MOJE DVOJNO DRŽAVLJANSTVO

»MAJŠPERK«

Zagovarjam tezo, da mora vsak prebivalec poznati izvor imena svojega kraja. Šele potem si pravi »patriot«.

Sama imam »dvojno državljanstvo«: živim in delam na Ptuju, prihajam pa iz Majšperka. Nikoli me ni bilo sram povedati, da živim ob vznožju haloških gričev, ki so še posebej prekrasni jeseni, ko se zelena barva prelevi v rdeče-oranžno-rumene odtenke, ki so ob sončnih vzhodih in zahodih prekrasne.

Še posebej sem ponosna na to, da sem kot ena izmed članov Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk nekoliko izčrpneje raziskala zgodovino našega kraja. Majšperk ima veliko prekrasnih in ogleda vrednih zgodovinskih spomenikov in še več srčnih ljudi, zaradi katerih se je Majšperk zarisal na zemljevid ogleda in obiska vrednih krajev naše domovine.

Pa začnimo pri začetku.

Majšperk je ime dobil po gradu Mansberg ali Monsberg. Na prvo omembo tega imena naletimo leta 1261 (in castro Mannesperch), v pisnih virih zasledimo omembo še 5 let prej, vendar je ta zapis manj verodostojen, saj je bilo tistega časa na Slovenskem veliko gradov ali gradičev s tem ali podobnim imenom. Nekateri navajajo prvo letnico našega gradu že leto 1168! Zmedeni zaradi številnih letnic pa se poenotimo, kar se tiče arhitekture gradu Mansberg, ki gradnjo zagotovo postavlja v 13. stoletje. Prvi zapisani posestnik gradu je bil Hartwik, nasledil ga je sin Hartnid, za njim še Valter, morda njegov vnuk. Grad so po letu 1410 dedovali Stickelbergerji iz Avstrije, za njimi pa postanejo lastniki Holleneggerji. Z njimi, predvsem pa s Hartmannom grad Mansberg zacveti in zablesti. Hartmann Holleneški in njegova žena Amelija sta bila njegova najbolj znana prebivalca, za časa njune vladavine so dobro živele tudi vse družine, ki so spadale pod ne tako majhno grajsko posestvo. Najbolj znan zapis o življenju na gradu v takratnem času je popotni zapis Paola Santonina, spremljevalca in tajnika caorlijskega škofa, odposlanca oglejskega patriarha, ki se je leta 1487 mudil na gradu in o njem zapisal:« Grad Majšperk… ima dvojno, dobro utrjeno obzidje, obdajajo pa ga prednje utrdbe, jarek in nasip.« Očitno sta bila zakonca izredno dobra gostitelja, saj se je Paolo Santonino na gradu namesto 2 tam mudil skoraj 10 dni!

Žal Hartmann in Amelija nista imela otrok, po Hartmannovi smrti je Majšperk dedovala vdova Amelija in ga nato zapustila svojim sorodnikom Lambergom.

V 16. stoletju se je velika posest gradu Mannsperg začela drobiti. Leta 1589 so Lambergi grad prezidali, leta 1618 pa ga je prevzel Adam Graf iz Šešč. V rokah rodbine Graf je bil grad tudi leta 1695, ko je pogorel. Bil je obnovljen, leta 1710 je prešel v roke Mosconov, njegovi lastniki so bili vse do leta 1801, ko ga je kupil Franc Blagotinšek, pozneje poplemeniteni von Kaiserfeld. Njegovi lastniki vse do konca 19. stoletja, ko je grad tudi propadel, so bili še Karl pl. Klar, Franc pl. Mandelstein, Franc Blauerstein in Alojz Sparovitz.

Težko bi razložili, zakaj so lastniki pustili propasti lep, zavarovan, dobro utrjen grad, ki je imel v lasti številne podložne družine daleč naokoli. Najbrž so temu počasnemu propadu botrovali ne preveč premožni lastniki, ki niso imeli dovolj denarja za vzdrževanje mogočne zgradbe. Grad so v času kmečkih uporov napadli in zažgali tudi uporni kmetje, vendar je bil obnovljen oziroma dozidan, o čemer so pričale letnice, najdene na zidovih posameznih grajskih delov. Grad je obdajal tudi park, v katerem je bilo veliko število kipcev – pastirčkov, obkroženih z živalcami, delo neznanega avtorja iz 18. stoletja.

Grad Mansperg je stal na griču nad samim središčem Majšperka. Spominjam se, da smo kot osnovnošolci še raziskovali ostanke gradu, danes pa je na vrh hriba nemogoče priti. Škoda. Lani je občina Majšperk praznovala prvo omembo gradu v pisnih virih (1261), vse nas, ki nas na Majšperk vežejo številne vezi, pa navdaja ponos, da smo potomci družin, ki so pripomogle, da je grad Mansberg zaznamoval številna stoletja Majšperčanov.