KAKO JE RASLA DOMOVINA (prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti)

Domovina je ena sama, zapisana v dušo in srce. Je ponosna, kot so ponosni njeni prebivalci. Je pomembna, kot so pomembni njeni zgodovinski mejniki. Je lepa, kot jo vidimo s srcem, in velika, kot smo veliki Slovenci.

Naša domovina se je rojevala počasi. Rasla je v srcih naših prednikov, rojevala se je v bojih vizionarjev in zanesenjakov, ki so verjeli v slovensko svobodo in neodvisnost. Rojevala se je z besedo, s trpljenjem, s prelito krvjo.

Danes je naša domovina svobodna. Uresničene so velike sanje številnih, ki so verjeli v srčnost, pogum in enotnost Slovencev. Dolgo je rasla naša domovina, dokončno je zrasla z vprašanjem na plebiscitnem lističu: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? 23. december ni bil običajen predpraznični dan. Bil je prelomnica vseh, ki smo želeli svobodo in verjeli , da znamo in zmoremo živeti brez tujih gospodarjev in brez tujega biča. Nikoli prej in nikoli kasneje se Slovenci nismo počutili tako povezani in enotni. Bili smo eno. Vsi smo bili Slovenija. Če smo Slovenci na plebiscitu pokazali enotnost, smo 26. decembra leta 1990 pokazali pogum. Kot ena najmanjših držav v Evropi smo dokazali, da je število prebivalcev kake države le številka na papirju, kajti štejejo srčnost, pripadnost narodu in ljubezen do domovine.

Od naše samostojnosti in enotnosti mineva 24 let. V dobrih dveh desetletjih naše svobode smo zadeli ob številne ovire in čeri, še vedno se učimo, do uresničitve vseh naših želja je še daleč. A svet pripada pogumnim in poguma nam ne bo nikoli zmanjkalo.

Naša prehojena pot je dolga. Na njej smo našli prijatelje, številne sovražnike, mnoge tuje gospodarje, na njej smo za tujce plačevali krvavi davek, da bi nekega dne dočakali tako želeno svobodo. 

Brižinski spomeniki so prvi zapisani dokaz o obstoju našega naroda. Gre za 3 pergamentne zvitke, najdene leta 1803 v samostanu v nemškem mestu Freising, ki so izjemnega zgodovinskega in jezikoslovnega pomena za Slovence. Z njimi se uvrščamo med – za tiste čase – moderne, civilizirane narode, saj gre nenazadnje za prvi latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. Biti del velike evropske družine okoli leta 1000 je bilo za Slovence, ki jih je velika selitev narodov v 6. stoletju pripeljala na ozemlje osrednje Evrope, izjemnega pomena, čeprav so živeli pod okriljem tujega gospodarja – kot del Svetega nemškega cesarstva.

V srednjem veku se je slovenski jezik razvil do Primoža Trubarja in njegove prve tiskane knjige, v srednjem veku so nastali rokopisi, ki so samo potrjevali našo prisotnost v Evropi, v srednjem veku je med preprostim ljudstvom nastajala pisana zakladnica ljudskega blaga.

Danes grofje Celjski in nikdar več, se je zaslišalo v Celju leta 1456 ob pogrebu zadnjega grofa Ulrika Celjskega.Friderik, Ulrik, Herman in Viljem so imena naše edine plemiške rodbine, ki je v srednjem veku Habsburžanom, sprva njihovim zaveznikom kasneje pa njihovim smrtnim sovražnikom, predstavljala največjo evropsko protiutež. Moč, številna posestva in gradove, rodbinske vezi širom Evrope so zapravili zaradi ljubezni, ljubosumja in razočaranja, zagotovo pa bi bila podoba takratne Evrope ob njihovem obstoju drugačna. Tri rumene zvezde na modri podlagi so danes le še spomin na obdobje, ki je za Celje največ, s Celjskimi grofi smo sooblikovali takratno Srednjo Evropo.

Med preprostim ljudstvom pa se je v srednjem veku rojevalo bogato ljudsko slovstvo, ki je izražalo stiske in tegobe vsakdanjika, veselje ob najlepših dogodkih, žalost ob smrti ali odhodu v vojsko, ljubezenske zgode in nezgode,

Leta 1550 v času protestantizma smo Slovenci v Trubarjevem Katekizmu prvič prebrali poimenovanje za naš narod, Trubar je v predgovoru h Katekizmu zapisal LUBI SLOVENCI, in s tem celotni Evropi predstavil naš narod. Slovenci smo se v viharnih stoletjih oklepali slovenskega jezika, ga brusili, modernizirali, dokazovali, da naš jezik ni primeren le za preproste pripovedke za neukega kmeta, pač pa se v njem lahko zapišejo stvaritve svetovnega slovesa.

Naša dežela je bila v prvi polovici 19.stoletja na prepihu evropskih sil – prvi so želeli, da bi Slovenci namesto materinščine sprejeli nemščino, drugi spet so se nagibali k ostalim južnoslovanskim narodom in združitvijo s hrvaškim in srbskim jezikom.

Dokazati, da je slovenščina velik jezik, enakopraven ostalim velikim evropskim jezikom, to je bilo življenjsko poslanstvo Franceta Prešerna, našega največjega poeta. Do živega mu ni mogla niti cenzura na Dunaju, ki mu je krnila in siromašila zapisane pesmi. Ponosen, kot je bil, je vztrajal do konca in šele pred smrtjo dočakal objavo vseh svojih pesmi. Skupaj s somišljeniki je dokazoval, da se je v slovenskem jeziku mogoče kultivirano in prefinjeno izražati, prav zato je v materinščino prevajal številne nemške pesmi, skupaj z Matijo Čopom, našim najbolj izobraženim Slovencem tistega časa, sta bojevala hudo bitko za slovenski jezik, za njegovo obliko, za njegov obstoj. Bala sta se, da so se Slovenci zaradi tujega vpliva pripravljeni odreči svoji identiteti in pozabiti na materni jezik.

Oblast je slast. Evropa se je v drugi polovici 19. stoletja ukvarjala z narodi, ki so vedno intenzivneje iskali pot do lastne svobode, enakopravnosti, do pravic, ki jim pripadajo. Naraščala je moč meščanstva, delavcev, malega človeka, kar je evropske narode, tudi Slovence, vleklo v neizogibno morijo.

28. junija 1914 se je z atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu začela prva svetovna vojna. Krvava morija, ki je zamajala stebre stare Evrope. Vanjo so bile vključene praktično vse evropske države. Slovenci smo plačali krvavi davek, v sprva načrtovani nekajmesečni vojni, ki se je raztegnila na 4 leta, je v prvih bojnih vrstah padlo 30 000 slovenskih fantov in mož.

Letos mineva 100 let od tragedije, ki jo je zagrešila predvsem človeška pohlepnost. Vojaško smo bili Slovenci podrejeni Dunaju in avstrijskemu cesarju, politično pa smo skušali leta vojne vihre izkoristiti za uresničitev dolgoletnih sanj po svobodi. Po dokončnem porazu in razpadu Avstroogrske monarhije je bila 29. oktobra 1918 ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Rudolf Maister je 1. novembra leta 1918 v Mariboru razglasil Maribor in Spodnjo Štajersko za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter s tem zagotovil pripadnost celotne Štajerske Sloveniji. »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.«

A naša država ni obstajala dolgo. Že čez dober mesec, 1. decembra, so se narodi države SHS združili s srbsko kraljevo družino Karadjordjevići.. Nastala je Kraljevina SHS, ki so jo kasneje poimenovali Kraljevina Jugoslavija. Sedež države je bil v Beogradu.

Komaj so se polegli spomini na krutost prve svetovne vojne, že je bila na pohodu nova morija. Še strašnejša, bolj uničujoča, še bolj krvava. Druga svetovna vojna je za seboj pustila razdejanje, razbite družine, revščino in lakoto. Slovenci smo se organizirano uprli sovražniku in po 4 letih hudega boja iz vojne izšli kot zmagovalci. Prva povojna leta so bila kruta. A tudi iz nič se da graditi.

Povojni čas v naši bivši domovini je Slovencem dajal upanje, da je za narod slovenski prišla tako opevana in pričakovana svoboda. A so se sčasoma pokazale razpoke v miselnosti vseh v enotno Jugoslavijo povezanih narodov, Slovenci smo začutili, da prihajajo naš čas, svoboda in samostojnost, o kateri so sanjali naši predniki.

Pravijo, da je bilo življenje v bivši domovini lepo in brezskrbno. Bilo je in tega se mnogi radi spominjamo. A svet se spreminja in ljudje z njim. Vse je zapisano nenehnim spremembam in potrebno jim je slediti. Slovenci smo začutili, da smo zreli in odločni, da končno postanemo gospodarji lastne usode.

Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda, Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope, Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom in Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.To so bile zahteve slovenskega naroda v 90. letih prejšnjega stoletja, ki so Slovenijo pripeljale najprej do plebiscita 23. decembra 1990 ter slovesne razglasitve njegovih rezultatov, ki so pomenili konec starega in začetek novega. 26. december leta 1990 je za Slovenijo in njegove prebivalce pomenil rojstvo nove, enotne, samostojne in neodvisne države Slovenije.

Še je živ spomin na veselje in navdušenje Slovencev ob razglasitvi rezultatov plebiscita pred 24 leti. Skoraj 90 % vseh, ki so prišli na volišče in izrazili svojo voljo, je z obkroženim DA verjelo, da je končno napočil čas za slovenski narod, za prerokbe in vizije posameznikov o naši svobodi.

"Bodi ti zmeraj jasno, da je tvoj košček zemlje prav tako dober kot drugi kraji na svetu, in da imaš tu vse tisto, kar na vrhovih gora ali ob morju ali kjerkoli." je pred mnogimi stoletji zapisal Mark Avrelij. A kot je rekel francoski pisatelj Gustave Flaubert "Domovina je kot družina; njeno vrednost spoznamo šele, ko jo izgubimo." Ne omalovažujmo naše zgodovine, niti jezika, niti domovine, kajti "Kdor ljubi svojo domovino, spoštuje tudi domovino drugih.«

Foto: gradiva.txt

 

KO TELEFON ZVONI V PRAZNO…

(ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč)

Ko telefon zvoni v prazno, ko te prevzame mračna slutnja in ko preprosto veš, da se je zgodilo nekaj hudega,

ko ti pred očmi zaplešejo najhujši prizori razbite pločevine in zmečkana človeška telesa brez znakov življenja,

ko na urgenci zagledaš ljubljeno osebo živo in ti zdravniki dajo vedeti, da se bodo posledice nesreče sčasoma omilile…

In si eden tistih redkih srečnežev, ki lahko reče, da je srečno preživel prometno nesrečo in si ena tistih redkih srečnic, ki lahko reče, da ima predvsem zaradi prisebnih voznikov na cesti še vedno moža in otroci še vedno očeta. Čeprav je malo manjkalo in bi se stvari lahko iztekle drugače.

Ceste povezujejo in vodijo v širni svet. A v enem samem trenutku nepazljivosti, objestnosti, utrujenosti, nezbranosti, neprilagojene hitrosti, včasih spleta nesrečnih okoliščin se naše življenje spremeni.

Vse to je v začetku meseca julija botrovalo prometni nesreči motorista, ki je oboževal vožnjo z motorjem. Za njim so prevoženi kilometri 30.h motorističnih let brez ene napake na cesti. Kaj se je zares zgodilo tisto torkovo popoldne, mogoče ne bomo nikoli izvedeli. Splet nesrečnih okoliščin je botroval, da ga je po padcu z motorjem v glavo zadelo po nasprotnem pasu vozeče vozilo, zaradi poškodbe glave se nesreče in dogajanja po njej ne spominja. K sreči je voznik avtomobila vozil počasi, zna biti, da imam prav zaradi njega še vedno moža in najini trije otroci še vedno očeta.

Ko izveš, da je imel kdo od tvojih domačih prometno nesrečo, se ti zazdi, da se to ne dogaja tebi. Da so to le moreče sanje, iz katerih se boš zdaj zdaj prebudil. Da se je morda nekdo zmotil, da to ne more biti res. Ko prihitiš v bolnišnico in je okoli tebe naenkrat veliko sester, zdravnikov, policistov, potem začneš dojemati, da je morda vse res. In v naslednjem trenutku se oprimeš edine rešilne bilke, ene same tolažilne misli – da bo vse še dobro in da se bo življenje spet vrtelo po ustaljenih tirnicah. Ker se mora, ker drugega scenarija ne poznaš in ne želiš.

Od naše nesreče so minili štirje meseci. Skoraj ni dneva brez misli na urgenco, zlomljeno čelado, vrzeli v spominu, še vedno so pogosta vprašanja, kdaj se bodo pojavile slike tistega popoldneva, pravi vzrok za nesrečo je še vedno neznan.

A morda tako mora biti, življenje se kljub številnim vprašanjem vrti naprej, čas pa polagoma briše ostre robove bolečine in strahu ter na plan prinaša nov optimizem in predvsem hvaležnost za novo priložnost, nenazadnje novo življenje.

Ko so mi v ptujski bolnišnici potrdili, da je tisti motorist, ki je doživel prometno nesrečo, moj mož, se mi je zamajal svet. Vedela sem, da je s tem dnem konec življenja, kot smo ga poznali. Strah me je bilo, kaj bodo pokazale preiskave, strah me je bilo, kako bodo na nesrečo odreagirali otroci, strah me je bilo, da ne bom zmogla nositi bremena, ki je leglo na moja ramena. K sreči se posledice prometne nesreče tanjšajo in manjšajo, a kaj, če bi se zgodilo drugače? Vsako nesrečo oblikujejo če-ji: če bi bil moj mož previdnejši, bi se padcu po cesti izognil; če bi bil voznik v nasproti vozečem avtomobilu hitrejši, bi bile posledice nesreče neprimerno hujše; če bi bila cesta prazna, bi moj mož pobral motor in odnesel bi jo brez praske; če pa bi ga zadel tovornjak ali avtobus, potem ga danes ne bi bilo med nami.

Nesreča nas je povezala, spremenila, zaznamovala za zmeraj. Vsakič, ko sedem za volan, me prešine, da sem mogoče lahko jaz tista, ki bom rešila ali odvzela človeško življenje na cesti. Vsakič, ko gremo od doma in se poslovimo, upam, da ni zadnjič. Vsakič, ko vidim, s kakšno ljubeznijo in skrbjo poboža Bojan otroke, se prepričam, da je prometna nesreča zaznamovala našo družino – vse bi se lahko spremenilo, ljubezen se ne bi nikoli. Ljubezen bi ostala za večno.

Prometna nesreča trajno zaznamuje udeleženega in njegove družinske člane. Prvi tedni so prepredeni z nenehnim iskanjem vzroka  za nesrečo, z vprašanji, ki terjajo odgovore, a jih pogosto ni, z odločenostjo, da bo odslej vse drugače. Dnevi se prepletajo s fizičnimi posledicami nesreče; za vse nas so ti trenutki popolnoma novi, poškodbe glave so namreč tiste najhujše, ki lahko sicer na videz nepoškodovanega motorista spremenijo v popolnoma drugega človeka. Na srečo je človeško telo prekrasen in daleč najbolj izpopolnjen stroj, ki za okrevanje pogosto potrebuje le čas. In življenje se začne vračati v stare tire, čeprav ne bo zaradi življenjske izkušnje za nikogar izmed nas nikoli več isto. Ostaja strah, ki mu je primešana previdnost, vse pa je ovito v večno hvaležnost za nov začetek.

Komu gre zahvala za to? Morebiti usodi, sreči v nesreči, višji sili, kdo ve… pravijo, da si vsak piše usodo sam – na cesti si jo vsak izmed nas zagotovo s previdnostjo, izkušnjami in prilagojeno hitrostjo.

V preteklosti sem vesti o prometnih nesrečah motoristov prebirala v novicah, letos sem skupaj z otroki v bolnišnici obiskovala moža, ki je ob nesreči z motorjem dobil hudo poškodbo glave. Prošnje, upanje, tudi molitve so pripomogle k temu, da se je zgodba našega poletja srečno iztekla, zagotovo pa so k temu pripomogli člani reševalne ekipe ptujskega zdravstvenega doma in osebje ptujske bolnišnice, nenazadnje tudi policisti, ki skrbijo, da so naše ceste varne. Hvala vsem za trud, strokovnost in požrtvovalnost. Življenje je največji dar, ki smo ga prejeli, zato se moramo truditi, da ga ne zapravimo na cesti.

SKOZI MOJE SANJE, 
ob odprtju razstave Gregorja Samasturja, 7.2.2014, CID Ptuj

Življenje je čudež.

Ko se zgodi, se prične pisati neponovljiva zgodba, zapisana v srcu in v spominih.

Včasih se čudež razblini in življenje se vrti le še tam, v našem srcu in v naših spominih. Skozi široko odprte oči in skozi koprene živi spomin, jasen, pogosto tako natančen, da opaziš še tako droben detajl, poteze, ki jim prej nisi dajal posebnega pomena… Spomin, pomešan z žalostjo, srečo, jezo, toplino, nemočjo in praznino ustvari srčne pokrajine, včasih svetle in radostne, včasih turobne, da ti v oči prikličejo solze… Vsako človeško srce je neskončno polje številnih svetov, mnogoterih pokrajin, ki jih v nas vnesejo tisti, ki so nam ljubi, ki se nas dotaknejo.  V našem svetu pustijo sledi, po katerih hodimo sami, kajti stopati po poti, kjer je hodil tisti, ki smo ga imeli radi, je kot bi vedno znova in znova podoživljali spomine, zapisane v srcu.

Stopiti v srčno pokrajino pomeni srečanje s čudežem, pogosto s samim seboj. V srcu ni prostora za sprenevedanje, pohlep ali sovraštvo, srce je prostor, ki v nas vzbuja le najlepše in najboljše.  Mnogim, ki jih  materialni svet zadovoljuje, je preiskovanje srčnih pokrajin odvečno, tistim, ki sočloveka ne jemljejo samoumevno, se to zdi potrebno. Človeka ne izoblikuje le sreča, ki se na obrazu zariše ob prejemanju, še posebej ga zaznamuje sreča ob podarjanju – sebe, svojega znanja in čutenja. Tudi v pokrajinah, kjer jasno ali skozi koprene, meglice uzremo znan obraz, oči, ki se smejejo s posebnim žarom, oči, ki jih včasih prepozna le oče, nasmeh, ki ga oče na sliki podari le sinu…

Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu, je pred leti dejal Tone  Pavček. Kot bi poznal našega dobrega prijatelja, Gregorja Samasturja, našega gostitelja, člana Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk in avtorja novonastalega opusa, ki bo z nocojšnjim odprtjem počastil sinov rojstni dan.

Skozi moje sanje, tako je Gregor zapisal ob 22 slikah, na njih pa pokrajina, ki jo avtor vidi v sanjah in je tesno povezana z njima, z očetom in sinom.

Tenkočutno, pomešano s hrepenenjem, z nostalgijo, z žalostjo, ki para srce in ponosom na skupno prehojeno pot, to so pokrajine, ki se razraščajo v Gregorjevem srcu, v njegovim spominih, v njegovih sanjah. Hvala, Gregor, da z nami deliš sebe.

Sem velika občudovalka Gregorjevih mojstrovin, vedno znova ganjena ob spoznanju, kako veliko srce ima naš prijatelj. 

Tudi zaradi tebe, Gregor, je naš svet bogatejši, poln milosti in miline, ki je premoreš v izobilju. Zato ti, Gregor, hvala, da nas vedno znova povabiš v svoj svet.

Želimo ti veliko ustvarjalnih užitkov, želimo ti izjemno moč za spomine, želje, pokrajine, kjer boš našel tisto, kar iščeš in po čemer hrepeniš.