ČRNA – PTUJSKA GORA

Nekoč je živela slepa deklica. Bila je hči bogatih celjskih grofov, a tudi njihovo bogastvo ji ni prineslo vida. Molila je k Mariji, vneto in goreče, in ko so se ob priložnosti vozili po naših krajih, je v daljavi, na hribu, zagledala svetlobo. Marija ji je za pobožnost in vdanost podarila vid, njen oče pa je v zahvalo na hribu, kjer je njegova hči spregledala, dal sezidati cerkev.

Tako je po legendi nastala naša najlepša gotska lepotica, cerkev Marije zavetnice s plaščem na Ptujski Gori.

Leta 2010 smo praznovali 600 let nastanka same cerkve in ob tej priložnosti smo na krožišču, ki vodi do samega sakralnega spomenika, odkrili kip slepe deklice, ki naj bi botrovala samemu nastanku cerkve.

Kdo ve, če je legenda resnična, nekaj je zagotovo eno: izmed vseh podob, ki se za oltarjem stiskajo pod Marijinim plaščem, najdemo tudi Celjane pa tudi Bernarda Ptujskega, ki se je poročil s Celjanko. Našo slepo deklico? Kdo ve.

Mnogi znajo o Ptujski Gori pripovedovati številne zanimive zgodbe. Vsi pa bodo znali povedati, da je staro ime za Ptujsko Goro pravzaprav Črna gora. V času turških vpadov so le-ti prišli tudi do naše cerkve, v kateri so se stiskali prestrašeni domačini. Naenkrat pa je cerkev zagrnila strašna megla, v kateri so se Turki izgubili in nikoli osvojili naše znamenite cerkve.

Danes je Ptujska Gora moderno romarsko središče, ki ga vsako leto obišče veliko turistov. Mnogi izmed njih pod Marijinim plaščem iščejo uteho in tolažbo, številni se le stežka nagledajo lepote haloških pobočij, vsekakor pa je užitek ob pogledu na ravnico, ki se razprostira pod ptujskogorskim hribom, izjemen.

MOJE DVOJNO DRŽAVLJANSTVO

»MAJŠPERK«

Zagovarjam tezo, da mora vsak prebivalec poznati izvor imena svojega kraja. Šele potem si pravi »patriot«.

Sama imam »dvojno državljanstvo«: živim in delam na Ptuju, prihajam pa iz Majšperka. Nikoli me ni bilo sram povedati, da živim ob vznožju haloških gričev, ki so še posebej prekrasni jeseni, ko se zelena barva prelevi v rdeče-oranžno-rumene odtenke, ki so ob sončnih vzhodih in zahodih prekrasne.

Še posebej sem ponosna na to, da sem kot ena izmed članov Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk nekoliko izčrpneje raziskala zgodovino našega kraja. Majšperk ima veliko prekrasnih in ogleda vrednih zgodovinskih spomenikov in še več srčnih ljudi, zaradi katerih se je Majšperk zarisal na zemljevid ogleda in obiska vrednih krajev naše domovine.

Pa začnimo pri začetku.

Majšperk je ime dobil po gradu Mansberg ali Monsberg. Na prvo omembo tega imena naletimo leta 1261 (in castro Mannesperch), v pisnih virih zasledimo omembo še 5 let prej, vendar je ta zapis manj verodostojen, saj je bilo tistega časa na Slovenskem veliko gradov ali gradičev s tem ali podobnim imenom. Nekateri navajajo prvo letnico našega gradu že leto 1168! Zmedeni zaradi številnih letnic pa se poenotimo, kar se tiče arhitekture gradu Mansberg, ki gradnjo zagotovo postavlja v 13. stoletje. Prvi zapisani posestnik gradu je bil Hartwik, nasledil ga je sin Hartnid, za njim še Valter, morda njegov vnuk. Grad so po letu 1410 dedovali Stickelbergerji iz Avstrije, za njimi pa postanejo lastniki Holleneggerji. Z njimi, predvsem pa s Hartmannom grad Mansberg zacveti in zablesti. Hartmann Holleneški in njegova žena Amelija sta bila njegova najbolj znana prebivalca, za časa njune vladavine so dobro živele tudi vse družine, ki so spadale pod ne tako majhno grajsko posestvo. Najbolj znan zapis o življenju na gradu v takratnem času je popotni zapis Paola Santonina, spremljevalca in tajnika caorlijskega škofa, odposlanca oglejskega patriarha, ki se je leta 1487 mudil na gradu in o njem zapisal:« Grad Majšperk… ima dvojno, dobro utrjeno obzidje, obdajajo pa ga prednje utrdbe, jarek in nasip.« Očitno sta bila zakonca izredno dobra gostitelja, saj se je Paolo Santonino na gradu namesto 2 tam mudil skoraj 10 dni!

Žal Hartmann in Amelija nista imela otrok, po Hartmannovi smrti je Majšperk dedovala vdova Amelija in ga nato zapustila svojim sorodnikom Lambergom.

V 16. stoletju se je velika posest gradu Mannsperg začela drobiti. Leta 1589 so Lambergi grad prezidali, leta 1618 pa ga je prevzel Adam Graf iz Šešč. V rokah rodbine Graf je bil grad tudi leta 1695, ko je pogorel. Bil je obnovljen, leta 1710 je prešel v roke Mosconov, njegovi lastniki so bili vse do leta 1801, ko ga je kupil Franc Blagotinšek, pozneje poplemeniteni von Kaiserfeld. Njegovi lastniki vse do konca 19. stoletja, ko je grad tudi propadel, so bili še Karl pl. Klar, Franc pl. Mandelstein, Franc Blauerstein in Alojz Sparovitz.

Težko bi razložili, zakaj so lastniki pustili propasti lep, zavarovan, dobro utrjen grad, ki je imel v lasti številne podložne družine daleč naokoli. Najbrž so temu počasnemu propadu botrovali ne preveč premožni lastniki, ki niso imeli dovolj denarja za vzdrževanje mogočne zgradbe. Grad so v času kmečkih uporov napadli in zažgali tudi uporni kmetje, vendar je bil obnovljen oziroma dozidan, o čemer so pričale letnice, najdene na zidovih posameznih grajskih delov. Grad je obdajal tudi park, v katerem je bilo veliko število kipcev – pastirčkov, obkroženih z živalcami, delo neznanega avtorja iz 18. stoletja.

Grad Mansperg je stal na griču nad samim središčem Majšperka. Spominjam se, da smo kot osnovnošolci še raziskovali ostanke gradu, danes pa je na vrh hriba nemogoče priti. Škoda. Lani je občina Majšperk praznovala prvo omembo gradu v pisnih virih (1261), vse nas, ki nas na Majšperk vežejo številne vezi, pa navdaja ponos, da smo potomci družin, ki so pripomogle, da je grad Mansberg zaznamoval številna stoletja Majšperčanov.

DOBRE MISLI ZA DOBER ZAČETEK


V bistvu je vse zapisano spodaj res. Nekateri smo nekaj stvari že izkusili na lastni koži, druge to še čaka. Moj najljubši izrek? Zagotovo Einsteinov! Zakaj? Ker je gonilo razvoja.

"Če bi bil svet brez ljubezni in brez sovraštva. bi ju človek izumil. Najprej sovraštvo, potem ljubezen." Rudi Kerševan

"Najpomembnejše premoženje so ljudje - boljši ko so ljudje, boljše je podjetje." - Geroge Shinn

»Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj zadnji." – Horacij

„Osebe, stvari in okolja pridejo k posamezniku - in on k njim - iz enega razloga, zaradi mogočnega Zakona privlačnosti. » William Walker Atkinson

Že dolgo časa je moje načelo, da so male stvari neizmerno pomembnejše kot velike. \\\"Arthur Conan Doyle\\\"

»Da človek postane pesnik, mora biti ali zaljubljen ali nesrečen.« Lord BYRON

»Čim dalj se kdo upira, tem slajša je potem želja po ljubezni.« BALZAC

»Čudno pa je to: čim bolj ga imam rada, tem več trpim, ker se bojim zanj. In 
čim bolj trpim, tem raje ga imam. Ljubezen izziva trpljenje, trpljenje krepi ljubezen.« Lojze Kozar

»Spori med ljubimci obnavljajo ljubezen.« TERENCIJ

»Družba bedakov nas v začetku lahko nasmeje, na koncu pa nas zmeraj 
razžalosti.« GOLDSMITH

»Največja neumnost je vedno znova početi iste stvari in vedno znova pričakovati drugačen rezultat!« Albert Einstein

»Ako vesta dva, je med tema; ako trije, je med vsemi.« Domača modrost

»Človeku, ki je izvršil svojo naravno dolžnost, je smrt naravna in dobrodošla kot sen.« George SANTAYANA

»Če ljubite življenje, ne zapravljajte časa, kajti življenje je narejeno iz 
njega.« Benjamin Franklin