SEM NASILNA? NISEM, A VČASIH ŠTEJEM DO 10

Poznam nasilje. Z njim sem se, kot vsi, srečala v odraščajočem obdobju. Danes nasilje srečujem predvsem v službi, včasih v šolskih klopeh, na šolskih hodnikih, pred šolo, v parku, na avtobusni in železniški postaji...

Najbolj boli nasilje doma, v družini. Ne le fizično, boli tudi verbalno nasilje, ki se ga mnogi (predvsem starši) ne zavedamo. Ali pa se zavemo, ko je že prepozno! Boli predvsem dejstvo, da te je izdala oseba, ki ji najbolj zaupaš, za katero bi dal roko v ogenj. Danes sem sama mama in nasilje sovražim. Nisem nasilna do otrok, fizično nasilje do njih me boli, prav tako verbalno, čeprav…

Skozi leta odraščanja, delanja na sebi in 20 let poučevanja v šoli sem ugotovila, da je nasilje del vsakega človeka. Če pračlovek ne bi bil nasilen, ne bi obvladal divjih zveri in živali, ne bi se ubranil sovražnih ljudstev. Nasilje je v človekovih genih, prav tako kot lenoba, dobrota, želja po najvišjem, najboljšem, največjem… Herman Hesse je v Stepnem volku dejal, da se v vsakem človeku skriva volk, potrebno ga je prepoznati in ga nadzorovati.

Svoja odraščajoča fanta učim in vzgajam v nenasilniškem duhu, vendar ne želim, da postaneta žrtvi kakega nasilneža. Ne želim, da udarita prva, vendar morata nasilnežu vrniti, kolikor močno lahko. Le tako bosta pravim nasilnežem pokazala, da se znata upreti in da ju ni strah.

Kot srednješolka nisem doživljala nobenega nasilja, prav tako ne kot osnovnošolka in študentka, zato sem zgrožena, ko slišim za nasilniški primer v šolskih klopeh. Vsakemu človeku bi rada rekla, da mu ni treba trpeti nasilja in da naj se upre – sam, če pa to ne gre, naj poišče pomoč.

Tudi pri meni.