OB ODPRTJU LIKOVNE RAZSTAVE 

GREGORJA SAMASTURJA - ISKANJA, 12.2.2015

Že nekaj let zapored se tu, v prostorih CID-a srečujemo ob likovnih stvaritvah našega prijatelja, Gregorja Samasturja, izjemnega umetnika, človeka z veliko začetnico, ki ga je kruta življenjska preizkušnja razgalila kot čuječega, senzibilnega, občutljivega človeka, posredovalca svojih sanj, poti, iskanj.

Na tej točki sta se prekrižali najini poti.

Bila sem stara skoraj trideset let, ko sem imela prvič priložnost, poujčkati malo štručko, drobceno, nebogljeno bitje, je bilo v celoti odvisno od mene. Še danes se živo spominjam tistega sladostrastnega občutka ob dotiku majcenih prstkov, elektrike, ki šine skozi telo in te zaznamuje za vekomaj. Isti občutki so me prežemali ob drugi majceni štručki, tudi tretjič je bilo enako. Vedela sem, da so to občutki, ki jih želi vsaka mati, vsak oče. Kakšno vesolje veselja, pričakovanja, ljubezni tiči v tvojem srcu, ko gledaš bitje, ki pred tvojimi očmi raste in postaja... tako podoben tebi, a vendar tako svojevrsten, poseben, enkraten. Na eni strani veselje, na drugi strani strah. Prvinski, nagonski strah za otroka, ki nikoli ne izgine, živi s tabo, se ob veselem trenutku malenkostno potihne in izbruhne ob bolezni ali nesreči.

Na tej točki sta se prekrižali najini poti, na tej točki so prekrižane poti nas vseh, ki vemo in čutimo, ki zmoremo razumeti, kaj pomeni večno iskanje tistega, kar si imel, večno podoživljanje najlepših trenutkov, večno negovanje spomina kot spomin, ki nikoli ne izgine. Spomin, ki mu čas zabriše robove, zmehča ostrino, a pusti mehkobo in veselje, pomešano s solzami; večno celoto, razbito na dvoje in zlepljeno z najčistejšimi mislimi in najmočnejšimi čustvi.

Ko sem zagledala Gregorjeve slike, sem bila presenečena in vesela. Skozi kopreno sivine in beline vidiš tisti Gregorjev svet. Našel ga je, pravzaprav ga ni nikoli izgubil, ker ljubezni ne moreš izgubiti. Dobi le novo obliko, barvo, mogoče odsev in ime.

Ljubezen je nenadomestljiva, opaja se s spomini, čutenjem, tistim sladostrastjem. Tako živi v novem opusu Gregorjevih 22 novih likovnih del.

Gregor je človek, ki ga začutiš. In ko začutiš njegov svet, si vedno razpet na dvoje: izbirati besede in mu skušati razložiti, da ga razumeš in da ti je blizu; ali pa molčati in ne pokvariti trenutka tišine, ki je prav toliko zgovorna kot tisoč besed.

Dragi Gregor, nekateri med nami bodo znali povedati z besedami, drugi s pogledi in z objemi, vsi pa ti želimo sporočiti naslednje – občudujemo te, ker zmoreš nositi vso občutenje in ga na platnu deliti z nami, spoštujemo te, ker si velik človek in ker zmoreš in želiš pokazati ljubezen, predvsem pa smo veseli, da si naš prijatelj. Tudi v prihodnje ti želimo veliko zadoščenja ob umetniškem ustvarjanju, za danes pa ti izrekamo zahvalo, da si nas še enkrat več povabil v svoj svet.

Moje ime je Zlatka Lampret, sem take vrste Gregorjeva občudovalka, da se vsakič, ko uzrem njegovo sliko ali skulpturo, zdrznem in še dolgo v sebi nosim občutek, da sta se najini poti preprosto morali prekrižati. Tudi naslednje dni misel nate, Gregor, ne bo potihnila. Hvala ti, ker si.