitno ne znam skombinirati z drugimi barvami.

Katere barve imam na sebi danes? Poleg sive še nekaj bele in vijolične... :-) To pa že nekaj pove, ne?

GREGORJU SAMASTURJU OB ODPRTJU NJEGOVE RAZSTAVE  "Moja iskanja" 

Moje ime je Zlatka Lampret. Po poklicu sem učiteljica, v prostem času kulturnica in umetnica, ki je včeraj z vsem vami praznovala svoj praznik, slovenski kulturni praznik. Posvečen je vsem, ki želijo in znajo svoje nagibe, sposobnosti in vizije preliti na platno, papir, v kamen, svoj glas in gibe… Čestitke vsem, še posebej našemu prijatelju, umetniku Gregorju Samasturju, čigar današnje odprtje nove likovne razstave sovpada s praznikom, ki ga praznujemo v spomin na  našega največjega poeta.

Prešernov svet je bil prepreden z nenehnim iskanjem perfektne pesniške rime, večnim bojem za slovensko besedo, optimističnim vizionarstvom o boljši in lepši prihodnosti naše domovine. Njegov svet ni bila le Primičeva Julija, pač pa predvsem zavedanje o lastni identiteti, ki se je ni nikoli sramoval.

Svet, v katerem živimo, in razmere, v katere je tudi nas, Slovence, pahnila svetovna gospodarska kriza, stiska, ki smo ji vedno bolj priča na vsakem koraku, vse to se odraža v vsakem izmed nas. Žal se politične igrice poznajo vedno in najbolj v sferah, ki so narodu lastne od njegovega lastnega zavedanja in obstoja. Težko si namreč predstavljamo moderno družbo, ki pozabi na tisto prvinsko, kar jo loči od drugih, kar ji je lastno, kar je gradila stoletja, za kar so se v preteklih letih mnogi borili s pisalom, čopičem, dletom, tipkami na instrumentu, z glasom…

Kultura je bolj kot kadarkoli v preteklosti na preizkušnji. Če so ji v preteklosti od zunaj grozili tudi z orožjem, ji danes grozimo sami. A kakšen je človek, ki ga ne premami prebiranje vrstic v knjigi, ogledovanje slikarske umetnine, uživanje ob kristalno čistem zvoku glasu, ki ga takšne in podobne stvari ne pritegnejo več? Kakšen je človek, ki ne upa iskati novih poti, ki ne upa pogledati vase, ki ne upa prisluhniti samemu sebi? Prazen. Plehek. Predvidljiv. Človek, ki ga je na začetku 19. stoletja na Slovenskem srečeval tudi France Prešeren.

Kljub krizi, v kateri se ljudje upehajo za bogastvom, navidezno srečo in iluzijo o idiličnem življenju, nam posamezniki, navdihnjeni od čustev, želja in domišljije, rišejo svoj notranji svet, svet vprašanj in namigov, svet, ki te napolni, navdihne in obogati.

  

Takšen je tudi svet Gregorja Samasturja, umetnika, ki nas v svoj svet vabi s čopičem, barvami, presunljivo in tenkočutno rimano besedo, zadnjih nekaj let tudi s podobami in izdelki iz lesa, mavca in gline. Je likovni terapevt, zaposlen v zavodu dr. Marijana Borštnerja v Dornavi, kjer svoje varovance spodbuja k likovnemu izražanju. Sicer pa je član likovne sekcije Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk.

Tokratna dela, ki jih je na ogled postavil naš prijatelj in človek z velikim srcem – Gregor Samastur – nosijo skupni naslov Moja iskanja. Kot je umetnik sam zapisal, so nastala dela odgovor na lastna iskanja, kot odgovor samemu sebi, šele takrat likovno delo s svojo sporočilnostjo ogovarja navzven, oziroma nagovori opazovalca...

Kdor išče, je iskalec in kdor išče, ta najde. Gregor Samastur je umetnik, ki ga na njegovi poti iskanja – tudi smisla življenja – niso ustavile niti najbolj trpke življenjske preizkušnje. Ne le želimo, privoščimo mu številne nove poti, veliko novih izzivov in mnogo prekrasnih umetnin, ki jih vedno z veseljem občudujemo.

Hvala umetniku Gregorju Samasturju za vse, kar nocoj ponuja na ogled. Delitev občutenja in povezovanje podobno mislečih je danes, ko sta umetnost in kultura vedno bolj odrinjeni na obrobje človečnosti, izjemno darilo, ki ga je potrebno vzeti in sprejeti. Ne kot samoumevno, pač pa kot zahvala za vse, kar človek premore in kar je.

Naj živi umetnost, tebi pa, Gregor, hvala, da želiš sebe, svoje srce in svoja iskanja deliti z nami.

ČRNA – PTUJSKA GORA

Nekoč je živela slepa deklica. Bila je hči bogatih celjskih grofov, a tudi njihovo bogastvo ji ni prineslo vida. Molila je k Mariji, vneto in goreče, in ko so se ob priložnosti vozili po naših krajih, je v daljavi, na hribu, zagledala svetlobo. Marija ji je za pobožnost in vdanost podarila vid, njen oče pa je v zahvalo na hribu, kjer je njegova hči spregledala, dal sezidati cerkev.

Tako je po legendi nastala naša najlepša gotska lepotica, cerkev Marije zavetnice s plaščem na Ptujski Gori.

Leta 2010 smo praznovali 600 let nastanka same cerkve in ob tej priložnosti smo na krožišču, ki vodi do samega sakralnega spomenika, odkrili kip slepe deklice, ki naj bi botrovala samemu nastanku cerkve.

Kdo ve, če je legenda resnična, nekaj je zagotovo eno: izmed vseh podob, ki se za oltarjem stiskajo pod Marijinim plaščem, najdemo tudi Celjane pa tudi Bernarda Ptujskega, ki se je poročil s Celjanko. Našo slepo deklico? Kdo ve.

Mnogi znajo o Ptujski Gori pripovedovati številne zanimive zgodbe. Vsi pa bodo znali povedati, da je staro ime za Ptujsko Goro pravzaprav Črna gora. V času turških vpadov so le-ti prišli tudi do naše cerkve, v kateri so se stiskali prestrašeni domačini. Naenkrat pa je cerkev zagrnila strašna megla, v kateri so se Turki izgubili in nikoli osvojili naše znamenite cerkve.

Danes je Ptujska Gora moderno romarsko središče, ki ga vsako leto obišče veliko turistov. Mnogi izmed njih pod Marijinim plaščem iščejo uteho in tolažbo, številni se le stežka nagledajo lepote haloških pobočij, vsekakor pa je užitek ob pogledu na ravnico, ki se razprostira pod ptujskogorskim hribom, izjemen.

MOJE DVOJNO DRŽAVLJANSTVO

»MAJŠPERK«

Zagovarjam tezo, da mora vsak prebivalec poznati izvor imena svojega kraja. Šele potem si pravi »patriot«.

Sama imam »dvojno državljanstvo«: živim in delam na Ptuju, prihajam pa iz Majšperka. Nikoli me ni bilo sram povedati, da živim ob vznožju haloških gričev, ki so še posebej prekrasni jeseni, ko se zelena barva prelevi v rdeče-oranžno-rumene odtenke, ki so ob sončnih vzhodih in zahodih prekrasne.

Še posebej sem ponosna na to, da sem kot ena izmed članov Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk nekoliko izčrpneje raziskala zgodovino našega kraja. Majšperk ima veliko prekrasnih in ogleda vrednih zgodovinskih spomenikov in še več srčnih ljudi, zaradi katerih se je Majšperk zarisal na zemljevid ogleda in obiska vrednih krajev naše domovine.

Pa začnimo pri začetku.

Majšperk je ime dobil po gradu Mansberg ali Monsberg. Na prvo omembo tega imena naletimo leta 1261 (in castro Mannesperch), v pisnih virih zasledimo omembo še 5 let prej, vendar je ta zapis manj verodostojen, saj je bilo tistega časa na Slovenskem veliko gradov ali gradičev s tem ali podobnim imenom. Nekateri navajajo prvo letnico našega gradu že leto 1168! Zmedeni zaradi številnih letnic pa se poenotimo, kar se tiče arhitekture gradu Mansberg, ki gradnjo zagotovo postavlja v 13. stoletje. Prvi zapisani posestnik gradu je bil Hartwik, nasledil ga je sin Hartnid, za njim še Valter, morda njegov vnuk. Grad so po letu 1410 dedovali Stickelbergerji iz Avstrije, za njimi pa postanejo lastniki Holleneggerji. Z njimi, predvsem pa s Hartmannom grad Mansberg zacveti in zablesti. Hartmann Holleneški in njegova žena Amelija sta bila njegova najbolj znana prebivalca, za časa njune vladavine so dobro živele tudi vse družine, ki so spadale pod ne tako majhno grajsko posestvo. Najbolj znan zapis o življenju na gradu v takratnem času je popotni zapis Paola Santonina, spremljevalca in tajnika caorlijskega škofa, odposlanca oglejskega patriarha, ki se je leta 1487 mudil na gradu in o njem zapisal:« Grad Majšperk… ima dvojno, dobro utrjeno obzidje, obdajajo pa ga prednje utrdbe, jarek in nasip.« Očitno sta bila zakonca izredno dobra gostitelja, saj se je Paolo Santonino na gradu namesto 2 tam mudil skoraj 10 dni!

Žal Hartmann in Amelija nista imela otrok, po Hartmannovi smrti je Majšperk dedovala vdova Amelija in ga nato zapustila svojim sorodnikom Lambergom.

V 16. stoletju se je velika posest gradu Mannsperg začela drobiti. Leta 1589 so Lambergi grad prezidali, leta 1618 pa ga je prevzel Adam Graf iz Šešč. V rokah rodbine Graf je bil grad tudi leta 1695, ko je pogorel. Bil je obnovljen, leta 1710 je prešel v roke Mosconov, njegovi lastniki so bili vse do leta 1801, ko ga je kupil Franc Blagotinšek, pozneje poplemeniteni von Kaiserfeld. Njegovi lastniki vse do konca 19. stoletja, ko je grad tudi propadel, so bili še Karl pl. Klar, Franc pl. Mandelstein, Franc Blauerstein in Alojz Sparovitz.

Težko bi razložili, zakaj so lastniki pustili propasti lep, zavarovan, dobro utrjen grad, ki je imel v lasti številne podložne družine daleč naokoli. Najbrž so temu počasnemu propadu botrovali ne preveč premožni lastniki, ki niso imeli dovolj denarja za vzdrževanje mogočne zgradbe. Grad so v času kmečkih uporov napadli in zažgali tudi uporni kmetje, vendar je bil obnovljen oziroma dozidan, o čemer so pričale letnice, najdene na zidovih posameznih grajskih delov. Grad je obdajal tudi park, v katerem je bilo veliko število kipcev – pastirčkov, obkroženih z živalcami, delo neznanega avtorja iz 18. stoletja.

Grad Mansperg je stal na griču nad samim središčem Majšperka. Spominjam se, da smo kot osnovnošolci še raziskovali ostanke gradu, danes pa je na vrh hriba nemogoče priti. Škoda. Lani je občina Majšperk praznovala prvo omembo gradu v pisnih virih (1261), vse nas, ki nas na Majšperk vežejo številne vezi, pa navdaja ponos, da smo potomci družin, ki so pripomogle, da je grad Mansberg zaznamoval številna stoletja Majšperčanov.

DOBRE MISLI ZA DOBER ZAČETEK


V bistvu je vse zapisano spodaj res. Nekateri smo nekaj stvari že izkusili na lastni koži, druge to še čaka. Moj najljubši izrek? Zagotovo Einsteinov! Zakaj? Ker je gonilo razvoja.

"Če bi bil svet brez ljubezni in brez sovraštva. bi ju človek izumil. Najprej sovraštvo, potem ljubezen." Rudi Kerševan

"Najpomembnejše premoženje so ljudje - boljši ko so ljudje, boljše je podjetje." - Geroge Shinn

»Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji." – Horacij

„Osebe, stvari in okolja pridejo k posamezniku - in on k njim - iz enega razloga, zaradi mogočnega Zakona privlačnosti. » William Walker Atkinson

Že dolgo časa je moje načelo, da so male stvari neizmerno pomembnejše kot velike. \\\"Arthur Conan Doyle\\\"

»Da človek postane pesnik, mora biti ali zaljubljen ali nesrečen.« Lord BYRON

»Čim dalj se kdo upira, tem slajša je potem želja po ljubezni.« BALZAC

»Čudno pa je to: čim bolj ga imam rada, tem več trpim, ker se bojim zanj. In 
čim bolj trpim, tem raje ga imam. Ljubezen izziva trpljenje, trpljenje krepi ljubezen.« Lojze Kozar

»Spori med ljubimci obnavljajo ljubezen.« TERENCIJ

»Družba bedakov nas v začetku lahko nasmeje, na koncu pa nas zmeraj 
razžalosti.« GOLDSMITH

»Največja neumnost je vedno znova početi iste stvari in vedno znova pričakovati drugačen rezultat!« Albert Einstein

»Ako vesta dva, je med tema; ako trije, je med vsemi.« Domača modrost

»Človeku, ki je izvršil svojo naravno dolžnost, je smrt naravna in dobrodošla kot sen.« George SANTAYANA

»Če ljubite življenje, ne zapravljajte časa, kajti življenje je narejeno iz 
njega.« Benjamin Franklin