Kdorkoli bi pomisli, da me v tem predbožičnem času daje depresija, se moti. Danes sem ob kuhanju kosila poslušala kanadske rokerje, ki so peli o tem, kaj bi človek naredil, če bi vesel, da je jutrišnji dan njegov zadnji. Čisto podzavestno sem preletela misli, kaj bi v taki situaciji naredila jaz. Najprej - na nek način bi bila vesela, da vem, kdaj bom odšla. Drugič - če bi le utegnila, bi denarno poskrbela za moje potomce. Tretjič - še zadnjič bi ljudem, ki so mi ljubi, napisala nekaj vrstic. In potem? Potem bi v roke vzela moje naj naj knjige in se solznih oči še enkrat sprehodila po najlepših napisanih vrsticah sveta. Objela bi moje otroke in jim prebrala najlepše pravljice na svetu. Se pa predobro zavedam, da mi kaj takega ne bo dano, kot to ni nikomur.
Čas pred božičem je izjemno naporen. Potrošniška mrzlica in tekanje za darili, razmišljanje o božičkovih nakupih, peka peciva, pisanje voščilnic. Marsikoga to spravi s tira, še posebej hudo je za osamljene ljudi... Ne preseneča, da je v tem času največ depresivnih napadov, še več samomorov. In to še ni najhujše. Ljudje smo nagnjeni k temu, da si v začetku novega leta zastavimo visoke, mnogokrat previsoke cilje, ki jih potem ne zmoremo doseči. Sledi razočaranje. Tega nisem nikoli počela, ker... pač. Očitno sem rojena pod srečno zvezdo, da se mi je dobro izšlo tudi brez tega!!!
Po svoje imam tale praznični čas rada. Voščila, božični komadi, ki jim ni ne konca in kraja, obdarovanje... Edino, česar ne maram najbolj, je tisto hitenje od sosedov do sosedov, obiskovanje vseh sorodnikov, zamera, če koga ne obiščeš... To me vedno najbolj utrudi.
Raje se spravim k peki peciva. Takole je videti eno izmed mojih številnih peciv. Baje so rumove kroglice okusne. :-) In že dolgo jih ni več v škatli!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar