(vezno besedilo za slovesnost ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč, Ptuj, november 2015)
Čez
petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste
živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo
morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.
Otroci
so naše največje bogastvo. Vanje vtkemo ljubezen, skrb, upanje, zanje nam bije
srce, zanje smo pripravljeni umreti. So naša vez s prihodnostjo, naša vstopnica
v večnost, so zagotovilo naše nesmrtnosti. A sekunda zna spremeniti vse. Ena
sama sekunda lahko izniči, zaustavi, izmaliči, popači, uniči naše največje
bogastvo. Trenutek nepazljivosti, nezbranosti, objestnosti in brezbrižnosti
ustavi naš svet.
In
v tisti eni sami sekundi ti v ušesih odzvanja otroški smeh.. in zdi se, da bo
trajal večno… v resnici se je v tisti sekundi smeh spremenil v krik obupa,
groze, bolečine in večne praznine. Takšne zgodbe se zapišejo, ko so žrtve
prometnih nesreč naši najmlajši. Ne bi se smele dogajati, nikoli in nikjer. Žal
o takšnih tragedijah beremo tudi pri nas, zato bi morali veliko pozornosti na
cesti posvečati prav njim.
Bila
je jesen, lepa in prijetna, pravšnja za popoldanski sprehod. Po pločniku ob
robu ceste se je sprehajala mlada mamica in za roko držala svojega nadobudneža.
Opazovala sta jesensko listje in si prepevala pesmi, ko se je, popolnoma
nepričakovano, otrok materi iztrgal iz roke in planil na cesto. V tistem
trenutku je mimo pripeljal avtomobil, ki je v križišču zavijal na stransko
cesto, zato je upočasnil hitrost.
Še
k sreči, kajti avtomobil je malega fantiča sicer odbil nazaj na pločnik, a
hujših poškodb otrok ni utrpel. V avtomobilu je sedela naša znanka, mati 3
otrok, ki še danes, ko pogovor nanese na poškodovane otroke v nesrečah,
prebledi in se zahvaljuje usodi, angelom, lastni previdnosti, da se otroku ni
zgodilo kaj hujšega. Ena sama sekunda bi lahko življenja udeleženih v tej
prometni nesreči spremenila za vedno. V eni sami sekundi bi se lahko na nebu
prižgala nova zvezdica.
Otroški
svet je nasmejan, igriv, razigran, nepredvidljiv, v otroških očeh so podobe
odraslega sveta prijazne in varne, tudi kar se tiče cestnega dogajanja. Otroške
oči ne zaznajo nevarnosti, ne precenijo razdalje niti hitrosti, otroške oči ne
zmorejo predvideti. To je naloga nas, odraslih, predvsem pa je naša prva
naloga, da smo v prometu še posebej pozorni na naše najmlajše. Otroci so namreč
prepričani, da jih bomo pred vsemi nesrečami, tudi prometnimi, obvarovali prav
mi, odrasli.
Ena
sekunda… in če imaš srečo, se zate
začenja novo, drugačno življenje. Življenje, ki ga do prometne nesreče nisi
poznal. Bral si o njem v časopisu, videl si slike in se vsaj za sekundo
zavedal, kako neskončno si srečen, da nisi doživel prometne nesreče, da nisi
invalid.
In
zdaj je tvoje. Zaradi lastne ali tuje nepazljivosti se je življenje v eni sami
sekundi spremenilo.
A
še vedno ga imaš, življenje, čeprav morda odslej vezanega na invalidski
voziček, razna pomagala in tehnične pripomočke. Še vedno imaš življenje, ki je
morda prav zaradi novih okoliščin postalo več vredno, zna biti, da znaš prav
zaradi boleče izkušnje bolj ceniti človeške vrednote, da si postal zaradi
prometne nesreče bolj pozoren na tiste stvari, ki obarvajo naše življenje.
Spoznaš, da se življenje po prometni nesreči ne konča.
Z nami so bili člani Društva za šport invalidov Most Ptuj, ki so letos prav v tem
mesecu praznovali 5. obletnico delovanja. Njihovo osnovno poslanstvo je
ozaveščanje vseh, predvsem pa mladih, da je šport dejavnost, s katero se več
kot uspešno ukvarjajo tudi invalidi, tisti, ki so se kot invalidi rodili ali so
to zaradi različnih vzrokov postali.
Kakšna
moč, življenjska energija, kakšen optimizem veje iz njih, smo videli v filmu,
ki so ga posneli člani PeTvja, v njem pa spoznali 3 življenjske usode.
Predvsem ne moremo in ne smemo mimo uspehov Franca Pintarja iz Slovenske
Bistrice, najboljšega strelca med invalidi, ki je bil 7-krat proglašen za
najboljšega slovenskega športnika med invalidi in ki je pred 9 dnevi v ZDA
zmagal na svetovnem pokalu, za kar mu seveda od srca čestitamo!
Svoji
zgodbi sta nam zaupala še Boris Klep iz Maribora in Marjan Žunko iz Slovenje
vasi, oba sta odlična košarkarja na vozičku, ob njima pa še Bogdan Petek iz Ptuja, dolgoletni član slovenske reprezentance v košarki na
vozičkih.
KO
sem pred leti povila svojo prvo, potem še drugo in tretjo štručko, ko sem jih
opazovala pri prvih negotovih, kasneje vse bolj pogumnih korakih, ko sem jim
zaploskala ob prvem uspešnem poskusu vožnje s skirojem, kolesom, zdaj že z
avtomobilom, ko svoje otroke spremljam pri odraščanju, me vsi njihovi poskusi
samostojnosti navdajajo s ponosom in hkrati s strahom, da bi se jim ne bi pri tem
zgodilo kaj hudega, bog ne daj, tragičnega.
Skušam
jim biti vzor, kaj pomeni predvideti, preprečiti, ukrepati. Zgledi vlečejo,
zato moramo biti odrasli vedno in povsod tisti, po katerih se zgledujejo naši
najmlajši, tudi in predvsem v prometu. Naša naloga je, da poskrbimo za njihovo
varnost. Raje kot zvezdice na nebu naj bodo naši otroci zvezde v našem naročju
in objemu.
Včasih
pa se zgodbe ne končajo tako, kot si sami želimo. Včasih posledice prometne
nesreče človeka priklenejo na invalidski voziček in njegovo življenje za vedno
spremenijo. Da se življenje po nesreči kljub invalidnosti ne konča, so nocoj
pokazali in dokazali člani Društva za šport invalidov Most Ptuj. Naj nam bodo
zgled, da lahko s podporo in ljubeznijo naših najbližjih kljub invalidnosti
najdemo nov smisel življenja, kljub invalidskemu vozičku smo lahko, kar želimo
– tudi vrhunski športniki svetovnega formata.
Moje
ime je Zlatka Lampret.
Na
cesti sem kot voznica avtomobila in motorja doživela že marsikaj, pred leti sem
prva očividka videla grozljivo prometno nesrečo s smrtnim izidom, pred tremi
štirimi leti preživela šok ob novici, da je bil moj sin kot sopotnik poškodovan
v prometni nesreči, v lanskem letu pa trepetala za življenje moža, ki se je
ponesrečil z motorjem. Od vsega so najbolj
pretresljive nesreče, v katerih so udeleženi naši najmlajši. Najmanjši, najmanj
krivi, vendar najbolj občutljivi in ranljivi. Pogosto si želimo, da bi lahko na
svoja ramena prevzeli otroško trpljenje, takrat si želimo, da bi lahko čas
zavrteli nazaj in naredili vse, da do nesreče ne bi prišlo. A tega ne moremo
storiti, lahko pa postanemo kot vozniki previdnejši, obzirnejši, strpnejši.
Zato
ne pozabimo:
Vsaka
prometna nesreča povzroči bolečino in trpljenje, bodimo torej na cesti
pazljivi, vsak dan znova. Zase, za svoje najdražje, za vse nas.
