Moje ime je Zlatka Lampret. Po poklicu sem učiteljica, v
prostem času kulturnica in umetnica, ki je včeraj z vsem vami praznovala svoj
praznik, slovenski kulturni praznik. Posvečen je vsem, ki želijo in znajo svoje
nagibe, sposobnosti in vizije preliti na platno, papir, v kamen, svoj glas in
gibe… Čestitke vsem, še posebej našemu prijatelju, umetniku Gregorju
Samasturju, čigar današnje odprtje nove likovne razstave sovpada s praznikom,
ki ga praznujemo v spomin na našega
največjega poeta.
Prešernov svet je bil prepreden z nenehnim iskanjem
perfektne pesniške rime, večnim bojem za slovensko besedo, optimističnim
vizionarstvom o boljši in lepši prihodnosti naše domovine. Njegov svet ni bila
le Primičeva Julija, pač pa predvsem zavedanje o lastni identiteti, ki se je ni
nikoli sramoval.
Svet, v katerem živimo, in razmere, v katere je tudi nas,
Slovence, pahnila svetovna gospodarska kriza, stiska, ki smo ji vedno bolj
priča na vsakem koraku, vse to se odraža v vsakem izmed nas. Žal se politične
igrice poznajo vedno in najbolj v sferah, ki so narodu lastne od njegovega
lastnega zavedanja in obstoja. Težko si namreč predstavljamo moderno družbo, ki
pozabi na tisto prvinsko, kar jo loči od drugih, kar ji je lastno, kar je
gradila stoletja, za kar so se v preteklih letih mnogi borili s pisalom,
čopičem, dletom, tipkami na instrumentu, z glasom…
Kultura je bolj kot kadarkoli v preteklosti na preizkušnji.
Če so ji v preteklosti od zunaj grozili tudi z orožjem, ji danes grozimo sami.
A kakšen je človek, ki ga ne premami prebiranje vrstic v knjigi, ogledovanje
slikarske umetnine, uživanje ob kristalno čistem zvoku glasu, ki ga takšne in
podobne stvari ne pritegnejo več? Kakšen je človek, ki ne upa iskati novih
poti, ki ne upa pogledati vase, ki ne upa prisluhniti samemu sebi? Prazen.
Plehek. Predvidljiv. Človek, ki ga je na začetku 19. stoletja na Slovenskem
srečeval tudi France Prešeren.
Kljub krizi, v kateri se ljudje upehajo za bogastvom,
navidezno srečo in iluzijo o idiličnem življenju, nam posamezniki, navdihnjeni
od čustev, želja in domišljije, rišejo svoj notranji svet, svet vprašanj in
namigov, svet, ki te napolni, navdihne in obogati.
Takšen je tudi svet Gregorja Samasturja, umetnika, ki nas v
svoj svet vabi s čopičem, barvami, presunljivo in tenkočutno rimano besedo,
zadnjih nekaj let tudi s podobami in izdelki iz lesa, mavca in gline. Je
likovni terapevt, zaposlen v zavodu dr. Marijana Borštnerja v Dornavi, kjer
svoje varovance spodbuja k likovnemu izražanju. Sicer pa je član likovne
sekcije Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk.
Tokratna dela, ki jih je na ogled postavil naš prijatelj in
človek z velikim srcem – Gregor Samastur – nosijo skupni naslov Moja iskanja. Kot
je umetnik sam zapisal, so nastala dela odgovor na lastna
iskanja, kot odgovor samemu sebi, šele takrat likovno delo s svojo
sporočilnostjo ogovarja navzven, oziroma nagovori opazovalca...
Kdor
išče, je iskalec in kdor išče, ta najde. Gregor Samastur je umetnik, ki ga na
njegovi poti iskanja – tudi smisla življenja – niso ustavile niti najbolj trpke
življenjske preizkušnje. Ne le želimo, privoščimo mu številne nove poti, veliko
novih izzivov in mnogo prekrasnih umetnin, ki jih vedno z veseljem občudujemo.
Hvala umetniku Gregorju Samasturju za
vse, kar nocoj ponuja na ogled. Delitev občutenja in povezovanje podobno
mislečih je danes, ko sta umetnost in kultura vedno bolj odrinjeni na obrobje
človečnosti, izjemno darilo, ki ga je potrebno vzeti in sprejeti. Ne kot
samoumevno, pač pa kot zahvala za vse, kar človek premore in kar je.
