STANKO BLOUDEK – KAPO DOL! 

  

Med premori prenosov zimskih športov na naši nacionalki sem si ogledala dokumentarec Leteči človek, posvečen slovenskemu izumitelju in izjemnemu športniku. To je Stanko Bloudek. Priznam, da ga do nedavnega nisem poznala (da je »avtor« planiške velikanke, sem že vedela, kaj več pa ne), čeprav me slovenski izumitelji in inovatorji precej zanimajo. Ob gledanju oddaje me je postalo rahlo sram, da o njem vem tako malo. Praktično nič, čeprav je Stanko Bloudek vreden našega občudovanja in spoštovanja!

Kdo je Stanko Bloudek, ki se ga največkrat (in samo takrat) omenja, ko se v dolino pod Poncami valijo trume navijačev, ki ob zaključku skakalne sezone navijajo za naše orle?

Rodil se je 11. februarja 1890 v Idriji, mati je bila Slovenka, oče Čeh. Odšel je v Prago, študirat slikarstvo, a se je leta 1913 vpisal na fakulteto za strojništvo. Njegova velika ljubezen so bila letala, že leta 1906 je izdeloval letalske modele, v Pragi leta 1910 naredil sprva jadralno, nato pa enokrilno motorno letalo, ki ga je poimenoval Racek (Galeb). Leto kasneje je izdelal dvokrilec z imenom Libela. V letih 1911 - 1918 je bil prvi slovenski poklicni letalski konstruktor v letalski industriji. Deloval je v Leipzigu, Dunaju, Budimpešti in Trutnovu na Češkem. Sodeloval je pri razvoju Etrichove tube in gradnji prvega letala s popolnoma zaprto kabino. Pred koncem prve svetovne vojne je načrtoval helikopter. V prvih povojnih letih je v Ljubljani sodeloval pri izgradnji enokrilnega motornega letala Sraka, ki so ga gradili v letih 1924-1925, tri leta kasneje pa je v istem aeroklubu izdelal še enokrilno dvosedežno letalo z imenom Lojze. Po njegovih načrtih so v njegovi delavnici izdelali tudi prvi slovenski avtomobil Triglav z bloudkovo karoserijo in motorjem DKW, in to leta 1934!

Stanko Bloudek je bil eden največjih slovenskih izumiteljev, konstruktor letal in smučarskih skakalnic, športni organizator in vsestranski športnik. Njegovi dosežki so: leta 1921 prvi slovenski prvak v metu diska, kot umetnostni drsalec je bil v letih 1926, 1927 in 1929 večkratni državni prvak. Leta 1928 se je udeležil olimpijskih iger v St. Moritzu. Prve prave nogometne čevlje in pravo usnjeno nogometno žogo je leta 1909 v Ljubljano iz Prage prinesel prav Stanko Bloudek, ki je bil vnet pristaš nogometne igre in tudi sam nogometaš SK Ilirije v njenih začetkih.

Sicer pa je bil telovadec, nogometaš, smučar, lahkoatlet, umetnostni drsalec, hokejist, kotalkar in metalec diska. Bil tudi trener v metu diska, organizator in član Mednarodnega olimpijskega komiteja ter vpliven član Mednarodne smučarske organizacije v komiteju za skoke in v podkomiteju za skakalnice.

In ko že govorimo o skokih, poglejmo še v Planico.

Tam je zgradil prvo smučarsko vlečnico na Slovenskem ter skonstruiral in zgradil prvo smučarsko skakalnico velikanko na svetu! Naredil je okoli 120 načrtov za smučarske skakalnice v Sloveniji in v tujini in na vseh so vrsto let dosegali in presegali svetovne rekorde.

To pa še ni vse. Zgradil prvo nogometno igrišče na Slovenskem z lahkoatletskimi napravami, poleg tega kompleks sedmih teniških igrišč, ki so pozimi funkcionirala kot drsališče in igrišče za hokej na ledu, zgradil je tudi prvo športno kopališče z letnim bazenom olimpijskih mer Ilirija, z zimskim bazenom, skakalnim stolpom in napravami za ogrevanje vode, in to skoraj v celoti na lastne stroške. Lotil se je tudi gradnje kotalkališča, temu zares obsežnemu seznamu bi lahko dodali še marsikaj drugega. Za časa druge svetovne vojne je sodeloval z OF in za partizansko vojsko konstruiral orožje. Zaradi sodelovanja s partizani je bil zaprt, po osvoboditvi pa je znova prevzel vodstvene funkcije v športnih organizacijah. Leta 1948 je postal tudi član svetovnega olimpijskega komiteja. Umrl je v Ljubljani 26.11.1959.

Diplomirani inženir arhitekt Stanko Bloudek je bil za časa svojega življenja nedvomno najvidnejša osebnost na področju telesne kulture, zato od leta 1964 njemu na čast najuspešnejšim športnikom in športnim delavcem za njihove dosežke podeljujemo »Bloudkovo priznanje«, najprestižnejše slovensko športno priznanje.

Skratka, Stanko Bloudek je bil zakon! Ponosna sem, da so v pretekli ali polpretekli zgodovini posamezniki pisali evropsko, tudi svetovno zgodovino in da se niso sramovali svojega porekla. Menim, da se pogosto mačehovsko obnašamo do takih velikanov, kar se kaže v nepoznavanju njihovega življenja in dela. Zato pa – kapo dol, Stanko Bloudek!

               (viri: internet, rtvslo.si, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, kam.si)

 OB ODPRTJU LIKOVNE RAZSTAVE 

GREGORJA SAMASTURJA - ISKANJA, 12.2.2015

Že nekaj let zapored se tu, v prostorih CID-a srečujemo ob likovnih stvaritvah našega prijatelja, Gregorja Samasturja, izjemnega umetnika, človeka z veliko začetnico, ki ga je kruta življenjska preizkušnja razgalila kot čuječega, senzibilnega, občutljivega človeka, posredovalca svojih sanj, poti, iskanj.

Na tej točki sta se prekrižali najini poti.

Bila sem stara skoraj trideset let, ko sem imela prvič priložnost, poujčkati malo štručko, drobceno, nebogljeno bitje, je bilo v celoti odvisno od mene. Še danes se živo spominjam tistega sladostrastnega občutka ob dotiku majcenih prstkov, elektrike, ki šine skozi telo in te zaznamuje za vekomaj. Isti občutki so me prežemali ob drugi majceni štručki, tudi tretjič je bilo enako. Vedela sem, da so to občutki, ki jih želi vsaka mati, vsak oče. Kakšno vesolje veselja, pričakovanja, ljubezni tiči v tvojem srcu, ko gledaš bitje, ki pred tvojimi očmi raste in postaja... tako podoben tebi, a vendar tako svojevrsten, poseben, enkraten. Na eni strani veselje, na drugi strani strah. Prvinski, nagonski strah za otroka, ki nikoli ne izgine, živi s tabo, se ob veselem trenutku malenkostno potihne in izbruhne ob bolezni ali nesreči.

Na tej točki sta se prekrižali najini poti, na tej točki so prekrižane poti nas vseh, ki vemo in čutimo, ki zmoremo razumeti, kaj pomeni večno iskanje tistega, kar si imel, večno podoživljanje najlepših trenutkov, večno negovanje spomina kot spomin, ki nikoli ne izgine. Spomin, ki mu čas zabriše robove, zmehča ostrino, a pusti mehkobo in veselje, pomešano s solzami; večno celoto, razbito na dvoje in zlepljeno z najčistejšimi mislimi in najmočnejšimi čustvi.

Ko sem zagledala Gregorjeve slike, sem bila presenečena in vesela. Skozi kopreno sivine in beline vidiš tisti Gregorjev svet. Našel ga je, pravzaprav ga ni nikoli izgubil, ker ljubezni ne moreš izgubiti. Dobi le novo obliko, barvo, mogoče odsev in ime.

Ljubezen je nenadomestljiva, opaja se s spomini, čutenjem, tistim sladostrastjem. Tako živi v novem opusu Gregorjevih 22 novih likovnih del.

Gregor je človek, ki ga začutiš. In ko začutiš njegov svet, si vedno razpet na dvoje: izbirati besede in mu skušati razložiti, da ga razumeš in da ti je blizu; ali pa molčati in ne pokvariti trenutka tišine, ki je prav toliko zgovorna kot tisoč besed.

Dragi Gregor, nekateri med nami bodo znali povedati z besedami, drugi s pogledi in z objemi, vsi pa ti želimo sporočiti naslednje – občudujemo te, ker zmoreš nositi vso občutenje in ga na platnu deliti z nami, spoštujemo te, ker si velik človek in ker zmoreš in želiš pokazati ljubezen, predvsem pa smo veseli, da si naš prijatelj. Tudi v prihodnje ti želimo veliko zadoščenja ob umetniškem ustvarjanju, za danes pa ti izrekamo zahvalo, da si nas še enkrat več povabil v svoj svet.

Moje ime je Zlatka Lampret, sem take vrste Gregorjeva občudovalka, da se vsakič, ko uzrem njegovo sliko ali skulpturo, zdrznem in še dolgo v sebi nosim občutek, da sta se najini poti preprosto morali prekrižati. Tudi naslednje dni misel nate, Gregor, ne bo potihnila. Hvala ti, ker si.