V POKLON IN SPOMIN,

odprtje razstave Gregorja Samasturja, 

15. februar 2013, CID Ptuj

Človek je izmed vseh vesoljnih skrivnosti tista največja, naglobja. Je izjemen preplet moči, strasti in inteligence. Zna misliti, čutiti, predvidevati, pozabiti. Z vsemi skrivnostmi prepreden je resnično neuničljiv stroj.

Ko so ob priložnosti gospe, ki so jo mučili hudi glavoboli, sporočili, da bodo skupaj s tumorjem iz njenega življenja odstranili njej lastne spomine, se je posegu uprla. Kljub neusmiljenim prošnjam sorodnikov, naj vendar sprejme življenje, je zase raje izbrala spomine. Kaj pa vendar sem brez spominov? Kdo sem, kaj se bila, kaj bom? Nihče. Nihče, saj nimam ničesar, kar bi grelo moje srce. Brez spominov na mladost, ljubezen, brez spominov na hude dni, bolečino in trpljenje moje življenje ni vredno niti enega samega dneva več. Vse, kar sem, je shranjeno v mojih spominih. S spomini se poklanjam življenju!

Življenju se s spomini poklanja tudi umetnik Gregor Samastur, naš prijatelj, član likovne sekcije Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk, ki še kako dobro razume pomen spominov za vsakega izmed nas. Človek se s spomini napaja, pogosto mu le-ti osmišljajo vsakdan.

Čeprav se človek najraje spominja lepih reči, pa ga pravega človeka ustvarijo in izoblikujejo občutki žalosti, jeze, nemoči in  trpljenja. Vendar pa je človek z veliko začetnico le tisti, ki se pred neprijetnimi občutki ne skriva, pač pa jih vzame za svoje, z njimi živi, jih po svoje neguje in jim v srcu in spominu podeli posebno mesto. Tak človek je celovit, je eno z vsemi svojimi spomini.

Celovit človek je tudi Gregor, človek, ki ima v naših srcih posebno mesto. Človek, ki je uspel svojim trpečim spominom dati pravi izraz, pravi obraz, pravo rimo. Umetnik, ki se izraža z barvo, platnom, glino, z lesom, mavcem… njegov poklon življenju in spominom je pesem CVETOVI

CVETOVI

Cvetovi...
cvetovi beli
cveto...
odo mladosti
le ene,
ene
same mladosti
pojo...

Cvetovi...
cvetovi beli
na oltarju
življenja
mojega 
cveto...
a tako žalostni,
žalostno 
cveto...

Cvetovi...
cvetovi beli
vzpenjajo
se v nebo...
tebi,
le tebi
v večnost
cveto...
cvetovi...
cvetovi beli....

Tako pravi Gregor Samastur: 

»Hodim po poti ustvarjanja, po poti, ki jo je nekako določilo in izoblikovalo moje življenje. Oziram se okrog in iščem ... iščem tisto nekaj, po čemer hrepenim, pa čeprav se zavedam, da tega več ne bom našel. A vseeno iščem, saj vem, da tisto, kar iščem, nekako živi skozi mene, v meni, živi in govori skozi moja dela. Zato govorim, včasih kričim ... kričim v sebi, a so sanje, hrepenenje in tišina močnejši, zato glasneje govorim na svojstven, sebi lasten način. Govorim in nagovarjam opazovalca skozi specifičen likovni jezik, govorim preko svojih likovnih del, ki vabijo gledalca, da jim prisluhne in jih skuša tudi razumeti.

Včasih se temna gmota kot senca razpne čez platno, ki se utaplja v temni tišini počasi tekoče reke mojega življenja. Zopet drugič sonce ožari in osvetli moje poljane v poetične tančice neke mogočne reke, kot zapis nekega čarobnega časa. To je pogled skozi oči mojega razmišljanja, mojih sanj in hrepenenja po nenehnem iskanju nečesa ... nečesa izgubljenega.«

Dragi Gregor, dokler boš vsa ta čustva nosil v sebi, jih negoval in jim dajal življenje, ni nič izgubljeno. Kot praviš sam, te oblikujejo spomini, ki si jih pomešal s tokom življenja in prav zato je živo tudi tvoje umetniško ustvarjanje.

Sem Zlatka Lampret, ljubiteljica kulture in umetnosti, in ker smo pred dnevi praznovali slovenski kulturni praznik, naj zaključim in zaokrožim naše današnje srečanje z besedami našega največjega poeta.

Sem dolgo upal in se bal,

slovo sem upu, strahu dal,

srce je prazno, srečno ni,

nazaj si up in strah želi.

Gregor, hvala, da nas vedno znova povabiš v svoj svet. Želimo ti veliko užitkov ob ustvarjanju, želimo ti izjemno moč za spomine, želimo ti, da se vsi spomini prelevijo v najsvetlejše in najčistejše cvetove, ki bodo tebi in vsem tvojim vedno znova in nikoli ugasla zvezda med zvezdami.

Naj živi umetnost! 

SEM NASILNA? NISEM, A VČASIH ŠTEJEM DO 10

Poznam nasilje. Z njim sem se, kot vsi, srečala v odraščajočem obdobju. Danes nasilje srečujem predvsem v službi, včasih v šolskih klopeh, na šolskih hodnikih, pred šolo, v parku, na avtobusni in železniški postaji...

Najbolj boli nasilje doma, v družini. Ne le fizično, boli tudi verbalno nasilje, ki se ga mnogi (predvsem starši) ne zavedamo. Ali pa se zavemo, ko je že prepozno! Boli predvsem dejstvo, da te je izdala oseba, ki ji najbolj zaupaš, za katero bi dal roko v ogenj. Danes sem sama mama in nasilje sovražim. Nisem nasilna do otrok, fizično nasilje do njih me boli, prav tako verbalno, čeprav…

Skozi leta odraščanja, delanja na sebi in 20 let poučevanja v šoli sem ugotovila, da je nasilje del vsakega človeka. Če pračlovek ne bi bil nasilen, ne bi obvladal divjih zveri in živali, ne bi se ubranil sovražnih ljudstev. Nasilje je v človekovih genih, prav tako kot lenoba, dobrota, želja po najvišjem, najboljšem, največjem… Herman Hesse je v Stepnem volku dejal, da se v vsakem človeku skriva volk, potrebno ga je prepoznati in ga nadzorovati.

Svoja odraščajoča fanta učim in vzgajam v nenasilniškem duhu, vendar ne želim, da postaneta žrtvi kakega nasilneža. Ne želim, da udarita prva, vendar morata nasilnežu vrniti, kolikor močno lahko. Le tako bosta pravim nasilnežem pokazala, da se znata upreti in da ju ni strah.

Kot srednješolka nisem doživljala nobenega nasilja, prav tako ne kot osnovnošolka in študentka, zato sem zgrožena, ko slišim za nasilniški primer v šolskih klopeh. Vsakemu človeku bi rada rekla, da mu ni treba trpeti nasilja in da naj se upre – sam, če pa to ne gre, naj poišče pomoč.

Tudi pri meni.

FRANCETU PREŠERNU IN VSEM SLOVENCEM

Ob treh popoldne 3. decembra leta 1800 se je pri Ribičevih v Vrbi na Gorenjskem rodil France. Bil je tretji otrok Šimna in Mine Prešeren. Bil je njun prvi sin. Pravili so, da je imel France srce po očetu, razum pa po mami. France je bil odličen učenec, zapisan v zlate bukve, kamor so zapisovali imena odličnjakov. Francetov stric Jožef ga je po osnovnošolskih letih v Ribnici vzel k sebi v Ljubljano, kjer se je šolal 9 let.

Le kaj naj mladi France postane? Materi je 13-letnik dejal, da soldat zagotovo ne bo, pa tudi doktor medicine ne bi bil rad. Kaj bi pa drugega bil, pa da še ne ve. Sredi zadnjega šolskega leta je France vse bolj premišljeval o tem, da bi šel študirat na Dunaj. Ta njegova odločitev njegovi materi, ki bi ga najraje za videla duhovnika, ni bila povšeči. Trdno odločen je peš odšel na Dunaj, kljub materinim tožbam navkljub. France se je vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. 

Prvo dunajsko domovanje je Prešerna navdalo z mešanimi občutki. Sobo si je najel pri vdovi, ki je imela mlado hčer. Obema se je France zelo prikupil, on pa je na tihem kar medlel od samega spoštovanja do dekleta. Častil jo je kakor nadzemsko bitje, a se je k sreči kmalu odselil od žensk, kajti dobil je službo domačega učitelja. O njej je sanjal vse do takrat, ko mu je nekdo povedal resnico o njegovem domnevnem dekletu. Skrivaj je namreč imela razmerje z nekim moškim, posledice le-tega – še nerojenega otroka namreč - pa bi bila rada naprtila Prešernu.

A za Franceta se na Dunaju kmalu zatem začenjajo hude ure: vedno bolj je bil na tesnem z denarjem, zato se ga je polotilo hudo malodušje. Razmišljati je že začel o duhovniškem poklicu v Ljubljani, ko so ga njegovi prijatelji le prepričali, naj ostane na Dunaju. Francetu se z odobritvijo štipendije nasmehne sreča, dobil pa je tudi službo domačega učitelja v zavodu. Nevajen izjemne strogosti in omejevanja osebne svobode ga je direktor zavoda odslovil, česar je bil po svoje celo vesel. Zakopal se je v študij in živel od štipendije in denarja, ki mu ga je pošiljal stric Jožef. O dunajskih težavah je kmalu izvedela tudi njegova mati. Pritisnila je nanj ter še bolj nagovarjala strice, da bo mu odrekli podporo in ga tako prisili k vrnitvi v Ljubljano in k študiju bogoslovja.

 A France je bil v svoji odločitvi – ostati na Dunaju, trdnejši bolj kot kadarkoli poprej. Študiral je z odliko, vedno bolj pa je prebiral knjige literarne vrednosti. Blizu so mu bili takratni svetovni pesniki in pisatelji, rad je bral starejša filozofska in zgodovinska dela, še raje je zahajal v gledališče. Spoprijateljil se je s študenti – Slovenci, ki so na Dunaju nabirali znanje: med njimi je bil priljubljen zaradi duhovitosti, nesebičnosti in tovariške zvestobe.

Posebej se je navezal na Andreja Smoleta. Všeč mu je bila njegova vesela narava, še bolj njegovo navdušenje za domačo in tujo literaturo. Skupaj sta pogosto zahajala v gostilno Jakoba Dolenca, kjer se je Prešeren resno zaljubil v domačo hčer Zaliko. Ta ga je vztrajno zavračala, iz jeze in užaljenosti je nastala balada Povodni mož.

Leta 1828 je Prešeren postal doktor prava. Pot ga je tri leta kasneje pripeljala v Celovec, kjer je opravil odvetniški izpit, po vrnitvi v Ljubljano pa je zaprisegel kot sodnik. Želel si je samostojnosti, zato je leta 1832 zaprosil za samostojno odvetniško pisarno. Zavrnili so ga in s tem se je začelo 14-letno obdobje, v katerem se je zaman poskušal poklicno osamosvojiti. Dve leti kasneje je dobil mesto odvetniškega pomočnika pri prijatelju in odvetniku Blažu Crobathu in pri njem ostal vse do odhoda v Kranj. Tam je leta 1846 slednjič le dobil samostojno odvetniško mesto in živel do svoje prezgodnje smrti.

 Francetovi prvi pesniški poskusi segajo v njegova zgodnja leta, že doma je rad vsako reč takoj na verze obrnil. Tudi njegovo prvo pismo z Dunaja je v verzih. Resneje se je s pesnjenjem začel ukvarjati med študijem prava, šele v četrtem letniku je dal svoje pesmi prebrati tedaj uglednemu slavistu Jerneju Kopitarju. Na njegov predlog je za daljši čas pesmi preložil in jih predelal. Razen treh je vse druge sežgal. Ohranile so se le Povodni mož, Lenora in Lažnivi pratikarji.

 Drugo pesniško obdobje njegovega življenja je zaznamoval Matija Čop, morda najbolj izobražen Slovenec tistega časa, ki se je vrnil v Ljubljano in se začel živahno družiti s Prešernom. Družila ju je želja po umestitvi slovenščine na zemljevid sodobnih evropskih jezikov, pod njegovim mentorstvom je začel Prešeren pisati sonete. Začela je izhajati Kranjska čbelica, ki je obelodanila številne Prešernove pesmi. Iz tega obdobja prebiramo elegijo Slovo od mladosti, ciklus Ljubezenski sonetje in satiro Nova pisarija. Tudi sicer je bil tisti čas čas obračuna med svobodomisleci in nazadnjaki, cenzura je pritisnila, še ostrejši boj se je na Slovenskem razplamtel v času t.i. črkarske pravde. Jernej Kopitar in njegov učenec Metelko sta namreč skušala uvesti nov črkopis – 12 novih vsebinsko in estetsko neutemeljenih črk.

Zmagala sta Prešeren in Čop – tudi s pomočjo češkega pesnika Čelakovskega, ki je zavrnil reformo črkopisa in obenem pohvalil Prešernove poezije. To je bila Prešernova prva ugodna kritika in dala mu je novega zagona, dokler… na ljubljanskih ulicah ni zagledal mlade, krhke gospodične – Primicove Julije, ki za dolga leta postane njegova neuslišana muza in izvir njegovih najlepših verzov. Na papir tako izlije svoja čustva v obliki Sonetnega venca z znamenitimi Magistralami. Akrostih, v katerem je moč prebrati ime in priimek zalega dekleta, je v Ljubljani zbudil veliko zanimanja in tudi govoric. Vsem je bilo jasno, da je Julija zanj nedosegljiva, le Prešeren tega ni mogel in ni hotel doumeti.

 Pisalo se je leto 1835. Za Prešerna je bilo eno najbolj črnih. Umrl je stric Jožef, edini iz družine, ki ga je ves čas podpiral, Julija Primic se je zaročila, sredi poletja pa je v valovih Save utonil njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kakšno agonijo je Prešeren preživljal ob mrtvem prijatelju, ki ga je popoldne zastonj vabil na skupno kopanje! Prešernova sestra Katra je kasneje dejala, da še dobro, da je France ostal doma, saj bi bil zagotovo za Čopom skočil. Plavala nista znala ne eden ne drugi in utonila bi bila oba.

Tako je Prešeren ostajal vse bolj osamljen: Andrej Smole, njegov prijatelj, je bil daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev pravzaprav ni imel. Čopova smrt je pesnika pahnila v dotlej najglobljo življenjsko krizo; čez mero se je vdajal alkoholu, zanemarjal je delo v odvetniški pisarni, kot upravitelj Čopove zapuščine je popolnoma odpovedal, po nekaterih pričevanjih naj bi celo razmišljal o samomoru. V tem času je nastala znamenita pesem Kam in zametki njegove pomembne umetnine, Krsta pri Savici, ki je izšel pomladi 1836.

V staro ljubljansko družbo se je po dolgih letih življenja in potovanja po tujini jeseni 1839 vrnil Andrej Smole, pesnikov mladostni vrstnik in prijatelj. Smole je bil ob vrnitvi v Ljubljano telesno precej šibak, a poln idej; Prešerna je navdušil za nov projekt, izdajanje slovenskega časopisa in literarnih del. A še preden mu je uspelo uresničiti zastavljene cilje, je Andreja Smoleta na praznovanju lastnega godu zadela kap. Kot da Prešeren še ni doživel dovolj žalosti, je dobesedno na pesnikovih rokah umrl še njegov drugi prijatelj.

 Po mesecih pesniškega zatišja začneta Prešerna na ustvarjalnem področju zanimati slovenska ljudska pesem in narodno izročilo, na ljubezenskem pa se pojavi mlada pestunja pri Crobathovih, Ana Jelovšek. Med njima se je kasneje razvila zveza, ki je pomenila pesnikov dokončni propad. Morda je Prešeren res upal, da si bo z Ano ustvaril družino in zaživel normalno meščansko življenje, a veliko upanja za to ni bilo. Prešeren je bil plah in zavrt človek, Ana njegovo nasprotje. Zanimivo je, da Prešeren ves čas njunega znanstva in razmerja Ani na čast ni napisal nobene ljubezenske pesmi, posvetil ji je le pesem Nezakonska mati.

Nesrečen je uteho iskal v pijači: spet so mu zavrnili prošnjo za odvetnika, prijatelji so umirali, Ana ni bila prava ženska zanj, Julija je bila srečno poročena. Pesniški dar pa v njem ni popolnoma ugasnil, nasprotno.

V tisti čas sodi Zdravljica, napitnica, ki je zaradi borbenih verzov doživela napad cenzure, kasnejšo objavo, zaradi človekoljubnega sporočila pa je postala slovenska himna.

Zadnja leta Prešernovega življenja so bila pesniško bolj plodna, veliko energije je namenjal izdaji svojih Poezij. Izbiral in pilil je pesmi za zbirko in leta 1846 rokopis oddal v cenzuro. Ta je bila blagohotna in na Prešernov izbor, z izjemo Zdravljice in nekega epigrama, ni imela pripomb. Na isti dan, ko so na Dunaju dovolili tisk njegovih Poezij, torej 22. julija 1846, so Prešernu odobrili advokatsko mesto. Novo, že šesto prošnjo je poslal za razpisani mesti v Postojni in Kranju, sodna oblast ga je poslala na Gorenjsko.

Skoraj 46-letni pesnik je spet začel upati, da si bo skupaj z Ano Jelovšek in njunima otrokoma Ernestino in Francem uredil življenje. Sprva je kazalo dobro, kot odvetnik je imel veliko dela, omisliti si je moral celo dodatnega pisarja. Tudi Poezije so bile pri kritikih prijazno sprejete in za tiste čase so se dobro prodajale. Vse je kazalo na to, da se je sreča končno nasmehnila tudi Francetu Prešernu. Žal prepozno. Nesrečno življenje in pijača sta ga tako načela, da ni zmogel novega začetka. Kljub skoraj popolnemu propadu v Kranju je Prešeren tam vodil več pravd, številne reveže pa je menda zastopal zastonj. Poleti je umrl še zadnji od njegovih prijateljev dr. Blaž Crobath. Bolehal je za isto boleznijo, ki je čez nekaj tednov položila v posteljo tudi Prešerna. Zadnji pesnikovi dnevi niso bili lahki, umrl je v četrtek, 8. februarja 1849, pokopali so ga v Kranju.

Le kaj je v človeku, da zaslužnemu ne zmore priznati slave takrat, ko je le-ta še živ? Prešernu so se poklonili šele po njegovi smrti, vrednost njegovih Poezij so doumeli kasneje, ko je bilo zanj že vsega konec. Številni so čez leta in desetletja prav v njegovih pesmih iskali navdih, se iz njih učili, ga skušali doseči, a zaman. Prešernovo občutenje jezika je bilo enkratno in neponovljivo. Njegova dediščina današnjemu rodu pa je neprecenljiva.

Ali kot je pred leti zapisal naš poet Oton Župančič:

»Prešerna ljubiti se pravi, ljubiti lepoto in resnico in pravico; ljubiti slovenstvo brez šovinizma in ljubiti človeštvo in vse narode brez hlapčevstva in poniževanja: enak z enakim.«

Prešernu posvečen program ob sl. kulturnem prazniku v Majšperku leta 2010 (besedilo z ljubeznijo do zapuščine našega največjega poeta zapisala moja malenkost)

MAKARSKA 2012 - USPEŠNO OPRAVLJEN POPRAVNI IZPIT

Srce me proti morju vleče zaradi marsičesa (včasih se pošalim, da sem morala v prejšnjem življenju biti ovca, ki je svoje življenje prežvečila ob morski obali, pogledujoč po valovih, modrini, odsevu sonca na morski gladini). Letos tudi zaradi zdravja, pravzaprav slučaj pa je nanesel, da smo se letos spet odpeljali proti Makarski.
Prvi šok: čeprav smo bili na morju 25. avgusta, je bila na plaži takšna gneča, da smo brisače tja odnesli pred 7. uro zjutraj (kot pravi morski navdušenci smo si ob tej zgodnji uri privoščili še skok (dobesedno!) v morje in nekaj zamahov). To instantno preživljanje plažnih urih mi vedno bolj najeda živce, zato bom v prihodnosti naredila nekaj v tej smeri!
Drugi šok: nobenega Slovenca! Halo, kaj Slovenci ob koncu avgusta nimamo več dopusta??? Očitno pa ga imajo Čehi, Slovaki, Madžari, Rusi in Bosanci. Teh je bilo kot smetja in trave.
Tretji šok: za spremembo od lani nisem letos videla niti enih razgaljenih prsi ali prenizko potegnjenih moških kopalk, ki bi razkrivale kosmato bogastvo. Zanimivo, res.
Četrti šok: dobrih 35 stopinj ob koncu avgusta na morju!! Mi pa smo mislili, da se bomo s poznim dopustom na morju izognili vročini... Napaka! Ravno tako nas je žgalo kot v peklu, da nisi mogel dihati.
Peti šok: Hrvati so bili tako prijazni, da je bilo že kičasto! Njihov lanski indiferentni odnos do gostov mi je šel v nos, letos pa so bili naši gostitelji pohvale vredni. Prijazni, vljudni, nasmejani, ustrežljivi, vedno pripravljeni na klepet... Pohvale vredno, res!

Na koncu naj rečem le, da je Makarska krasno mesto, ki ima vse, kar si turist zaželi: čisto morje, prekrasne plaže, vedno sončno vreme, urejene sprehajalne poti, odlično urejeno otroško igrišče z gugalnicami, tobogani itd, veliko vodnih atrakcij, okusno hrano...
Letos je moja ocena bistveno višja od lanske. Čestitam, sosedje, popravni izpit ste opravili z odliko!

JOJ, SPET TISTO SITNO VPRAŠANJE: KAM GREŠ NA

DOPUST?

Skoraj pred letom dni sem zapisala naslednji sestavek, ki je bil namenjen spominom na naš dopust na makarski obali. Ni kaj, zanimivo ga je bilo spet prebrati! :-) 

Evo, ljubo doma, kdor ga ima, pravi stari pregovor. 

Da ne bo pomote - sem izredna ljubiteljica morja in zame ni poletja brez skoka v čisto morje. Morje obožujejo tudi moji družinski člani, zato smo se letos odpravili na makarsko riviero. Krasni kraji, čudovite plaže, prekrasno čudovito morje, res! Če hoče človek doživeti Jadran v vsej njegovi lepoti, potem se mora odpraviti vsaj do Splita ali še nižje, kajti narava je naše sosede obdarila s prekrasnim naravnim darilom, ki ga obožuje ves svet. Zanemarimo, da je bilo na morju izjemno vroče (standardnih 38 čez dan in 30 ponoči, morje pa 27 stopinj), kako pa bi sicer izgledal dopust na morju? Vsak dan dež in burja? No, hvala lepa za tak dopust na morju, pa že rajši odganjam vročino... Pogled po plaži pred hotelom je izdajal, da smo Slovenci na tem južnem delu jadranske obale vedno večji eksoti (od vseh gostov - hotel ima več kot 1000 sob! - smo bile 4 družine), trlo pa se je Čehov, Slovakov, Poljakov in - zanimivo - Francozov. Vse lepo in prav, ampak tem turistom je najverjetneje na plaži vseeno, kako se vedejo, ker jih tako ali tako nihče ne pozna. In potem moraš doživeti, da se starejši gospod (najmanj 65) sonči tako, da si - ležeč na brisači - tako zniža nivo kopalk, da vsem prisotnim kaže več kot polovico kosmate grde ostarele dedje riti. Mislim, halloo? Očitno je dal dobro pobudo, kajti naslednji dan smo na plaži zagledali gospo (govorila je češko) pravih let (vsaj 60!), ki se je užitkov željnim turistom pokazala v kopalnem kostumu, ki bi ga pripisal le vitkim in čednim 20-letnicam... Gospa je oblekla tangice in se samozavestno sprehajala po plaži. Najprej je bilo smešno, potem že groteskno. Za nameček je na ležalniku odvrgla zgornji del kopalk in pokazala svoje povešene in posušene prsi... Moji otroci so skoraj s prstom kazali nanjo, a nje to ni niti malo motilo... Nisem moralist, vendar pa mislim, da bi človek tudi na morju, daleč od doma in znanih radovednih pogledov, moral malo pomisliti na lastno dostojnost in spoštovanje drugih. Najmanj od vsega sem si namreč želela na plaži gledati kosmato dedjo rit, celulitasto, povešeno in starikavo babjo rit, da o povešenih prsih niti ne govorim. Če se že moraš in želiš pokazati drugim, potem je potrebno izbrati plažo, kjer ne boš izstopal, ampak boš eden izmed številnih nagcev... 

Na dopustu so se nam pripetile tiste mahne nesrečke, ki sodijo k dopustu  - padec in poškrampano koleno, pik čebele, tresk z glavo v čeljust in pregriz jezika - sicer pa smo ga preživeli brez šokov. Tega niso povzročili tudi domačini, ki še vedno ne vedo, kako se turizmu streže. Bili so... običajni, to pa je tudi vse. Težko razumem, da se v glavni turistični sezoni, ki ti prinaša edini denar v sicer prazno nogavico, obnašaš utrujeno, nezainteresirano, odvečno, tečno... Niso bili nesramni ali nevljudni, pa tudi kaj drugega niso bili. Receptorka nam je ob odhodu namenila le vprašanje: Odlazite? Brez enega vprašanja - kako smo se imeli, vam je bila všeč soba, hrana, plaža, boste prišli spet? Če bi bila agilna, bi nam od odhodu rekla, da ima še nekaj prostih sob, če bi želeli ostati še kak dan... Nič, niti ene besede, pozdrava, želje za lep odhod proti domu.... Evo, to je turizem naših sosedov. Poraja se mi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi bili naši sosednje pravi turistični delavci, če bi naredili vse tako, kot so za turiste naredili v Egiptu, Turčiji, Grčiji, Bolgariji? Najverjetneje bi izgubili svojo pristnost in postali podobni Špancem z njihovo instant turistično ponudbo. In če že lahko izbiram, še vedno izberem krasno plažo z borovo senco, čisto morje in svoj precej velik prostor na plaži, kajti stiskanje pod senčnikom na plaži, kjer so turisti stisnjeni kot sardele v pločevinki, mi ne diši... 

Ljubo doma, kdor ga ima, sem rekla, kot sem po tednu dni spet spala v svoji postelji... Lepo je biti na morju, še lepše je priti domov. 

Kam gremo na dopust prihodnje leto? Kdo ve, mogoče spet na Jadran, mogoče pa se bomo podali na raziskovanje kake države... A brez stiskanja pod senčnikom na prepolni obali.. :-)

Danes je sobota in že nekaj dni se pogovarjamo, kam  (in sploh če??) se bomo letos odpravili na dopust.

Malo sem posurfala po spletnih naslovih po hrvaških destinacijah... Ne vem, če že slabo vidim, ampak zdelo se mi je, da se cene na hrvaški obali že zdaj precej zasoljene in če k temu prištejemo še cestitne, plačilo trajekta itd... potem bo to precej drag dopust...  Kaj pa, če bi šli kam z letalom? Izabela je že dovolj velika za letalski prevoz, fantoma pa bi verjetno vožnja po zraku predstavljala nepozabno izkušnjo. V redu, kam pa? Grčija? Joj, kaj pa vem... Turčija? Nismo zainteresirani... Bolgarija? Mogoče... Španija? Ni šanse... Kaj torej preostane? Skoraj nič. :-) 

Vedno bolj sem prepričana, da bomo letos morje gledali s fotografij na spletu... 

Takšna ogreje srce, da zahrepeni po sončnem zahodu, vonju po soli, romantiki... :-) 

OČITNO ME MORA BITI SRAM, DA SEM UČITELJICA

Danes je sreda, 18. april. Ker sem učiteljica, javna uslužbenka, stavkam. 

Delam 20 let. V vseh letih, kar sem zaposlena, poslušam kritike na račun svojega poklica - kako da nič ne delam, da samo trošim javni denar, da sem državni parazit, da sem nevredna, da živim v tej državi. Moram poudariti, da v teh 20 letih nisem nikomur nič ukradla, da nisem niti en dan simulirala (kvečjemu sem hodila bolna v službo, ko je bilo potrebno pisati šolske naloge, reševati dijakove ocene, se pripravljati na številna tekmovanja...), nikogar nisem žalila, poneverjala papirjev, koga za kaj ogoljufala... Vsa ta leta delam pošteno, trudim se biti do vseh enakopravna, ponuditi dijakom pot do znanja, veščin, ki jih bodo pripeljale do želenega poklica! Moj delovni dan je od 8.h do 14.30. (Če je potrebno, ostanem še na kakšnem sestanku oz. si moram vsaj enkrat mesečno popoldne organizirati varstvo za otroke, ker imamo govorilne ure in roditeljske sestanke.) V tem času nimam časa brskati po spletu, pošiljati bedastih vicev kolegom, naokoli pošiljati fotografij o vsem živem, telefonirati in kofetkati s kolegi izven šole. Ne morem s službenega mesta, ker za to nimam časa. Moj čas je čas v učilnici in nekaj min v zbornici. V šolskem času ne morem popravljati šolskih nalog, niti jih sestavljati, kvečjemu pripraviti material za uro. Vse to me čaka doma, potem, ko otroci zaspijo. Če moram popravljati eseje pri slovenščini, jih popravljam tudi po nedeljskem kosilu. Če moram iskati dodaten material za šolsko uro, delam to doma. Dragi moji, že zdavnaj so minili časi, ko je bilo vse le v učbeniku in delovnem zvezku... In če seštejem - delam vsaj toliko, če ne še več kot mnogi, ki so  zgražajo nad mojim nedelom.

Letos učim 4 razrede, ki bodo ob koncu meseca maja začeli opravljati poklicno maturo.Moj in njihov cilj je uspešno opravljen letnik in poklicna matura. Kaj to pomeni, boste najbolje vedeli tisti, ki imate podobno delo. 

V mojem razredu sedi od 20 do 32 dijakov. Poučevati tuji jezik v tako velikem razredu je zelloooo naporno. To vam bodo potrdili vsi moji kolegi, torej ni moja izmišljotina. Za primerjavo - tečaji tujega jezika, kjer se vsi trudijo, naučiti se karseda največ, vabijo v male skupine (delo je skoraj individualno), ker je učinek največji.

Naj to moje pisanje ne zveni kot "jokanje" nad mojo poklicno usodo, ker ni. Je predstavitev realnega stanja. Moti pa me, da se vsake toliko najdejo junaki, ki mi za moje delo, mojo poklicno izobrazbo spodnesejo plačo. Pa da ne bo kdo mislil, kakšen denar zaslužim: sem mentorica, 20 let delovne dobe - zaslužim slabih 1300 evrov. Ne pravim, da zaslužim slabo, v primerjavi z mnogimi lepo. Vendar pa se moja plača ne more in ne sme primerjati s plačo tistega, ki ima končano OŠ in fizično dela!! Leta v srednji šoli in na fakulteti se morajo ovrednotiti - kako drugače kot z denarjem! Moja plača bi morala biti primerljiva s tistimi, ki imajo enako izobrazbo kot jaz! Jej, v primerjavi z njimi se lahko skrijem v mišjo luknjo... 

Žalosti me, da se v naši faušni državi vedno znova spotikajo ob prosveto. Varčevati pri znanju je pokol za vse, tudi za otroke tistih, ki zdaj tako vneto pljuvajo po učiteljih. Radi bi bili na vrhu pismenih držav, pa v šolstvo ne bi radi nič vložili. Žalostna je usoda naroda, ki pljune na znanje. Pljuva v lastno skledo! Nenazadnje pljuva tudi po meni.

KAJ DANES PIŠE HOROSKOP?

Bolj ko je hudo, bolj ljudje beremo horoskope. Tistih nekaj vrstic je postalo ratinsko jutranje opravilo - poleg pitja kave. Še vedno se nasmehnem, ko nehote prisluškujem kakemu ženskemu (ne vedno le ženskemu!!!) klepetu o tem, kaj se bo danes zgodilo, koga bomo videlil, srečali, katere številke bi bilo pametno obkrožiti na lotu listku...
Služiti na račun stiske drugih je mnogim postal zares dobičkonosen posel. Le poglejte na televizijske kanale, kaj vse vam piše v zvezdah, kartah, danes je dovolj le SMS, da bi izvedeli, ali se želi oseba zraven nas zares z nami zvezati s poročnim prstanom. Od mnogih bi pričakovala več treznosti! Saj ne rečem, da ni zanimivo prebrati kakega dnevnega horoskopa v časopisu, vseeno pa je treba vedeti, da so ta horoskop najverjetneje pisali kaki novinarski pripravniki ali pa so ga enostavno prepisali iz časopisa pred 10 leti!
Izmed vseh tehnik napovedovanja prihodnosti sta mi najljubši dve: kitajski in keltski horoskop. Znamenja v prvem  nosijo živalska imena, v drugem so v ospredju drevesa.
Po kitajskem horoskopu sem petelin, po keltskem jablana.

PETELIN Rojeni v letih: 1909, 1921, 1933, 1945, 1957, 1969, 1981, 1993, 2005, 2017

Osnovni element: kovina
Barva: marelična, breskova
Jin/Jang: bolj jin
Letni čas: jesen
Najljubši mesec: september
Najbolje se ujema: bivol, kača
Najslabše se ujema: zajec


+ prilagodljiv, ustvarjalen, strasten, barvit, drzen, iskren, zabaven, pogumen, zaščitniški, vzdržljiv, podjeten
- neotesan, bahav, nastopaški, grob,  napadelen, gospodovalen, dogmatičen



JABLANA (emocionalnost) 
23. december – 1. januar, 25. junij – 4. julij

Jablana je prispodoba ljubezni in življenjske moči, zato so tudi ljudje tega drevesa nežni in topli, za ljubezen pa dobesedno rojeni. Do ljudi so dobrodušni in radodarni, a se ne pustijo izkoriščati. Na okolico so kar nekoliko preveč dovzetni, saj vsako besedo ali dejanje hitro zamerijo. Pri delu so pridni in marljivi, ne pa ambciozni. Imajo pa veliko drugih sposobnosti, s katerimi se ne hvalijo radi. Bolj živijo za danes kot za jutri, zato se lahko hitro spozabijo in zabredejo v finančne težave. Varnost v ljubezni jim veliko pomeni. Tudi v najtežjih trenutkih znajo poskrbeti za partnerja ali prevzeti iniciativo za romantiko v razmerju. Zelo hitro pa zbežijo, če čustev tudi sami niso deležni. Občutljivi organi in deli telesa: želodec, jetra, rodila, mehur, limfni sistem.

        

 Jablana (Ljubezen) – običajno vitki, karizmatični, dopadljivi in atraktivni, prijetne zunanjosti, radi »flirtajo«, avanturisti, znajo poslušati, vedno zaljubljeni, hočejo ljubiti in biti ljubljeni, verni, nežni, zelo širokogrudni, talenti za znanost, živijo za danes, brezbrižni filozofi z zmožnostjo dobre razlage. (apple tree) 

(vse o takših in drugačnih horoskopih je moč najti na spletni strani www.sepet-sanj.com)




Tisti, ki me poznajo, že vedo, kaj je res in kaj ne! :-)