STARI MAMI V SLOVO (11.7.2015)

Cvetela je nekoč pomlad,
le zame je cvetela,
brezskrbna in vesela,
življenja mojega pomlad.

Vse rožice duhtele,
le zame so cvetele
in ptičice vesele le meni vse so pele.

Cvetela je nekoč pomlad,
a njen čarobni žar zakrilo je poletje
in njeno nežno mlado cvetje otresel je vihar.

Prešla so leta, že mnoga od tedaj pomladi šlo je mimo mene,
ali moje, samo ene,
ni bilo nazaj.

Zdaj je jesen,

že pada tiho prva slana na srce, ki kmalu pusta bo poljana,
in daleč, daleč je že maj.

Draga stara mama,

pred časom si mi zaupala meni najtežjo, a hkrati najbolj plemenito nalogo: da te ob zadnjem slovesu v imenu vseh Planinčevih in žalujočih z besedami pospremim prav jaz. Že takrat mi je bilo ob misli na to, da te zares nikoli več ne bomo videli, hudo, zdaj, ko te spremljamo na tvoji zadnji zemeljski poti, je še težje... iz spomina so kdo ve od kod privreli spomini na otroške dni, preživete v tvoji bližini, na tvoje obiske in tisti angelski nasmeh, ki je bil vedno prepreden s ponosom: to so moji otroci, vnuki in pravniki..Morebiti si me izbrala tudi zato, ker naju je zbliževala ljubezen do učiteljskega poklica, ljubezen do poezije, pesniška in pisateljska žilica, ki se v mojih žilah pretaka prav zaradi tebe, Planinčeve mame. A stati ob tvojem grobu, stara mama, ni enostavno, moje srce je, tako kot srca vseh nas, prepredeno z žalostjo, s spomini na Sestrže in naše nedelje, ki so danes dragoceni bolj kot kadar koli prej.

S solznimi očmi sem prelistala življenjsko knjigo naše drage mame. V njej so že pobledele družinske fotografije, na katerih so obrazi Planinčevih otrok in mame Milice ter očeta Albina, v njej so dnevni in tedenski zapiski, ki jih je s prečudovito pisavo zapisala za pisanje nadarjena ženska roka, med platnicami so presunljive pesmi, ki jih je babica Milica spesnila v svetlih in težkih življenjskih trenutkih – dve izmed njih je za današnji dan namenila vsem nam, ob robu platnic pa so fotografije njenih ljubih vnukov in pravnukov.

Knjiga se pričenja 24. aprila leta 1924; leta po prvi svetovni vojni so bila neprijazna za odraščanje, še manj prijazno je bilo vojno leto 1944, ko se je poročila z Albinom. A Milica je verjela, da bo sčasoma življenje prijaznejše tudi zanju. Prihajali so otroci: Milka, Zvonko, Ida, Janko, Stane, Anka, Albinca in Marjanca. Ni ji bilo dano, postati učiteljica, česar si je srčno želela, je pa zato s to isto vnemo k učenju spodbujala svoje otroke. Ponosna je bila nanje, njeno srečo je leta 1967 skalila veliko prezgodnja tragična smrt sina Staneta.Veliko je takrat pretrpelo njeno srce, tolažila se je ob vnukih, ki so s smehom ob nedeljah in v poletnih počitnicah napolnili domačijo na Sestržah. Na pragu starosti pa je na domačiji ostala sama: po obnovitveni zlatoporočni zaobljubi se je za vedno poslovila od moža Albina.Samota v starosti ne dene dobro, v veliko zadoščenje ji je bilo življenje med vrstniki v Domu upokojencev na Ptuju, kjer je vse do bolezni skrbela za kulturne prireditve, pisala in prebirala lastne pesmi. Bala se je bolezni, ki bi jo priklenila na bolniško posteljo, prav ta ji je v sredo odrešujoče za vedno zaprla trudne oči.Tiho je odšla od nas, kot bi nas ne želela vznemirjati s svojimi težavami. In tako danes zapiramo življenjsko knjigo naše drage mame, babice in prababice Ljudmile Planinc.

Biti del velike družine, je blagoslov in privilegij, ki smo ga mi, Planinčevi, na Sestrški domačiji užili na veliko. Povezovala sta nas in naše življenje za vedno prepletla Milica in Albin. Bila sta steber naše velike družine, središče našega skupnega življenja in nedeljsko pribežališče vseh nas, in tam je, na hišnem vogalu, čisto na koncu dolge stopnice, v predpasniku in z ruto na glavi stala stara mama. Njen nasmeh je bil čisto sonce in razdelila ga je vsakemu izmed nas. Na štedilniku je bil velik lonec sveže kuhanega domačega šipkovega čaja in čeprav sem prehodila mnogo sveta, je bil ta čaj daleč najbolj okusen, kar sem jih poskusila. Vedno je praktično iz nič spekla jabolčni štrudelj, v njeni špajzi je za vnuke zmeraj hranila kak posladek, tudi ko smo želeli pomagati v vrtu, nas je iz njega napodila, češ... bom že sama, vi se le igrajte in zabavajte. In ko smo ob nedeljskih popoldnevih odhajali, je na koncu tiste dolge stopnice stala toliko časa, da je izpred hiše odpeljal še zadnji naš avto. Pospremila nas je z nasmehom, saj je vedela, da bomo čez teden dni spet vsi pri njej. In smo prišli, ker je bil to naš svet, ki smo ga imeli radi in kamor smo se vsi radi vračali.

Milica Planinc je bila velika ženska. Skrbeti za številno družino, podpirati tri hišne vogale, živeti in preživeti v najtežjih letih, vztrajati in potrpežljivo pričakovati, kaj ti prinese življenje, sprejemati ga, kot se samo ponuja, biti vdan svojim idelalom in verjeti, da nas čaka še kaj več, da bo vso trpljenje in potrpljenje obilno poplačano, sprejeti svojo usodo in svetu podariti samega sebe, to je bila naša mama, babica in prababica.

Aleš je na spletu zapisal, da je bila naša stara mama nežna pesniška duša, ki je s svojimi raskavimi rokami večino časa pestovala otroke, vnuke in pravnuke, prebirala rožni venec in vihtela motiko... Še kako resnične so te besede, zato ti, draga stara mama, hvala za vso ljubezen in naklonjenost, za skromnost in hvaležnost, hvala ti za skrb in vse prečute noči, hvala ti za podporo in čuječnost, hvala ti za vse zapete pesmi in za vse molitve, s katerimi si nas želela obvarovati vsega hudega. Hvala ti.

Vse, kar si bila, nosimo v sebi Planinčevi otroci, vnuki in pravnuki, ponosni, da smo bili del tvojega življenja, ponosni, da boš za vedno del nas. Verjamemo, da se je s tvojim odhodom na nebu prižgala nova zvezda, ki nas bo varovala kot angel varuh in nas spremljala, dokler se spet ne srečamo.

Popotnik tu na zemlji sem,

skoz boje grem, viharje.

Željan pokoja, v dalji zrem že sij

večerne svetle zarje.

Že tone dan, ostal bom sam,

končana pot bo moja,

k Očetu se domov podam,

v deželo grem miru, pokoja.

Tam čaka me presrečni dom,

prebivališča večna,

veselje v njih užival bom,

pri njem bo moja duša srečna.

Nič več solza in žalosti,

vse tukaj bom odložil,

vse rane, teže in skrbi

Očetu dobremu potožil.

On Stvarnik moj je in Vladar,

na svet me je ustvaril,

sprejel bo k sebi svojo stvar

in večni mir mi bo podaril.

Poslanka božja, mila smrt

mi roko bo podala,

telo sprejel bo grob odprt,

v življenje novo duša vstala.

(Obe pesmi napisala Ljudmila Planinc)