Dlani sta počivali na volanu. Napol zaspano, še bolj zasanjano sem gledala na slabo spluženo cesto in poslušala tiho melodijo, ki je toploto v avtomobilu delalo še bolj prijetno. Pogledala sem na uro. Bolj iz dolgčasa, kajti vedela sem, da mora biti nekaj čez eno, mogoče skoraj pol dveh zjutraj. 1:18. Potem sem ošinila moža, ki je zaspal na sedežu. Nasmehnila sem se, vedno, ko je okajen, v avtu zaspi. Zabava pri sestri je bila hrupna, nič posebnega, zato sva hitro odšla. Valentinu so bile vse zabava, ki so jih prirejali družinski člani po moji strani, strašno brez veze. Saj bo najbrž tudi bile, zame pa so bile priložnost, da spet vidim stare, meni ljube obraze. Pogled sem usmerila nazaj na belo cesto, ki je odkrivala, da se cestarji tudi tokrat niso kaj prida potrudili. Na cesti so ostale velike zaplate snega, avto je na njih poskočil zdaj na sredo ceste, zdaj proti robu cestišča. Plug je jarke zasul s snegom, ob cesti so zrasle gore snega, ki so ponoči, ko je mraz pritisnil, dobile poseben lesk. Tako so se bleščala tudi drevesa, ki so pod težo snega svoje bele veje upognila skoraj do tal. Bližala sva se križišču, ki mi ni bilo ljubo. V preteklosti se je tu zgodilo veliko prometnih nesreč, ob cesti je tudi pozimi mežikalo veliko prižganih sveč.
Zanimivo!
OdgovoriIzbriši