BITI UČITELJ ALI NE BITI UČITELJ, TO JE DANES VPRAŠANJE

A veste, koga najbolj občudujem? Mladostnike, ki že pri 18. letih vedo, kaj bodo postali, kaj bodo v življenju poklicno počeli. Sama tega dolgo nisem vedela. Najverjetneje je temu botrovalo dejstvo, da so odličnjaki šli za učitelje, ali pa preprosto, da sem bila v mnogih stvareh dobra: dobra športnica, dobro so mi šli tuji jeziki, matematika, posebej dobro filozofija… Bila sem dobra pevka in talentirana igralka, a sem bila za največje zalogaje takrat enostavno premalo samozavestna.

Največjo naklonjenost sem gojila do slovenščine. Velika hvala mojima učiteljicama – Marti Šmigoc v osnovni in Darinki Čretnik v srednji šoli. Na faksu sem bila zaradi predznanja prava »asica« in jo naredila z levo roko. Srečala sem nekaj dobrih in nekaj zanič profesorjev. Omembe vredni so dr. Zinka Zorko, Janez Vrečko in Janko Čar, všeč mi je bila tudi Majda Potrata. Verjetno sem  prav zaradi njih vztrajala na faksu in postala učiteljica.

Letos bom dopolnila 20 let službovanja v šoli. Kot učiteljica sem v teh letih doživela že marsikaj, a tako nizkotnega pogleda na prosveto, kot se je to razpaslo sedaj, nikoli. Težko sprejmem dejstvo, da je učitelj, ki ima vsak dan opravka z najpomembnejšim in najbolj občutljivim »materialom«, tako zelo ne spoštovan. Kdor me pozna, ve, da cenim vsako delo, saj sem nekaj let zapored delala poletno delo v tovarni za pakirnim strojem, spoznala sem birokracijo, poznam čiščenje, vendar se mi vseeno zdi, da se je intelektualno delo kot vrednota izgubilo. Zdi se mi »za malo«, da je postal človek, ki je po srednji šoli še vsaj 5 let (nekateri še več) pridobival dodatna znanja, enakovreden nekomu, ki je s 15 leti odšel v tovarno delat. Znanje bi se moralo ovrednotiti – kako drugače kot z denarjem?!

Skoraj bi se ne zmotila, če bi rekla, da sem imela pred 10 leti višjo plačo kot sedaj. Kljub dejstvu, da s prejetim denarjem še brez težav shajamo (moj mož je tudi prosvetar) iz meseca v mesec, pa moram vsakič pogledati, kaj bom kje kupila, kje bom oblekla otroke, kje in če sploh bomo dopustovali. Roko na srce – tega pred leti nismo poznali.

Kje iskati vzroke za tako nezadovoljstvo nad učitelji? Nad njihovimi plačami, čeprav sploh niso visoke??

Primerjajmo se s Skandinavci, ki imajo po mnenju mnogih najboljši šolski sistem na svetu. Kaj je tako posebnega pri njih? Ker sem bila na Finskem, lahko povem iz prve roke: šole in njihova okolica je čista, brez smeti in cigaretnih ogorkov. V šolah vlada red brez video kamer, brez varnostnikov. Vrata v učilnice so odprte, tudi ko je pouk. Nihče je kriči, tuli kot žival, spušča živalskih krikov. Vsak dan so v šoli do treh popoldne. Četudi ima kdo nezadostne ocene, nihče razreda ne ponavlja. Šolo pač končaš, ko si opravil vse obveznosti. Učitelji so spoštovani, imajo lepo plačo, a zanjo tudi zares veliko naredijo.

Po mojem mnenju se razlike med finskim in našim sistemom širijo zaradi učiteljev. Paradoksalno, ali ne? Če se na za mesto učitelja na Finskem prijavi 100 kandidatov, delajo krute izbore, precejalna sita so huda za vse – na koncu ostanejo le najboljši, ki postanejo učitelji. Pri nas? No, naša pogosta zgodba je takšna: dijak po komaj opravljeni maturi v drugem ali tretjem roku dobi študijsko mesto le še na pedagoški fakulteti, komaj spravi skupaj izpite in se zaposli v osnovni ali srednji šoli. Raje v osnovni, ker moraš biti za učitelja na tehniški šoli iz pravega (beri hudičevega) testa. J Ker je želel študirati nekaj drugega, je slabe volje, ne zna prav z otroki, v glavnem – zgodba nima lepega konca. Se oproščam vsem tistim, ki so se z željo vpisali na pedagoško fakulteto in uživajo v svojem poklicu!!!

Slovenci bi morali omejiti vpis na pedagoške fakultete, ker le-te bruhajo učitelje, ki niso zaposljivi. Po najnovejših vladnih idejah, ko želijo normativ v OŠ povišati na 30 učencev v razredu in učitelju zvišati tedensko obvezo, bo na cestah veliko učiteljev (pa še to tistih v najlepših službenih letih, ko imaš veliko vneme, energije in dobrih živcev…). Kje se bodo zaposlili? V kakšno prekvalifikacijo bodo šli? Veliko vprašanj, vedno manj pametnih odgovorov.

Moj poklic mi je pisan na kožo. A se pri svojim 65 letih kar težko vidim med 15-letniki, ki so kot živo srebro, vedno bolj neolikani, brezkompromisni, komolčarski. Bog pomagaj meni in njim. J

Učitelji v državnih šolah nismo paraziti. Pošteno in vestno opravljamo svoje delo – to je še vedno vzgoja in izobraževanje, čeprav sem na začetku leta pogosto v zadregi, ko pride mama s sinom v šolo in reče – tako, zdaj pa ga vzgojite v normalnega človeka, ker ga jaz več ne zmorem. Hallooo?? Kaj in kako naj popravi učitelj, kar starši v 15 letih  niso uspeli? Pa nam še skoraj vedno uspe. Šolo zapuščajo mladi ljudje, ki se mi tudi po 15, 20 letih še vedno z nasmehom zahvalijo za vse, kar smo v srednješolskih letih naredili za njega. To je največje zadoščenje, ki ga kot učiteljica dobim v zameno za ure spodbujanja, prigovarjanja, potrpežljivosti, za vsako slišano in izrečeno besedo veselja, navdušenja, jeze, nemoči, besa, strahu… Zato sem postala učiteljica.

Politiki bodo morali spoznati, da je zgrešeno varčevati pri otrocih in učiteljih. Takšne nevarne igrice se nam znajo kmalu maščevati. Že zdaj smo v nacionalnih preverjanjih in študijah evropskih držav na repu pismenosti in logike. Mar bi se manj oboroževali in obdavčili tiste, ki imajo preveč. Učitelji prav gotovo nismo med njimi.

Darilo mojih dijakov 4.a2 razreda na maturantskem plesu 30.3.2012