Domovina
je ena sama, zapisana v dušo in srce. Je ponosna, kot so ponosni
njeni prebivalci. Je pomembna, kot so pomembni njeni zgodovinski
mejniki. Je lepa, kot jo vidimo s srcem, in velika, kot smo veliki
Slovenci.
Naša
domovina se je rojevala počasi. Rasla je v srcih naših prednikov,
rojevala se je v bojih vizionarjev in zanesenjakov, ki so verjeli v
slovensko svobodo in neodvisnost. Rojevala se je z besedo, s
trpljenjem, s prelito krvjo.
Danes
je naša domovina svobodna. Uresničene so velike sanje številnih,
ki so verjeli v srčnost, pogum in enotnost Slovencev. Dolgo je rasla
naša domovina, dokončno je zrasla z vprašanjem na plebiscitnem
lističu: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna
država? 23.
december ni bil običajen predpraznični dan. Bil je prelomnica vseh,
ki smo želeli svobodo in verjeli , da znamo in zmoremo živeti brez
tujih gospodarjev in brez tujega biča. Nikoli prej in nikoli kasneje
se Slovenci nismo počutili tako povezani in enotni. Bili smo eno.
Vsi smo bili Slovenija. Če
smo Slovenci na plebiscitu pokazali enotnost, smo 26. decembra leta
1990 pokazali pogum. Kot ena najmanjših držav v Evropi smo
dokazali, da je število prebivalcev kake države le številka na
papirju, kajti štejejo srčnost, pripadnost narodu in ljubezen do
domovine.
Od
naše samostojnosti in enotnosti mineva 24 let. V dobrih dveh
desetletjih naše svobode smo zadeli ob številne ovire in čeri, še
vedno se učimo, do uresničitve vseh naših želja je še daleč. A
svet pripada pogumnim in poguma nam ne bo nikoli zmanjkalo.
Naša
prehojena pot je dolga. Na njej smo našli prijatelje, številne
sovražnike, mnoge tuje gospodarje, na njej smo za tujce plačevali
krvavi davek, da bi nekega dne dočakali tako želeno svobodo.
Brižinski
spomeniki so prvi zapisani dokaz o obstoju našega naroda. Gre za 3
pergamentne zvitke, najdene leta 1803 v samostanu v nemškem mestu
Freising, ki so izjemnega zgodovinskega in jezikoslovnega pomena za
Slovence. Z njimi se uvrščamo med – za tiste čase – moderne,
civilizirane narode, saj gre nenazadnje za prvi latinični zapis v
katerem koli slovanskem jeziku. Biti del velike evropske družine
okoli leta 1000 je bilo za Slovence, ki jih je velika selitev
narodov v 6. stoletju pripeljala na ozemlje osrednje Evrope,
izjemnega pomena, čeprav so živeli pod okriljem tujega gospodarja –
kot del Svetega nemškega cesarstva.
V
srednjem veku se je slovenski jezik razvil do Primoža Trubarja in
njegove prve tiskane knjige, v srednjem veku so nastali rokopisi, ki
so samo potrjevali našo prisotnost v Evropi, v srednjem veku je med
preprostim ljudstvom nastajala pisana zakladnica ljudskega blaga.
Danes
grofje Celjski in nikdar več, se je zaslišalo v Celju leta 1456 ob
pogrebu zadnjega grofa Ulrika Celjskega.Friderik,
Ulrik, Herman in Viljem so imena naše edine plemiške rodbine, ki je
v srednjem veku Habsburžanom, sprva njihovim zaveznikom kasneje pa
njihovim smrtnim sovražnikom, predstavljala največjo evropsko
protiutež. Moč, številna posestva in gradove, rodbinske vezi širom
Evrope so zapravili zaradi ljubezni, ljubosumja in razočaranja,
zagotovo pa bi bila podoba takratne Evrope ob njihovem obstoju
drugačna. Tri rumene zvezde na modri podlagi so danes le še spomin
na obdobje, ki je za Celje največ, s Celjskimi grofi smo sooblikovali takratno Srednjo Evropo.
Med
preprostim ljudstvom pa se je v srednjem veku rojevalo bogato ljudsko
slovstvo, ki je izražalo stiske in tegobe vsakdanjika, veselje ob
najlepših dogodkih, žalost ob smrti ali odhodu v vojsko,
ljubezenske zgode in nezgode,
Leta
1550 v času protestantizma smo Slovenci v Trubarjevem Katekizmu
prvič prebrali poimenovanje za naš narod, Trubar je v predgovoru h
Katekizmu zapisal LUBI SLOVENCI, in s tem celotni Evropi predstavil
naš narod. Slovenci smo se v viharnih stoletjih oklepali slovenskega
jezika, ga brusili, modernizirali, dokazovali, da naš jezik ni
primeren le za preproste pripovedke za neukega kmeta, pač pa se v
njem lahko zapišejo stvaritve svetovnega slovesa.
Naša
dežela je bila v prvi polovici 19.stoletja na prepihu evropskih sil
– prvi so želeli, da bi Slovenci namesto materinščine sprejeli
nemščino, drugi spet so se nagibali k ostalim južnoslovanskim
narodom in združitvijo s hrvaškim in srbskim jezikom.
Dokazati,
da je slovenščina velik jezik, enakopraven ostalim velikim
evropskim jezikom, to je bilo življenjsko poslanstvo Franceta
Prešerna, našega največjega poeta. Do živega mu ni mogla niti
cenzura na Dunaju, ki mu je krnila in siromašila zapisane pesmi.
Ponosen, kot je bil, je vztrajal do konca in šele pred smrtjo
dočakal objavo vseh svojih pesmi. Skupaj s somišljeniki je
dokazoval, da se je v slovenskem jeziku mogoče kultivirano in
prefinjeno izražati, prav zato je v materinščino prevajal številne
nemške pesmi, skupaj z Matijo Čopom, našim najbolj izobraženim
Slovencem tistega časa, sta bojevala hudo bitko za slovenski jezik,
za njegovo obliko, za njegov obstoj. Bala sta se, da so se Slovenci
zaradi tujega vpliva pripravljeni odreči svoji identiteti in
pozabiti na materni jezik.
Oblast
je slast. Evropa se je v drugi polovici 19. stoletja ukvarjala z
narodi, ki so vedno intenzivneje iskali pot do lastne svobode,
enakopravnosti, do pravic, ki jim pripadajo. Naraščala je moč
meščanstva, delavcev, malega človeka, kar je evropske narode, tudi
Slovence, vleklo v neizogibno morijo.
28.
junija 1914 se je z atentatom na avstrijskega prestolonaslednika
Franca Ferdinanda v Sarajevu začela prva svetovna vojna. Krvava
morija, ki je zamajala stebre stare Evrope. Vanjo so bile vključene
praktično vse evropske države. Slovenci smo plačali krvavi davek,
v sprva načrtovani nekajmesečni vojni, ki se je raztegnila na 4
leta, je v prvih bojnih vrstah padlo 30 000 slovenskih fantov in mož.
Letos
mineva 100 let od tragedije, ki jo je zagrešila predvsem človeška
pohlepnost. Vojaško smo bili Slovenci podrejeni Dunaju in
avstrijskemu cesarju, politično pa smo skušali leta vojne vihre
izkoristiti za uresničitev dolgoletnih sanj po svobodi. Po dokončnem
porazu in razpadu Avstroogrske monarhije je bila 29. oktobra 1918
ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Rudolf Maister je 1. novembra leta 1918 v Mariboru razglasil Maribor
in Spodnjo Štajersko za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov
ter s tem zagotovil pripadnost celotne Štajerske Sloveniji. »Ne
priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države
Slovencev, Hrvatov in Srbov
in prevzemam v imenu svoje vlade
vojaško
poveljstvo
nad mestom in vso Spodnjo
Štajersko.«
A naša
država ni obstajala dolgo. Že čez dober mesec, 1. decembra, so se
narodi države SHS združili s srbsko kraljevo družino
Karadjordjevići.. Nastala je Kraljevina SHS, ki so jo kasneje
poimenovali Kraljevina Jugoslavija. Sedež države je bil v Beogradu.
Komaj so
se polegli spomini na krutost prve svetovne vojne, že je bila na
pohodu nova morija. Še strašnejša, bolj uničujoča, še bolj
krvava. Druga svetovna vojna je za seboj pustila razdejanje, razbite
družine, revščino in lakoto. Slovenci smo se organizirano uprli
sovražniku in po 4 letih hudega boja iz vojne izšli kot zmagovalci.
Prva povojna leta so bila kruta. A tudi iz nič se da graditi.
Povojni
čas v naši bivši domovini je Slovencem dajal upanje, da je za
narod slovenski prišla tako opevana in pričakovana svoboda. A so se
sčasoma pokazale razpoke v miselnosti vseh v enotno Jugoslavijo
povezanih narodov, Slovenci smo začutili, da prihajajo naš čas,
svoboda in samostojnost, o kateri so sanjali naši predniki.
Pravijo, da je bilo življenje v bivši domovini lepo in brezskrbno.
Bilo je in tega se mnogi radi spominjamo. A svet se spreminja in
ljudje z njim. Vse je zapisano nenehnim spremembam in potrebno jim je
slediti. Slovenci smo začutili, da smo zreli in odločni, da končno
postanemo gospodarji lastne usode.
Zahteva
po suvereni državi slovenskega naroda, Zahteva po samostojnem
odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v
okviru prenovljene Evrope, Zahteva po spoštovanju človekovih pravic
in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom in Zahteva po
taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno
blaginjo slovenskim državljanom.To so
bile zahteve slovenskega naroda v 90. letih prejšnjega stoletja, ki
so Slovenijo pripeljale najprej do plebiscita 23. decembra 1990 ter
slovesne razglasitve njegovih rezultatov, ki so pomenili konec
starega in začetek novega. 26. december leta 1990 je za Slovenijo in
njegove prebivalce pomenil rojstvo nove, enotne, samostojne in
neodvisne države Slovenije.
Še
je živ spomin na veselje in navdušenje Slovencev ob razglasitvi
rezultatov plebiscita pred 24 leti. Skoraj 90 % vseh, ki so prišli
na volišče in izrazili svojo voljo, je z obkroženim DA verjelo, da
je končno napočil čas za slovenski narod, za prerokbe in vizije
posameznikov o naši svobodi.
"Bodi
ti zmeraj jasno, da je tvoj košček zemlje prav tako dober kot drugi
kraji na svetu, in da imaš tu vse tisto, kar na vrhovih gora ali ob
morju ali kjerkoli." je pred mnogimi stoletji zapisal Mark
Avrelij. A kot je rekel francoski pisatelj Gustave Flaubert "Domovina
je kot družina; njeno vrednost spoznamo šele, ko jo izgubimo."
Ne omalovažujmo naše zgodovine, niti jezika, niti domovine, kajti
"Kdor ljubi svojo domovino, spoštuje tudi domovino drugih.«
Foto: gradiva.txt
