KO TELEFON ZVONI V PRAZNO…

(ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč)

Ko telefon zvoni v prazno, ko te prevzame mračna slutnja in ko preprosto veš, da se je zgodilo nekaj hudega,

ko ti pred očmi zaplešejo najhujši prizori razbite pločevine in zmečkana človeška telesa brez znakov življenja,

ko na urgenci zagledaš ljubljeno osebo živo in ti zdravniki dajo vedeti, da se bodo posledice nesreče sčasoma omilile…

In si eden tistih redkih srečnežev, ki lahko reče, da je srečno preživel prometno nesrečo in si ena tistih redkih srečnic, ki lahko reče, da ima predvsem zaradi prisebnih voznikov na cesti še vedno moža in otroci še vedno očeta. Čeprav je malo manjkalo in bi se stvari lahko iztekle drugače.

Ceste povezujejo in vodijo v širni svet. A v enem samem trenutku nepazljivosti, objestnosti, utrujenosti, nezbranosti, neprilagojene hitrosti, včasih spleta nesrečnih okoliščin se naše življenje spremeni.

Vse to je v začetku meseca julija botrovalo prometni nesreči motorista, ki je oboževal vožnjo z motorjem. Za njim so prevoženi kilometri 30.h motorističnih let brez ene napake na cesti. Kaj se je zares zgodilo tisto torkovo popoldne, mogoče ne bomo nikoli izvedeli. Splet nesrečnih okoliščin je botroval, da ga je po padcu z motorjem v glavo zadelo po nasprotnem pasu vozeče vozilo, zaradi poškodbe glave se nesreče in dogajanja po njej ne spominja. K sreči je voznik avtomobila vozil počasi, zna biti, da imam prav zaradi njega še vedno moža in najini trije otroci še vedno očeta.

Ko izveš, da je imel kdo od tvojih domačih prometno nesrečo, se ti zazdi, da se to ne dogaja tebi. Da so to le moreče sanje, iz katerih se boš zdaj zdaj prebudil. Da se je morda nekdo zmotil, da to ne more biti res. Ko prihitiš v bolnišnico in je okoli tebe naenkrat veliko sester, zdravnikov, policistov, potem začneš dojemati, da je morda vse res. In v naslednjem trenutku se oprimeš edine rešilne bilke, ene same tolažilne misli – da bo vse še dobro in da se bo življenje spet vrtelo po ustaljenih tirnicah. Ker se mora, ker drugega scenarija ne poznaš in ne želiš.

Od naše nesreče so minili štirje meseci. Skoraj ni dneva brez misli na urgenco, zlomljeno čelado, vrzeli v spominu, še vedno so pogosta vprašanja, kdaj se bodo pojavile slike tistega popoldneva, pravi vzrok za nesrečo je še vedno neznan.

A morda tako mora biti, življenje se kljub številnim vprašanjem vrti naprej, čas pa polagoma briše ostre robove bolečine in strahu ter na plan prinaša nov optimizem in predvsem hvaležnost za novo priložnost, nenazadnje novo življenje.

Ko so mi v ptujski bolnišnici potrdili, da je tisti motorist, ki je doživel prometno nesrečo, moj mož, se mi je zamajal svet. Vedela sem, da je s tem dnem konec življenja, kot smo ga poznali. Strah me je bilo, kaj bodo pokazale preiskave, strah me je bilo, kako bodo na nesrečo odreagirali otroci, strah me je bilo, da ne bom zmogla nositi bremena, ki je leglo na moja ramena. K sreči se posledice prometne nesreče tanjšajo in manjšajo, a kaj, če bi se zgodilo drugače? Vsako nesrečo oblikujejo če-ji: če bi bil moj mož previdnejši, bi se padcu po cesti izognil; če bi bil voznik v nasproti vozečem avtomobilu hitrejši, bi bile posledice nesreče neprimerno hujše; če bi bila cesta prazna, bi moj mož pobral motor in odnesel bi jo brez praske; če pa bi ga zadel tovornjak ali avtobus, potem ga danes ne bi bilo med nami.

Nesreča nas je povezala, spremenila, zaznamovala za zmeraj. Vsakič, ko sedem za volan, me prešine, da sem mogoče lahko jaz tista, ki bom rešila ali odvzela človeško življenje na cesti. Vsakič, ko gremo od doma in se poslovimo, upam, da ni zadnjič. Vsakič, ko vidim, s kakšno ljubeznijo in skrbjo poboža Bojan otroke, se prepričam, da je prometna nesreča zaznamovala našo družino – vse bi se lahko spremenilo, ljubezen se ne bi nikoli. Ljubezen bi ostala za večno.

Prometna nesreča trajno zaznamuje udeleženega in njegove družinske člane. Prvi tedni so prepredeni z nenehnim iskanjem vzroka  za nesrečo, z vprašanji, ki terjajo odgovore, a jih pogosto ni, z odločenostjo, da bo odslej vse drugače. Dnevi se prepletajo s fizičnimi posledicami nesreče; za vse nas so ti trenutki popolnoma novi, poškodbe glave so namreč tiste najhujše, ki lahko sicer na videz nepoškodovanega motorista spremenijo v popolnoma drugega človeka. Na srečo je človeško telo prekrasen in daleč najbolj izpopolnjen stroj, ki za okrevanje pogosto potrebuje le čas. In življenje se začne vračati v stare tire, čeprav ne bo zaradi življenjske izkušnje za nikogar izmed nas nikoli več isto. Ostaja strah, ki mu je primešana previdnost, vse pa je ovito v večno hvaležnost za nov začetek.

Komu gre zahvala za to? Morebiti usodi, sreči v nesreči, višji sili, kdo ve… pravijo, da si vsak piše usodo sam – na cesti si jo vsak izmed nas zagotovo s previdnostjo, izkušnjami in prilagojeno hitrostjo.

V preteklosti sem vesti o prometnih nesrečah motoristov prebirala v novicah, letos sem skupaj z otroki v bolnišnici obiskovala moža, ki je ob nesreči z motorjem dobil hudo poškodbo glave. Prošnje, upanje, tudi molitve so pripomogle k temu, da se je zgodba našega poletja srečno iztekla, zagotovo pa so k temu pripomogli člani reševalne ekipe ptujskega zdravstvenega doma in osebje ptujske bolnišnice, nenazadnje tudi policisti, ki skrbijo, da so naše ceste varne. Hvala vsem za trud, strokovnost in požrtvovalnost. Življenje je največji dar, ki smo ga prejeli, zato se moramo truditi, da ga ne zapravimo na cesti.