DOTIK NEZNANEGA - 2

Pred 20 leti sem se precej aktivno ukvarjala z mejnimi vedami. Iz radovednosti, seveda. Začela sem z astrologijo, nadaljevala z vedeževanjem, preučevanjem parapsihologije, telekineze, naučila sem se izvajati avtogeni trening, hodila sem na jogo… skratka, poučila sem se o številnih mejnih znanostih človeškega uma in predvsem duha. In nato so se začele dogajati čudne, nedoumljive stvari. Vedela sem, kdaj bo zazvonil telefon, razbrala sem, koga ima v mislih moj sogovornik, doživela sem srečanje. Prav v križišču, kateremu sem se približevala z avtomobilom. S prijateljico sva se peljali na zabavo. Veselo sva klepetali, z obema rokama sem držala volan. Mira je za trenutek pomolčala in pogledala pokrajino skozi šipo. Sama sem s pogledom ošvrknila stavbo na levi, kjer so vedno nekaj dograjevali. Na desni roki sem začutila prijem.

»Zakaj me trepljaš po roki? Sem kaj zamudila?« sem v smehu vprašala in pogledala Miro.

Roki je imela sklenjeni v naročju in presenečeno je obrnila glavo k meni.

»Nisem te prijela za roko,« je rekla osuplo in me vprašujoče pogledala.

Oblil me je znoj, avto sem komaj pripeljala do bližnjega postajališča.

»Povej mi, resno mi povej: si me ti prijela za roko?«

»Nisem. Zakaj me to sprašuješ?«

Prestrašeno sem si šla s prsti skozi lase. Težko je bilo razložiti nerazložljivo. Tudi Miri, čeprav je o mojih strasteh veliko vedela.

»Kaj je bilo? Menda ne misliš… duhovi?«

Tiho sem pokimala. Jezno je obrnila glavo.

»Kolikokrat sem ti že dejala, da se igraš z nevarnimi stvarmi? Seveda, tebi se zdi normalno, da se te dotikajo duhovi, mene pa to straši! In upam, da končno tudi tebe!«

Njen glas je izdajal jezo, skrb, še najbolj veliko skrb.

»Poslušaj, obljubi mi, zdaj mi obljubi, da boš s temi stvarmi nehala. Hec je, če znaš šlogati iz kart, ampak biti medij za duhove, to te zna stati zdrave pameti… in glave. Ti in tvoji duhovi! Okoli nas se najbrž potikajo le slabi in hudobni, tisti dobri so kje na lepšem…«

Bledo sem se nasmehnila, Mira je znala vedno duhovičiti.

»Obljubi mi, zdaj, takoj! To se mora končati danes, slišiš? Obljubi, prosim.«

Vedela sem, da Miro resnično skrbi. Nisem ji hotela priznati, da so se me zadeve dotaknile v živo, da me je začel tisti drugi svet plašiti, da sem potrebovala le pravi znak, da končno neham in začnem normalno živeti.

»Obljubim, da bom nehala.«

»Danes!«