SPOMNIMO SE - RECIMO NE! ZLOČINOM NA CESTI
(vezno besedilo za slovesnost ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč, Ptuj, november 2015)

Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.

Otroci so naše največje bogastvo. Vanje vtkemo ljubezen, skrb, upanje, zanje nam bije srce, zanje smo pripravljeni umreti. So naša vez s prihodnostjo, naša vstopnica v večnost, so zagotovilo naše nesmrtnosti. A sekunda zna spremeniti vse. Ena sama sekunda lahko izniči, zaustavi, izmaliči, popači, uniči naše največje bogastvo. Trenutek nepazljivosti, nezbranosti, objestnosti in brezbrižnosti ustavi naš svet.

In v tisti eni sami sekundi ti v ušesih odzvanja otroški smeh.. in zdi se, da bo trajal večno… v resnici se je v tisti sekundi smeh spremenil v krik obupa, groze, bolečine in večne praznine. Takšne zgodbe se zapišejo, ko so žrtve prometnih nesreč naši najmlajši. Ne bi se smele dogajati, nikoli in nikjer. Žal o takšnih tragedijah beremo tudi pri nas, zato bi morali veliko pozornosti na cesti posvečati prav njim.

Bila je jesen, lepa in prijetna, pravšnja za popoldanski sprehod. Po pločniku ob robu ceste se je sprehajala mlada mamica in za roko držala svojega nadobudneža. Opazovala sta jesensko listje in si prepevala pesmi, ko se je, popolnoma nepričakovano, otrok materi iztrgal iz roke in planil na cesto. V tistem trenutku je mimo pripeljal avtomobil, ki je v križišču zavijal na stransko cesto, zato je upočasnil hitrost.

Še k sreči, kajti avtomobil je malega fantiča sicer odbil nazaj na pločnik, a hujših poškodb otrok ni utrpel. V avtomobilu je sedela naša znanka, mati 3 otrok, ki še danes, ko pogovor nanese na poškodovane otroke v nesrečah, prebledi in se zahvaljuje usodi, angelom, lastni previdnosti, da se otroku ni zgodilo kaj hujšega. Ena sama sekunda bi lahko življenja udeleženih v tej prometni nesreči spremenila za vedno. V eni sami sekundi bi se lahko na nebu prižgala nova zvezdica.

Otroški svet je nasmejan, igriv, razigran, nepredvidljiv, v otroških očeh so podobe odraslega sveta prijazne in varne, tudi kar se tiče cestnega dogajanja. Otroške oči ne zaznajo nevarnosti, ne precenijo razdalje niti hitrosti, otroške oči ne zmorejo predvideti. To je naloga nas, odraslih, predvsem pa je naša prva naloga, da smo v prometu še posebej pozorni na naše najmlajše. Otroci so namreč prepričani, da jih bomo pred vsemi nesrečami, tudi prometnimi, obvarovali prav mi, odrasli.

Ena sekunda… in  če imaš srečo, se zate začenja novo, drugačno življenje. Življenje, ki ga do prometne nesreče nisi poznal. Bral si o njem v časopisu, videl si slike in se vsaj za sekundo zavedal, kako neskončno si srečen, da nisi doživel prometne nesreče, da nisi invalid.

In zdaj je tvoje. Zaradi lastne ali tuje nepazljivosti se je življenje v eni sami sekundi spremenilo.

A še vedno ga imaš, življenje, čeprav morda odslej vezanega na invalidski voziček, razna pomagala in tehnične pripomočke. Še vedno imaš življenje, ki je morda prav zaradi novih okoliščin postalo več vredno, zna biti, da znaš prav zaradi boleče izkušnje bolj ceniti človeške vrednote, da si postal zaradi prometne nesreče bolj pozoren na tiste stvari, ki obarvajo naše življenje. Spoznaš, da se življenje po prometni nesreči ne konča.

Z nami so bili člani Društva za šport invalidov Most Ptuj, ki so letos prav v tem mesecu praznovali 5. obletnico delovanja. Njihovo osnovno poslanstvo je ozaveščanje vseh, predvsem pa mladih, da je šport dejavnost, s katero se več kot uspešno ukvarjajo tudi invalidi, tisti, ki so se kot invalidi rodili ali so to zaradi različnih vzrokov postali.

Kakšna moč, življenjska energija, kakšen optimizem veje iz njih, smo videli v filmu, ki so ga posneli člani PeTvja, v njem pa spoznali 3 življenjske usode. Predvsem ne moremo in ne smemo mimo uspehov Franca Pintarja iz Slovenske Bistrice, najboljšega strelca med invalidi, ki je bil 7-krat proglašen za najboljšega slovenskega športnika med invalidi in ki je pred 9 dnevi v ZDA zmagal na svetovnem pokalu, za kar mu seveda od srca čestitamo!

Svoji zgodbi sta nam zaupala še Boris Klep iz Maribora in Marjan Žunko iz Slovenje vasi, oba sta odlična košarkarja na vozičku, ob njima pa še Bogdan Petek iz Ptuja, dolgoletni član slovenske reprezentance v košarki na vozičkih. 

KO sem pred leti povila svojo prvo, potem še drugo in tretjo štručko, ko sem jih opazovala pri prvih negotovih, kasneje vse bolj pogumnih korakih, ko sem jim zaploskala ob prvem uspešnem poskusu vožnje s skirojem, kolesom, zdaj že z avtomobilom, ko svoje otroke spremljam pri odraščanju, me vsi njihovi poskusi samostojnosti navdajajo s ponosom in hkrati s strahom, da bi se jim ne bi pri tem zgodilo kaj hudega, bog ne daj, tragičnega.

Skušam jim biti vzor, kaj pomeni predvideti, preprečiti, ukrepati. Zgledi vlečejo, zato moramo biti odrasli vedno in povsod tisti, po katerih se zgledujejo naši najmlajši, tudi in predvsem v prometu. Naša naloga je, da poskrbimo za njihovo varnost. Raje kot zvezdice na nebu naj bodo naši otroci zvezde v našem naročju in objemu.

Včasih pa se zgodbe ne končajo tako, kot si sami želimo. Včasih posledice prometne nesreče človeka priklenejo na invalidski voziček in njegovo življenje za vedno spremenijo. Da se življenje po nesreči kljub invalidnosti ne konča, so nocoj pokazali in dokazali člani Društva za šport invalidov Most Ptuj. Naj nam bodo zgled, da lahko s podporo in ljubeznijo naših najbližjih kljub invalidnosti najdemo nov smisel življenja, kljub invalidskemu vozičku smo lahko, kar želimo – tudi vrhunski športniki svetovnega formata.

Moje ime je Zlatka Lampret.

Na cesti sem kot voznica avtomobila in motorja doživela že marsikaj, pred leti sem prva očividka videla grozljivo prometno nesrečo s smrtnim izidom, pred tremi štirimi leti preživela šok ob novici, da je bil moj sin kot sopotnik poškodovan v prometni nesreči, v lanskem letu pa trepetala za življenje moža, ki se je ponesrečil z motorjem. Od vsega so najbolj  pretresljive nesreče, v katerih so udeleženi naši najmlajši. Najmanjši, najmanj krivi, vendar najbolj občutljivi in ranljivi. Pogosto si želimo, da bi lahko na svoja ramena prevzeli otroško trpljenje, takrat si želimo, da bi lahko čas zavrteli nazaj in naredili vse, da do nesreče ne bi prišlo. A tega ne moremo storiti, lahko pa postanemo kot vozniki previdnejši, obzirnejši, strpnejši.

Zato ne pozabimo:

Vsaka prometna nesreča povzroči bolečino in trpljenje, bodimo torej na cesti pazljivi, vsak dan znova. Zase, za svoje najdražje, za vse nas.

NAJ ŽIVI LJUBEZEN

 

Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svetu ne bo. Ljubezenski moto Franceta Prešerna me je kot rdečo nit koncerta navdihoval že nekaj let, a zanjo nisem imela pravega inspiracije. Vse do trenutka, ko sem pred dnevi v sinovi dlani zagledala nežno dekliško dlan. In ta nežna dekliška dlan se je skupaj z drugo dlanjo nežno in sramežljivo oklenila njegovega vratu. In on? Zaprl je oči in se nežno nasmehnil. In nasmehnila sem se tudi sama, kajti kolo življenja se je premaknilo, moj sin odrašča in stopa na pot, ki smo jo prehodili vsi. Na pot ljubezni, najmočnejši, včasih napogubnejši sili človeka.

Naj živi ljubezen, ljubezen do glasbe, do lepega dekleta, ljubezen do življenja, ljubezen do poletja in brezskrbnih počitniških ali dopustniških dni...

_________________

 Včasih se še jutro drži čemerno, včasih se jutranji žarki skrijejo za tegobe prihajajočega dne, včasih dan, ki se rodi, ni moj. Kakšno olajšanje za srce so sončni žarki, ki zalijejo nebo. Zdi se mi, da obstajam le za tisti prekrasni trenutek in usta se razlezejo v nasmeh, ki še dolgo ne zbledi. Ljubezen do pomladi je skrita v naših srcih, včasih je potrebno zaslišati le besedilo naše znane popevke, s katero so glasbeni svet osvojili člani skupine Pepel in kri.

Sonce pomladi - veselje in smeh.

Imamo se radi se vidi v očeh.
Sonce pomladi življenje budi. Skrita ljubezen se v strast prelevi.

Sonce pomladi se z roso igra.
Pridi, ukradi mi jutro srca.
Sonce pomladi naravo budi, barva poljane in klasje zlati.

Misli jesenske: nimam vas rad.
V srcu nosim pomlad.
Ljubim, ne ljubim, vse naenkrat. V srcu nosim pomlad.

Zdaj, ko si v cvetju, pridi z menoj.
Šla bom, šla, dragi moj.
Kot da poletju kljubuje nocoj naša pomlad, lepa pomlad.

Pomladne ljubezni so sladke in nežne, svet je odet v škrlat in rožnata očala nas v trenutku spremenijo v zaljubljene neumneže, ki zmorejo plavati v oblakih in živeti le za ljubljeno osebo. Seveda je od zaljubljenosti do ljubezni še dolga in pogosto trnova pot, a s pravo in za pravo osebo se izplača tudi pozabiti nase.

____________________________________________________

Odkar vem zanjo, imajo dnevi modre oči

in vode barvo njenega krila.

Odkar vem zanjo, veter šumi njen glas

in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake:

njene korake so spremljali, ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi, zamišljene v tiho, nežno pravljico o njej.

Nihče ne ve, kaj šepetajo. Samo jaz. In se smehljam.

Odkar vem zanjo, sem kot avgustovska noč: miren, poln zvezd in daljav.

Pesem Odkar vem zanjo je napisal Ivan Minatti, za katerega je naš literarni kritik Jože Pogačnik ob priložnosti dejal, da je pesnik z eno samo struno, a da zna z njo predstaviti najbolj tenkočutno občutenje ljubezni. Kaj je ljubezen, kaj je zaljubljenost? Znanstveniki bodo takoj dejali, da je zaljubljenost le kemijska reakcija v možganih, mi, navadni smrtniki, pa se ob tem spomnimo potnih dlani, razbijanja srca in metuljčkov v trebuhu. Pravijo, da je ljubezen lepa v vsakem obdobju, zagotovo ima največji čar v mladosti, ko je en sam dotik roke dovolj, da si od ljubezni pijan in omamljen še nekaj dni. Ne pravijo zastonj, da zaljubljeno srce vidi in sliši travo rasti. Verjetno bo tako tudi z mojim sinom, ki ga bo dotik nežnih dlani še dolgo grel pri srcu.

 ____________________

 Moji prvi zaljubljeni trenutki so se kaj klavrno končali, tako, kot se za prvo zaljubljenost spodobi. Na avtobusu proti Ptuju sem najprej ugotovila, da so mi všeč njegovi lasje, nato so se tej lepoti pridružile njegove oči in njegov smeh in še preden sem se dobro zavedala, sem bila vanj tako.. vsaj malo zaljubljena. Očitno sem mu bila tudi jaz všeč, ker je enkrat, dvakrat, potem pa skoraj vsak dan delil z mano avtobusni sedež proti Ptuju in domu. Da bi lahko sedela skupaj z njim, sem morala pogosto vsaj eno uro prej v šolo, kar je pomenilo precej zgodnejše vstajanje in neprespanost. A to vse ni bilo nič v primerjavi z njegovo bližino na avtobusu. Streznitev je prišla, ko mi je povedal, da mu je všeč moja sošolka in da bi lahko jaz kaj posredovala pri tej ljubezni... v njegovo dobro, seveda. Moja mama ni od včeraj in je konec moje slepe zaljubljenosti pospremila le z vprašanjem, če lahko budilko končno spet prestavimo na normalno uro. Dolgo sem celila ranjeno srce, a čas zaceli vse rane. Tudi moje je, do naslednjega srčnega udarca.

 _________________

Nekajkrat sem imela zlomljeno srce, nekajkrat sem zlomila srce. In potem sem začutila pesem Ljubezen Lojzeta Krakarja.

Od tebe dalje štejem svoje dni.

In nič ne maram, če mi je živeti le toliko, kot je metulju dano.

Glej, svet je pisan in nebo prostrano

in poldan je in toplo sonce sveti

in dolgo je, še dolgo do noči.

 ________________________

Ljubezen ima nešteto obrazov.

Včasih se smeje, včasih pomenljivo mežika, včasih zaspano zatrepeta na otroškem obrazu, včasih zajoče ali obnemi v grozi. Včasih je bežna ljubezen prava ljubezen, a je sploh ne zaznamo, včasih jo imamo, pa se nam izmuzne iz rok. Pogosta spremljevalka ljubezni je žalost.

Srečko Kosovel – Vetri v polju

Vetri v polju šumijo, trave mehko valovijo,

sonce v dolino blešči, kaj, če si daleč ti!

Zvonovi svečano zvonijo in sredi polja sem čisto sam.

Kdo hoče žalost? Jaz mu jo dam.

  __________________

Na eni izmed študentskih zabav ob koncu študijskega leta sem s kotičkom očesa ujela pogled čednega mladeniča, ki mi je pogled vrnil vsakič, ko sem pogledala v njegovo smer. Nisem bila brucka, bila sem stara bajta, absolventka, ki se je poslavljala od študentskih let. Pravi in potrebni ulov za bruca, če želi po vseh študentskih pravilih postati tapravi študent. No, sem si rekla, pa da te vidim, iz kakšnega testa si! Spogledovanje in nasmihanje se je nadaljevalo še nekaj časa, moj fante še vedno ni storil nič konkretnega, ura se je bližala tisti za spanje, pa se odpravim proti mojemu domovanju, ko me pred vhodnimi vrati v študentski dom naenkrat čez pas primejo roke in me potegnejo k sebi.

Če bi rekla, da ni bil čeden, bi se zlagala, ker je bil, pa tudi dišal je krasno, in vse bi lahko bilo oh in sploh, če... Življenje pišejo takšni in drugačni če-ji, najin če je dobival obliko in glas še nekaj naslednjih dni in tednov, ko sem pod oknom poslušala serenade in srce parajoče pesmi. In očitno je mojim sosedom izlivanje ljubezni že začelo najedati živce in nočni mir, ker so me rotili, naj se ga že enkrat usmilim, ker te mačje muzike ne morejo več poslušati... Tako sem strla fantovsko srce, ki se je, baje, še dolgo celilo. Kmalu zatem sem se izselila iz študentskega doma in s prijatelji iz tistih časov še zdaj pogosto obujamo spomine na mojega mladega osvajalca in njegove podokniške poskuse.

Kdo ve, kako bi se razvila najina ljubezen. A ta pač piše svoje zgodbe in postavlja svoja pravila. In verjamem, da ima vsak izmed nas podobno ljubezensko zgodbo. V eni nosiš strto srce in ga komaj zlepiš skupaj, v drugi streš srce, čeprav tega ne načrtuješ. Temu pravimo življenje.

_______________________

Uslišana ljubezen, taka, ki osmisli bivanjskost, lajša bolečino, preraste egoizem in samovšečnost, ta, zaradi katere postaneš človek, takšna nesmrtna ljubezen je naš končni cilj. Skoraj na dolg sem seznam najlepših ljubezenskih pesmi, ki so se me dotikale vse od mojih srednješolskih dni in so še vedno moj varen pristan, moja tolažba, moje barve za včasih sivkast in pust svet. Čisto na vrhu kraljuje Igo Gruden s pesmijo V blazinah.

V blazinah vonj ostal je tvojih las -

in zdi se mi, da ti si še pri meni,

da slišim v temi tvoj drhteči glas:

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči,

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca.

Ur sladkih dih po sobi še dehti -

in zdi se mi, da tiplješ ti po temi,

da tvoje krilo skozi mrak šumi:

pa je le veter, ki je vzdramil sen srca,

pa je le veter, ki je vzdramil sen noči.

Posvetil soj je mehko nad menoj -

in zdi se mi, da ti se sklanjaš k meni,

da v mraku me objel je pogled tvoj:

pa je le mesec, ki iznad črnih streh

v srebrnih me poplavil je valeh.

(vezno besedilo ob poletnem koncertu PO Talum Kidričevo, junij 2015)