OČITNO ME MORA BITI SRAM, DA SEM UČITELJICA

Danes je sreda, 18. april. Ker sem učiteljica, javna uslužbenka, stavkam. 

Delam 20 let. V vseh letih, kar sem zaposlena, poslušam kritike na račun svojega poklica - kako da nič ne delam, da samo trošim javni denar, da sem državni parazit, da sem nevredna, da živim v tej državi. Moram poudariti, da v teh 20 letih nisem nikomur nič ukradla, da nisem niti en dan simulirala (kvečjemu sem hodila bolna v službo, ko je bilo potrebno pisati šolske naloge, reševati dijakove ocene, se pripravljati na številna tekmovanja...), nikogar nisem žalila, poneverjala papirjev, koga za kaj ogoljufala... Vsa ta leta delam pošteno, trudim se biti do vseh enakopravna, ponuditi dijakom pot do znanja, veščin, ki jih bodo pripeljale do želenega poklica! Moj delovni dan je od 8.h do 14.30. (Če je potrebno, ostanem še na kakšnem sestanku oz. si moram vsaj enkrat mesečno popoldne organizirati varstvo za otroke, ker imamo govorilne ure in roditeljske sestanke.) V tem času nimam časa brskati po spletu, pošiljati bedastih vicev kolegom, naokoli pošiljati fotografij o vsem živem, telefonirati in kofetkati s kolegi izven šole. Ne morem s službenega mesta, ker za to nimam časa. Moj čas je čas v učilnici in nekaj min v zbornici. V šolskem času ne morem popravljati šolskih nalog, niti jih sestavljati, kvečjemu pripraviti material za uro. Vse to me čaka doma, potem, ko otroci zaspijo. Če moram popravljati eseje pri slovenščini, jih popravljam tudi po nedeljskem kosilu. Če moram iskati dodaten material za šolsko uro, delam to doma. Dragi moji, že zdavnaj so minili časi, ko je bilo vse le v učbeniku in delovnem zvezku... In če seštejem - delam vsaj toliko, če ne še več kot mnogi, ki so  zgražajo nad mojim nedelom.

Letos učim 4 razrede, ki bodo ob koncu meseca maja začeli opravljati poklicno maturo.Moj in njihov cilj je uspešno opravljen letnik in poklicna matura. Kaj to pomeni, boste najbolje vedeli tisti, ki imate podobno delo. 

V mojem razredu sedi od 20 do 32 dijakov. Poučevati tuji jezik v tako velikem razredu je zelloooo naporno. To vam bodo potrdili vsi moji kolegi, torej ni moja izmišljotina. Za primerjavo - tečaji tujega jezika, kjer se vsi trudijo, naučiti se karseda največ, vabijo v male skupine (delo je skoraj individualno), ker je učinek največji.

Naj to moje pisanje ne zveni kot "jokanje" nad mojo poklicno usodo, ker ni. Je predstavitev realnega stanja. Moti pa me, da se vsake toliko najdejo junaki, ki mi za moje delo, mojo poklicno izobrazbo spodnesejo plačo. Pa da ne bo kdo mislil, kakšen denar zaslužim: sem mentorica, 20 let delovne dobe - zaslužim slabih 1300 evrov. Ne pravim, da zaslužim slabo, v primerjavi z mnogimi lepo. Vendar pa se moja plača ne more in ne sme primerjati s plačo tistega, ki ima končano OŠ in fizično dela!! Leta v srednji šoli in na fakulteti se morajo ovrednotiti - kako drugače kot z denarjem! Moja plača bi morala biti primerljiva s tistimi, ki imajo enako izobrazbo kot jaz! Jej, v primerjavi z njimi se lahko skrijem v mišjo luknjo... 

Žalosti me, da se v naši faušni državi vedno znova spotikajo ob prosveto. Varčevati pri znanju je pokol za vse, tudi za otroke tistih, ki zdaj tako vneto pljuvajo po učiteljih. Radi bi bili na vrhu pismenih držav, pa v šolstvo ne bi radi nič vložili. Žalostna je usoda naroda, ki pljune na znanje. Pljuva v lastno skledo! Nenazadnje pljuva tudi po meni.

KAJ DANES PIŠE HOROSKOP?

Bolj ko je hudo, bolj ljudje beremo horoskope. Tistih nekaj vrstic je postalo ratinsko jutranje opravilo - poleg pitja kave. Še vedno se nasmehnem, ko nehote prisluškujem kakemu ženskemu (ne vedno le ženskemu!!!) klepetu o tem, kaj se bo danes zgodilo, koga bomo videlil, srečali, katere številke bi bilo pametno obkrožiti na lotu listku...
Služiti na račun stiske drugih je mnogim postal zares dobičkonosen posel. Le poglejte na televizijske kanale, kaj vse vam piše v zvezdah, kartah, danes je dovolj le SMS, da bi izvedeli, ali se želi oseba zraven nas zares z nami zvezati s poročnim prstanom. Od mnogih bi pričakovala več treznosti! Saj ne rečem, da ni zanimivo prebrati kakega dnevnega horoskopa v časopisu, vseeno pa je treba vedeti, da so ta horoskop najverjetneje pisali kaki novinarski pripravniki ali pa so ga enostavno prepisali iz časopisa pred 10 leti!
Izmed vseh tehnik napovedovanja prihodnosti sta mi najljubši dve: kitajski in keltski horoskop. Znamenja v prvem  nosijo živalska imena, v drugem so v ospredju drevesa.
Po kitajskem horoskopu sem petelin, po keltskem jablana.

PETELIN Rojeni v letih: 1909, 1921, 1933, 1945, 1957, 1969, 1981, 1993, 2005, 2017

Osnovni element: kovina
Barva: marelična, breskova
Jin/Jang: bolj jin
Letni čas: jesen
Najljubši mesec: september
Najbolje se ujema: bivol, kača
Najslabše se ujema: zajec


+ prilagodljiv, ustvarjalen, strasten, barvit, drzen, iskren, zabaven, pogumen, zaščitniški, vzdržljiv, podjeten
- neotesan, bahav, nastopaški, grob,  napadelen, gospodovalen, dogmatičen



JABLANA (emocionalnost) 
23. december – 1. januar, 25. junij – 4. julij

Jablana je prispodoba ljubezni in življenjske moči, zato so tudi ljudje tega drevesa nežni in topli, za ljubezen pa dobesedno rojeni. Do ljudi so dobrodušni in radodarni, a se ne pustijo izkoriščati. Na okolico so kar nekoliko preveč dovzetni, saj vsako besedo ali dejanje hitro zamerijo. Pri delu so pridni in marljivi, ne pa ambciozni. Imajo pa veliko drugih sposobnosti, s katerimi se ne hvalijo radi. Bolj živijo za danes kot za jutri, zato se lahko hitro spozabijo in zabredejo v finančne težave. Varnost v ljubezni jim veliko pomeni. Tudi v najtežjih trenutkih znajo poskrbeti za partnerja ali prevzeti iniciativo za romantiko v razmerju. Zelo hitro pa zbežijo, če čustev tudi sami niso deležni. Občutljivi organi in deli telesa: želodec, jetra, rodila, mehur, limfni sistem.

        

 Jablana (Ljubezen) – običajno vitki, karizmatični, dopadljivi in atraktivni, prijetne zunanjosti, radi »flirtajo«, avanturisti, znajo poslušati, vedno zaljubljeni, hočejo ljubiti in biti ljubljeni, verni, nežni, zelo širokogrudni, talenti za znanost, živijo za danes, brezbrižni filozofi z zmožnostjo dobre razlage. (apple tree) 

(vse o takših in drugačnih horoskopih je moč najti na spletni strani www.sepet-sanj.com)




Tisti, ki me poznajo, že vedo, kaj je res in kaj ne! :-)

BITI UČITELJ ALI NE BITI UČITELJ, TO JE DANES VPRAŠANJE

A veste, koga najbolj občudujem? Mladostnike, ki že pri 18. letih vedo, kaj bodo postali, kaj bodo v življenju poklicno počeli. Sama tega dolgo nisem vedela. Najverjetneje je temu botrovalo dejstvo, da so odličnjaki šli za učitelje, ali pa preprosto, da sem bila v mnogih stvareh dobra: dobra športnica, dobro so mi šli tuji jeziki, matematika, posebej dobro filozofija… Bila sem dobra pevka in talentirana igralka, a sem bila za največje zalogaje takrat enostavno premalo samozavestna.

Največjo naklonjenost sem gojila do slovenščine. Velika hvala mojima učiteljicama – Marti Šmigoc v osnovni in Darinki Čretnik v srednji šoli. Na faksu sem bila zaradi predznanja prava »asica« in jo naredila z levo roko. Srečala sem nekaj dobrih in nekaj zanič profesorjev. Omembe vredni so dr. Zinka Zorko, Janez Vrečko in Janko Čar, všeč mi je bila tudi Majda Potrata. Verjetno sem  prav zaradi njih vztrajala na faksu in postala učiteljica.

Letos bom dopolnila 20 let službovanja v šoli. Kot učiteljica sem v teh letih doživela že marsikaj, a tako nizkotnega pogleda na prosveto, kot se je to razpaslo sedaj, nikoli. Težko sprejmem dejstvo, da je učitelj, ki ima vsak dan opravka z najpomembnejšim in najbolj občutljivim »materialom«, tako zelo ne spoštovan. Kdor me pozna, ve, da cenim vsako delo, saj sem nekaj let zapored delala poletno delo v tovarni za pakirnim strojem, spoznala sem birokracijo, poznam čiščenje, vendar se mi vseeno zdi, da se je intelektualno delo kot vrednota izgubilo. Zdi se mi »za malo«, da je postal človek, ki je po srednji šoli še vsaj 5 let (nekateri še več) pridobival dodatna znanja, enakovreden nekomu, ki je s 15 leti odšel v tovarno delat. Znanje bi se moralo ovrednotiti – kako drugače kot z denarjem?!

Skoraj bi se ne zmotila, če bi rekla, da sem imela pred 10 leti višjo plačo kot sedaj. Kljub dejstvu, da s prejetim denarjem še brez težav shajamo (moj mož je tudi prosvetar) iz meseca v mesec, pa moram vsakič pogledati, kaj bom kje kupila, kje bom oblekla otroke, kje in če sploh bomo dopustovali. Roko na srce – tega pred leti nismo poznali.

Kje iskati vzroke za tako nezadovoljstvo nad učitelji? Nad njihovimi plačami, čeprav sploh niso visoke??

Primerjajmo se s Skandinavci, ki imajo po mnenju mnogih najboljši šolski sistem na svetu. Kaj je tako posebnega pri njih? Ker sem bila na Finskem, lahko povem iz prve roke: šole in njihova okolica je čista, brez smeti in cigaretnih ogorkov. V šolah vlada red brez video kamer, brez varnostnikov. Vrata v učilnice so odprte, tudi ko je pouk. Nihče je kriči, tuli kot žival, spušča živalskih krikov. Vsak dan so v šoli do treh popoldne. Četudi ima kdo nezadostne ocene, nihče razreda ne ponavlja. Šolo pač končaš, ko si opravil vse obveznosti. Učitelji so spoštovani, imajo lepo plačo, a zanjo tudi zares veliko naredijo.

Po mojem mnenju se razlike med finskim in našim sistemom širijo zaradi učiteljev. Paradoksalno, ali ne? Če se na za mesto učitelja na Finskem prijavi 100 kandidatov, delajo krute izbore, precejalna sita so huda za vse – na koncu ostanejo le najboljši, ki postanejo učitelji. Pri nas? No, naša pogosta zgodba je takšna: dijak po komaj opravljeni maturi v drugem ali tretjem roku dobi študijsko mesto le še na pedagoški fakulteti, komaj spravi skupaj izpite in se zaposli v osnovni ali srednji šoli. Raje v osnovni, ker moraš biti za učitelja na tehniški šoli iz pravega (beri hudičevega) testa. J Ker je želel študirati nekaj drugega, je slabe volje, ne zna prav z otroki, v glavnem – zgodba nima lepega konca. Se oproščam vsem tistim, ki so se z željo vpisali na pedagoško fakulteto in uživajo v svojem poklicu!!!

Slovenci bi morali omejiti vpis na pedagoške fakultete, ker le-te bruhajo učitelje, ki niso zaposljivi. Po najnovejših vladnih idejah, ko želijo normativ v OŠ povišati na 30 učencev v razredu in učitelju zvišati tedensko obvezo, bo na cestah veliko učiteljev (pa še to tistih v najlepših službenih letih, ko imaš veliko vneme, energije in dobrih živcev…). Kje se bodo zaposlili? V kakšno prekvalifikacijo bodo šli? Veliko vprašanj, vedno manj pametnih odgovorov.

Moj poklic mi je pisan na kožo. A se pri svojim 65 letih kar težko vidim med 15-letniki, ki so kot živo srebro, vedno bolj neolikani, brezkompromisni, komolčarski. Bog pomagaj meni in njim. J

Učitelji v državnih šolah nismo paraziti. Pošteno in vestno opravljamo svoje delo – to je še vedno vzgoja in izobraževanje, čeprav sem na začetku leta pogosto v zadregi, ko pride mama s sinom v šolo in reče – tako, zdaj pa ga vzgojite v normalnega človeka, ker ga jaz več ne zmorem. Hallooo?? Kaj in kako naj popravi učitelj, kar starši v 15 letih  niso uspeli? Pa nam še skoraj vedno uspe. Šolo zapuščajo mladi ljudje, ki se mi tudi po 15, 20 letih še vedno z nasmehom zahvalijo za vse, kar smo v srednješolskih letih naredili za njega. To je največje zadoščenje, ki ga kot učiteljica dobim v zameno za ure spodbujanja, prigovarjanja, potrpežljivosti, za vsako slišano in izrečeno besedo veselja, navdušenja, jeze, nemoči, besa, strahu… Zato sem postala učiteljica.

Politiki bodo morali spoznati, da je zgrešeno varčevati pri otrocih in učiteljih. Takšne nevarne igrice se nam znajo kmalu maščevati. Že zdaj smo v nacionalnih preverjanjih in študijah evropskih držav na repu pismenosti in logike. Mar bi se manj oboroževali in obdavčili tiste, ki imajo preveč. Učitelji prav gotovo nismo med njimi.

Darilo mojih dijakov 4.a2 razreda na maturantskem plesu 30.3.2012

ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI, LJUBI IN PUSTI LJUBITI!!!

Čeprav je modernizacija v naše kraje prinesla veliko razpoložljivih sredstev za opismenjevanje naroda, je funkcionalna pismenost Slovencev še vedno na psu. Pravzaprav vedno bolj. Res je, da je med nami zelo majhen odstotek nepismenih, pa je odstotek tistih, ki sicer vejo brati in pisati, a ne razumejo napisanega in prebranega, prevelik. Grozljiv.
Že dobra 4 desetletja, kar sem na tem svetu, se trudim živeti strpno do vseh. V zadnjem času opažam, da imam vedno manj posluha in tolerance za neumne ljudi. Zna biti, da je pridevnik neumen ne najbolj primerna oznaka za ljudi, ki sicer imajo možgane, a jih ne uporabljajo. Drugim dopuščajo, da namesto njih mislijo. Všeč mi je bil komentar Tadeja Toša v oddaji Na zdravje, ko je na Jasnin namig, češ da danes ni najbolj pametno govoriti na glas tisto, kar misliš, odgovoril, da ljudje v časih, kot so današnji, potrebujejo nekoga, ki si bo upal glasno povedati tisto, kar je sicer bolje zamolčati. Ker pač imaš težave, če misliš z lastno glavo. Ker si takoj ožigosan, če se zoperstaviš trenutnemu političnemu razpolooženju v naši "republiki banani". Ker se ti zna kmalu maščevati, če poveš, kaj misliš... Biti pol pismen pomeni tudi, da si prirediš določeno resnico tako, da bo všeč tebi. Recimo - kaj je demokracija? Da lahko poveš, kaj misliš?? Haha, pa menda ja ne... Ampak splošno prepričanje je prav takšno: da lahko v imenu demokracije govoriš, kar se ti zljubi, čeprav je daleč od resnice. Da se lahko javno zlažeš, skušaš osramotiti drugega in se potem, ko te ulovijo na laži, celo pohvališ s tem, da si se zlagal, ampak opravičil pa se ne boš...
Strpnost je beseda, ki je izgubila svoj pomen. Kdo ve zakaj, a Slovenci smo zelo nestrpni do isto spolno usmerjenih. Osebno me nič ne moti, če se imata dva moška rada. Prav tako me ne pretreseta ženski, ki si izkazujeta ljubezen. To je njihova čisto osebna zadeva. Če ženski, ki živita skupaj, vzgajata otroka v poštenega, odgovornega in samozavestnega človeka, potem se mi to ne zdi popolnoma nič spornega. Sem mnenja, da sta lahko dva moška odlična očeta in da lahko omogočita otroku dobre pogoje za odraščanje. Kje pa je zagotovilo, da bo otrok, ki živi poleg očeta in mame, srečen? Da bo pošten? Da ne bo morilec, psihopat, pijanec? Nikjer. Je otrok, ki živi v "normalni" družini, obvarovan nasilja, zlorabljanja, pijančevanja, zanemarjanja? Zagotovo ne. Zato se mi zdi umetno ustvarjanje masovne panike, da nas bodo homoseksualci preplavili, živa neumnost. Homoseksualnost ni bolezen, ni nalezljiva kuga, ni nič novega. Odkar človeštvo obstaja, obstajajo tudi "enako čuteči". Živi in pusti živeti, ljubi in pusti ljubiti.
Demokracija ne pomeni, da lahko rečeš, kar se ti zljubi, ampak da si lahko narod prosto izvoli tiste, ki jih bodo zastopali in vodili.
Kar pa se tiče funkcionalne pismenosti ljudi, se bom kot slavistka še naprej borila za osnovno pravico vsakega Zemljana: da bo tisto, kar bere, tudi razumel!!!
George Michael: FREEDOM!!!!!

BARVA KOT ZDRAVILO ALI NADLOGA

Nič novega - barve so človekov spremljevalec že stoletja. Kako bi si sicer razlagali barvanje tkanin, iskanje najlepšega odtenka, barvno usklajevanje, modne revije?? Že naši predniki so ugotovili, da so nekatere barve prijetne očem, druge znajo izzvati mračna čustva, tretje poženejo kri po telesu...
Najbolj se na barve spoznajo slikarji, ilustratorji, modni oblikovalci. Slednji tudi narekujejo barve, ki so "in" in tiste, ki so trenutno "out". Sama se trenutno najbolj spoznavam z modernimi barvami, kar se tiče cvetja, in tistimi, s katerimi ozaljšamo notranje bivalne prostore.


RDEČA: je barva vitalnosti, strasti, prodornosti in spodbuja umsko delo. V prevelikih odmerkih postane vznemirjajoča in nadležna. Pospeši pulz, viša krvni tlak in povzroča glavobol. Tisti nagle jeze bi se je morali izogibati. :-) Roko na srce - na vse to pozabimo, ko v prostor stopi ženska, oblečena v rdečo obleko. (Za prijetno rdeče razpoloženje predlagam pesem LADY IN RED.)
Najpogostejši rdeči odtenki: karmin (to je temno rdeča; zaznamuje tekmovalnost in načelnost), škrlatna (živahnost, nestanovitnost, tudi sovražnost), magenta (tipično rdeča barva; trdnost, uspešnost, samozadostnost) in oranžno rdeča (čutnost in impulzivnost).













RUMENA: je barva sonca, svetlobe in optimizma. Ohranja budnost, spodbuja koncentracijo, je tudi simbol za ustvarjalnost in modrost. Spodbuja motoriko. Njena pomembna lastnost je komunikativnost. Tudi sicer ima rumena barva pozitiven učinek na počutje. Najbolj vpliva na dihalne organe, zvišuje krvni pritisk in veča hitrost dihanja. Ugoden je njen vpliv na živčevje.
Najpogostejši odtenki rumene: motna rumena (umirjanje, razmišljanje), živa rumena (živahnost, drznost, sproščenost), olivna rumena (mračnost in nihanje razpoloženja), citronsko rumena (budnost, čilost in izpopolnjevanje). Če želite doživeti rumeno, si zavrtite pesem SONCE RUMENO Tinkare Kovač.

ORANŽNA: je mešanica rdeče (toplota) in rumene (življenje). Simbolizira dejavnost in kreativnost, veselje, zrelost in rast. Spodbuja apetit, baje pomaga pri jutranjem vstajanju. Oranžna krepi pljuča, trebušno slinavko, vranico in delovanje srca. Poleg tega pospešuje prebavo, lahko pomirja, nekatere tudi vznemirja. Pravijo, da lahko ta barva ustali čustva , nekatere pa zamori. Vsi odtenki imajo enak pomen in vpliv, odvisen je le od prevladujoče komponente (rumena ali rdeča).

MODRA: je barva miru in harmonije, zato deluje sproščujoče. Je barva zrelosti, razumskosti, visokih vrednot, natančnosti, sposobnosti... (Ni čudno, da so pisarniški delavci, intlektualci... pogosto oblečeni v temno modro...). Nekoč je ta barva veljala za tipično žensko. Zanimivo je, da modra barva zavira apetit. :-) Pospeševala naj bi izločanje adrenalina in insulina, upočasnjevala ritem srca in umirila dihanje. Opazovanje modre pomirja centralno živčevje, omogoča dobro koncentracijo in tudi sanjavost.
Najpogostejši odtenki modre so: azurna/nebesno modra (plemenitost), ledeno modra (estetika, tradicionalnost), pastelno modra (nežnost, sentimentalnost), mornarsko modra (zvestoba, zanesljivost, zaupanje) temno modra (polnost, pripadnost) in indigo/ultramarin (naklonjenost).

VIJOLIČNA: je barva domišljije, izraža ekstavagantnost. Pričara razkošje in skrivnostno vzdušje, izraža veličino in pomembnost, a tudi posebnost in izobčenost. Je barva mešanih občutkov. Vijolična barva lahko izzove potrtost, hrepenenje in melanholijo.
Najpogostejša odtenka vijolične sta: lila (vijolična+bela; potrpežljivost, trpljenje) in purpur (barva kraljev, ošabnost in ceremonialnost).
Za pravo občutenje vijolične je najbolje poslušati pesem PURPLE RAIN Princa.

ROŽNATA: je barva ljubezni, topline in nežnosti. Roza preprosto pritegne ljubeznivost. Nekoč je veljala za tipično barvo za fantke!!!!, danes je pojmovana predvsem kot dekliška barva.

BELA: je barva, na katero se večinoma odzivamo pozitivno. Je barva jasnosti. Simbolizira nedolžnost, čistost, pa tudi nov začetek, rojstvo. Zraven rahlih modrih odtenkov zna delovati zelo hladno. Je pa seveda tudi simbol božanskosti, popolnosti, ponosa, dobrote in večnosti. Če je beline preveč, je videti pusto, sterilno, skoraj bolnišnično.

Moji barvni favoriti? Kar se obleke tiče - črna in bela, barva kamna in zemlje...
Neljubi barvni kosi garderobe: zagotovo rumena, ker mi zares ne pristaja, svetlo zelena, ker se v njej počutim naivno, rožnata, ker je očitno ne znam skombinirati z drugimi barvami.

Katere barve imam na sebi danes? Poleg sive še nekaj bele in vijolične... :-) To pa že nekaj pove, ne?