OČITNO ME MORA BITI SRAM, DA SEM UČITELJICA

Danes je sreda, 18. april. Ker sem učiteljica, javna uslužbenka, stavkam. 

Delam 20 let. V vseh letih, kar sem zaposlena, poslušam kritike na račun svojega poklica - kako da nič ne delam, da samo trošim javni denar, da sem državni parazit, da sem nevredna, da živim v tej državi. Moram poudariti, da v teh 20 letih nisem nikomur nič ukradla, da nisem niti en dan simulirala (kvečjemu sem hodila bolna v službo, ko je bilo potrebno pisati šolske naloge, reševati dijakove ocene, se pripravljati na številna tekmovanja...), nikogar nisem žalila, poneverjala papirjev, koga za kaj ogoljufala... Vsa ta leta delam pošteno, trudim se biti do vseh enakopravna, ponuditi dijakom pot do znanja, veščin, ki jih bodo pripeljale do želenega poklica! Moj delovni dan je od 8.h do 14.30. (Če je potrebno, ostanem še na kakšnem sestanku oz. si moram vsaj enkrat mesečno popoldne organizirati varstvo za otroke, ker imamo govorilne ure in roditeljske sestanke.) V tem času nimam časa brskati po spletu, pošiljati bedastih vicev kolegom, naokoli pošiljati fotografij o vsem živem, telefonirati in kofetkati s kolegi izven šole. Ne morem s službenega mesta, ker za to nimam časa. Moj čas je čas v učilnici in nekaj min v zbornici. V šolskem času ne morem popravljati šolskih nalog, niti jih sestavljati, kvečjemu pripraviti material za uro. Vse to me čaka doma, potem, ko otroci zaspijo. Če moram popravljati eseje pri slovenščini, jih popravljam tudi po nedeljskem kosilu. Če moram iskati dodaten material za šolsko uro, delam to doma. Dragi moji, že zdavnaj so minili časi, ko je bilo vse le v učbeniku in delovnem zvezku... In če seštejem - delam vsaj toliko, če ne še več kot mnogi, ki so  zgražajo nad mojim nedelom.

Letos učim 4 razrede, ki bodo ob koncu meseca maja začeli opravljati poklicno maturo.Moj in njihov cilj je uspešno opravljen letnik in poklicna matura. Kaj to pomeni, boste najbolje vedeli tisti, ki imate podobno delo. 

V mojem razredu sedi od 20 do 32 dijakov. Poučevati tuji jezik v tako velikem razredu je zelloooo naporno. To vam bodo potrdili vsi moji kolegi, torej ni moja izmišljotina. Za primerjavo - tečaji tujega jezika, kjer se vsi trudijo, naučiti se karseda največ, vabijo v male skupine (delo je skoraj individualno), ker je učinek največji.

Naj to moje pisanje ne zveni kot "jokanje" nad mojo poklicno usodo, ker ni. Je predstavitev realnega stanja. Moti pa me, da se vsake toliko najdejo junaki, ki mi za moje delo, mojo poklicno izobrazbo spodnesejo plačo. Pa da ne bo kdo mislil, kakšen denar zaslužim: sem mentorica, 20 let delovne dobe - zaslužim slabih 1300 evrov. Ne pravim, da zaslužim slabo, v primerjavi z mnogimi lepo. Vendar pa se moja plača ne more in ne sme primerjati s plačo tistega, ki ima končano OŠ in fizično dela!! Leta v srednji šoli in na fakulteti se morajo ovrednotiti - kako drugače kot z denarjem! Moja plača bi morala biti primerljiva s tistimi, ki imajo enako izobrazbo kot jaz! Jej, v primerjavi z njimi se lahko skrijem v mišjo luknjo... 

Žalosti me, da se v naši faušni državi vedno znova spotikajo ob prosveto. Varčevati pri znanju je pokol za vse, tudi za otroke tistih, ki zdaj tako vneto pljuvajo po učiteljih. Radi bi bili na vrhu pismenih držav, pa v šolstvo ne bi radi nič vložili. Žalostna je usoda naroda, ki pljune na znanje. Pljuva v lastno skledo! Nenazadnje pljuva tudi po meni.