Pišem ti na predbožično popoldne. Skrajni čas, kajne? Verjemi, že zdavnaj sem ti želela napisati nekaj vrstic, pa enostavno nisem našla dovolj časa za to.
Vem, rekel boš SPET ENA Z ŽELJAMI V ZADNJEM TRENUTKU. Pa ni čisto tako. Moje želje se prepletajo vse dni in tedne, le redke so vezane name. In zato - zase ne želim nič. Imam vse, česar mnogi nimajo in to znam še kako ceniti. So pa povezane z ljudmi, ki jih imam rada.
Najprej želim mojim trem navihancem tisto pravo zdravje (kak prehlad bomo že prenesli :-) ), kajti ni hujšega kot bolezen ali, bog ne daj, še kaj bolj tragičnega! Želim jim, da bi znali užiti otroška in najstniška leta, pa da bi kljub temu razumeli, kako pomembno je v določenih trenutkih ravnati trezno in odgovorno! Mojemu možu pa privoščim, da bi z zdravjem še dolgo tako krasno hodila z roko v roki.
Vsem mojim sorodnikom želim vse najlepše. Moja stara mama je v 88. letu življenja. Priklenjena je na invalidsko posteljo. Ko jo gledam, ne morem verjeti, da bolezen in starost tako spremenita človeka. Da se je izjemno pesniška duša zaradi bolezni umaknila usahli roži, ki ji moči vidno pešajo. Obiski pri njej so tista zadnja darila, ki jih dobivamo njeni otroci in vnuki... Želim ji, da bi še dolgo kljubovala "odhajanju" in da bi našla moč za edino, kar ti je zares podarjeno - za življenje.
Velik del mojega prijateljskega sveta je povezan s sodelavci. Živimo v stresnih časih in tudi dijaki niso več to, kar so bili pred dvema desetletjema. Želim jim veliko iskrenega smeha na delovnem mestu, predvsem pa bi jim rada povedala, da so mi ljubi in da rada grem v šolo tudi zaradi njih.
Moji kulturniki in umetniki so del sveta, ki je zame izjemnega pomena. Brez njih si ne znam predstavljati svojega življenja. Marsičemu bi se lahko odpovedala, a lepoti in čarom knjige, dobre glasbe, gledališkega odra, slikarskih umetnin in lastnemu "pisateljevanju" pač ne...
Ostanejo posamezniki, ki so del mojega življenja, ker so takšni, kot so. Zanje želim veliko smeha, pozitivne energije in naših skupnih trenutkov.
Dragi Božiček, vem, da sem ti s temi vrsticami naredila kak siv las. Neprimerno lažje je v trgovini z igračami kupiti kak "peskovnik" in vanje zmetati kup igrač, da se lahko otroci zanje prepirajo, si ob tem mečejo pesek v oči ali za ovratnik, se ob tem popljuvajo do onemoglosti (se sprašujem, če so si kaj takega zaželeli naši politiki, ko pa se v parlamentu obnačajo točno tako!!!). Vem, rekel boš, da vseh teh mojih želja ne moreš izpolniti, ker je za te stvari pogosto odgovoren vsak posameznik. Vem, da mi boš tudi rekel, da lahko na te stvari vplivam veliko sama. In tega se dobro zavedam.
Kaj, če bi sklenila pogodbo? Jaz bom celo prihajajoče leto skrbela za meni ljube ljudi, ti pa boš poskrbel, da bodo tisti v "peskovniku" dobili kak pametni preblisk. Zmenjeno? Rezultate najine pogodbe bova pregledala čez eno leto. Skoraj upam staviti, da bom zmagala. :-)
Ne bom te več zadrževala ob branju mojih božičnih želja, ker vem, da te Rudolf in ostali jelenčki že nestrpno čakajo. Želim ti, da bi uspel obdariti vse, velike in majhne, da bi v današnjih kriznih časih ljudje še verjeli v čarovnijo...
tvoja Zlatka
Ni komentarjev:
Objavite komentar