DOTIK NEZNANEGA - 3

»Danes,« sem tiho odgovorila in začutila velikansko olajšanje.

Od takrat je minilo 20 let. Pozabila sem na »čarovnico« v sebi in zaživela brez skokov v drugi svet. Strah pred križiščem, kjer sem doživela stik z duhovi, pa je ostal.

Nenadoma je počilo, avto je zanihal v desno, kot paralizirana sem obračala volan in lovila vozilo po zasneženi cesti, dokler nisem z desnim bokom nasedla na kupu snega ob cesti. Valentina je ob trku vrglo v šipo, ko je dvignil glavo, me je pogledal z motnimi očmi.

»Kaj si se zaletela?«

Krčevito sem držala volan in gledala svojo desno roko. Ničesar ni bilo tam. Bila sva le midva z Valentinom in avto, ki je ob trku z nekom ali nečim pristal v kupu snega. Odprla sem vrata in stopila na cesto. Smešno, zdelo se mi je, da v daljavi vidim avtomobilske luči. Valentin se je iz avta skobacal na voznikovi strani, njegova vrata so bila zasuta s snegom, zato jih ni mogel odpreti.

»Sredi noči, sredi gozda, sredi tega snega povoziš srno,« je godrnjal in  si ogledoval pločevino.

»Sploh ne vem, če je bila srna, ničesar ni bilo, samo počilo je, samo to,« sem živčno razlagala in na avtu iskala kri, šop dlak, udrto pločevino, nekaj, kar bi dokazovalo, da je bil trk resničen. Ničesar nisva našla. Avto je bil brez praske, v snegu ni bilo ene sledi. Nič. Namišljena nesreča? Privid? Mogoče za okajenega Valentina, ne pa zame. Sredi noči me je v tem »mojem« križišču začelo postajati pošteno strah. Kar naenkrat sva z Valentinom zagledala šop žarometov. Avto se nama je bližal z veliko hitrostjo. Zamahnila sem z roko, da bi ga ustavila, a avto je odbrzel mimo naju, kot da naju ni.

»Prasec, lahko bi nama pomagal,« je siknil Valentin.

»Pri čem pa? Saj ničesar ni! Mogoče se mi je le zdelo, mogoče sem zdrsnila z ledene plošče, pojma nimam… Greva, prosim,« sem tiho rekla.

Valentin je zlezel v avto in sedel na svoj sedež, potem sem vanj smuknila še sama. Ko sem vžgala avto, se je mimo naju spet zapeljal avto.

»Kakšen promet je nocoj tu,« je utrujeno dahnil Valentin in zaprl oči. Pogledala sem v vzvratno ogledalo, dala v vzvratno prestavo in previdno pritisnila na plin. Počasi sem zapeljala iz kupa snega. Slišati je bilo praskanje, avto je gazil zmrznjen sneg. Prestavila sem v prvo in speljala. Pot do doma je bila mučna, Valentin je spet zaspal, jaz pa sem si počasi le oddahnila. Mogoče pa ni bilo nič, sem si mislila, a v srcu sem slutila, da se bo zgodba morala nadaljevati.