PRIVLAČNA DEKADENCA

Oscar Wilde je v literaturi ime, ki v bralcu vzbuja mešane občutke. Drugačen, presenetljiv, privlačen in odbijajoč hkrati, nerazumljiv, pa vendar tako domač. Irski pisatelj se je rodil leta 1854 v Dublinu. Bil je izjemno razgledan, spoštovan v visokih krogih družbe, zaradi homoseksualnosti je bil celo na prisilnem delu. Imel je izjemen smisel za literaturo, hkrati je najpomembnejši dekadenčni pisatelj, kar jih je bilo. Umrl je v Parizu leta 1900.

To o Oscarju Wildu izvemo v knjigah, na internetu…

Ko sem prvič prebrala njegovo Salomo, sem bila neprijetno presenečena. Kako lahko pisatelj piše o tako gnusnem človeškem obnašanju, kot ga uprizarja Saloma? Drama je na prvi pogled odvratna, odurna, nesmiselna. Knjigo sem pospravila v tisti kup, ki ga redko pregledam. In potem me je začelo glodati, da mora biti še kaj več kot le tisto blebetanje o  Johanaanovih laseh, koži, njegovih ustnicah… Pa sem jo prebrala znova in znova in kmalu ugotovila, zakaj ljudje radi berejo Wildove stvaritve.

Oscar Wilde je znal zares mojstrsko pisati. Da vas prepričam, vam v pokušnjo dajem delčke njegove pravljice SLAVEC IN VRTNICA.

“Rekla je, da bo plesala z mano, če ji prinesem rdečih vrtnic!” je žalostno vzdihnil mlad študent. “Toda v vsem mojem vrtu ni niti ene rdeče vrtnice!”

Slavec, ki je sedel v svojem gnezdu na hrastu, ga je slišal, pa je pokukal skozi listje in se presenečeno začudil.

“Nobene rdeče vrtnice ni v vsem mojem vrtu!” je vzdihnil študent in njegove lepe oči so zalile solze. “Ah, kako majhne stvari lahko uničijo srečo! Prebral sem vse, kar so napisali modrijani, in dokopal sem se do vseh skrivnostnih globin filozofije, pa vendar je moje življenje strašno bridko, ker nimam rdeče vrtnice!”

"Vendar je tu naposled nekdo, ki ima zares rad!" je rekel slavček. "Noč za nočjo sem pel o njem, čeprav ga nisem poznal. Noč za nočjo sem pripovedoval zvezdam njegovo zgodbo in zdaj ga vidim. Njegovi lasje so temni kakor hijacintov cvet, njegove ustnice so rdeče kakor vrtnica njegovega hrepenenja, toda vihar ljubezni je spremenil njegov obraz, da je bled kakor bela slonova kost, in žalost je pritisnila svoj pečat na njegovo čelo."

***

»Zakaj pa joče?” je vprašal zeleni kuščar, ki je z veselo zavihanim repkom tekel mimo njega.

“Saj res, le zakaj?” je rekel metulj, ki je skakal za sončnim žarkom.

“Joče, ker bi rad imel rdečo vrtnico,” je rekel slavec.

“Zaradi rdeče vrtnice!” so vzkliknili “To je pa res smešno!” In mali kuščar, ki je precej zaničljivo gledal na vse, se je celo glasno zasmejal.

Slavec pa je razumel skrivnost študentove žalosti.

***

(Slavec se odloči, da se bo žrtvoval za študentovo ljubezen, saj je le za ljubezen vredno živeti).

***

“Če hočeš imeti rdečo vrtnico,” je rekel rožni grm, “potem jo moraš v mesečini ustvariti iz svojih pesmi in jo nato obliti s krvjo svojega srca. Pritisniti se moraš s prsmi na trn in mi peti. Vso noč mi moraš peti in trn mora prebosti tvoje srce in kri tvojega življenja mora odteči v moje žile in postati moja.”

***

Mladi študent je pogledal iz trave in prisluhnil, toda ni mogel razumeti, kar mu je pripovedoval slavec, ker je razumel samo tisto, kar je bilo napisano v knjigah.

Hrast pa ga je razumel in je bil žalosten, ker je imel zelo rad drobnega slavca, ki si je bil v njegovih vejah spletel gnezdo.

“Zapoj mi še zadnjo pesem,” je zamrmral. “Dolgčas mi bo, ko boš odšel.”

Slavec je zapel hrastu in njegov glas je bil čist, kakor bi voda vrela iz srebrnega vrča.

Ko je odpel svojo pesem, je študent vstal ter potegnil iz žepa papir in svinčnik.

“Oblikovati zna,” je rekel sam pri sebi, ko je šel skozi log. “Tega se mu ne more oporekati. Toda ali ima kaj čustev? Bojim se, da ne. Tako je pač, da je podoben vsem umetnikom. Sam slog ga je, vsebine pa nič. Za druge se ne bi žrtvoval. Samo o glasbi premišlja, vsak pa ve, da so vse umetnosti sebične. Pa vendar je treba priznati, da je v njegovem glasu nekaj lepih zvokov. Kakšna škoda, da nič ne pomenijo in da so brez vsake praktične vrednosti.” In študent se je vrnil v svojo sobo, se zleknil na posteljo in začel razmišljati o svoji ljubljenki. In kmalu je zadremal.

***

" Ko je na nebu zasijal mesec, je poletel slavček k rožnemu grmu in potisnil svoje prsi proti trnu. Celo noč je pel, trn pa je prodiral globlje in globlje v prsi slavčka, njegova življenjska kri je odtekala.. In na vrhu grma je zacvetela čudovita vrtnica.. Kot senčna podoba vrtnice v srebrnem ogledalu, kot senčna podoba vrtnice v ribniku, taka je bila vrtnica, ki je zacvetela na vrhu grba. Klicala je slavčka, da se je še močneje pritisnil ob trn. " Pritisni močneje, mali slavček", je klicala, " sicer bo prej napočil dan, preden bo vrtnica dopolnjena." In tako se je slavček vedno močneje pritiskal ob trn, njegova pesem pa je bila vedno bolj glasna.. Nežna rdeča tekočina je pritekla na liste vrtnice, kot rdečica na obrazu ženina, ko poljubi ustnice svoje neveste.

Toda trn še ni zadel srca in tako je ostalo srce vrtnice belo, kajti samo slavčkova srčna kri lahko obarva srce vrtnice. Drevo pa je zaklicalo slavčku, naj se še bolj pritisne ob trn." Pritisni močneje, mali slavček", je zaklicalo, " sicer bo prej dan, preden bo vrtnica dopolnjena." In tako slavček še močneje pritisne ob trn, trn pa se je dotaknil njegovega srca in začutil je močno bolečino. Grenka, grenka je bila bolečina in divja, vedno bolj divja je postajala pesem, kajti sedaj je pel o ljubezni, ki jo poveličuje smrt, o ljubezni, ki tudi v grobu ne umre. In čudežna vrtnica se je obarvala rdeče kot rdečina vzhodnega neba." Glej, glej!" je zaklical rožni grm, " sedaj je vrtnica dokončana."Toda slavček ni odgovoril, kajti mrtev je ležal v visoki travi s trnom v srcu.

In konec pravljice? Naduto dekle zavrne mladega študenta, ker ji je ta ponujal le rdečo vrtnico… Vrtnica je končala v jarku, povožena in poteptana.

Kaj je ljubezen?

Kaj smo pripravljeni za ljubezen žrtvovati?

Je ljubezen res največ, kar te lahko izpolnjuje?

Odgovore na vsa ta in še mnoga druga vprašanja ponuja Wildova pravljica.

(Sem vam rekla, da je Wilde branja vreden!) J