KAKO JE RASLA DOMOVINA (prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti)

Domovina je ena sama, zapisana v dušo in srce. Je ponosna, kot so ponosni njeni prebivalci. Je pomembna, kot so pomembni njeni zgodovinski mejniki. Je lepa, kot jo vidimo s srcem, in velika, kot smo veliki Slovenci.

Naša domovina se je rojevala počasi. Rasla je v srcih naših prednikov, rojevala se je v bojih vizionarjev in zanesenjakov, ki so verjeli v slovensko svobodo in neodvisnost. Rojevala se je z besedo, s trpljenjem, s prelito krvjo.

Danes je naša domovina svobodna. Uresničene so velike sanje številnih, ki so verjeli v srčnost, pogum in enotnost Slovencev. Dolgo je rasla naša domovina, dokončno je zrasla z vprašanjem na plebiscitnem lističu: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? 23. december ni bil običajen predpraznični dan. Bil je prelomnica vseh, ki smo želeli svobodo in verjeli , da znamo in zmoremo živeti brez tujih gospodarjev in brez tujega biča. Nikoli prej in nikoli kasneje se Slovenci nismo počutili tako povezani in enotni. Bili smo eno. Vsi smo bili Slovenija. Če smo Slovenci na plebiscitu pokazali enotnost, smo 26. decembra leta 1990 pokazali pogum. Kot ena najmanjših držav v Evropi smo dokazali, da je število prebivalcev kake države le številka na papirju, kajti štejejo srčnost, pripadnost narodu in ljubezen do domovine.

Od naše samostojnosti in enotnosti mineva 24 let. V dobrih dveh desetletjih naše svobode smo zadeli ob številne ovire in čeri, še vedno se učimo, do uresničitve vseh naših želja je še daleč. A svet pripada pogumnim in poguma nam ne bo nikoli zmanjkalo.

Naša prehojena pot je dolga. Na njej smo našli prijatelje, številne sovražnike, mnoge tuje gospodarje, na njej smo za tujce plačevali krvavi davek, da bi nekega dne dočakali tako želeno svobodo. 

Brižinski spomeniki so prvi zapisani dokaz o obstoju našega naroda. Gre za 3 pergamentne zvitke, najdene leta 1803 v samostanu v nemškem mestu Freising, ki so izjemnega zgodovinskega in jezikoslovnega pomena za Slovence. Z njimi se uvrščamo med – za tiste čase – moderne, civilizirane narode, saj gre nenazadnje za prvi latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. Biti del velike evropske družine okoli leta 1000 je bilo za Slovence, ki jih je velika selitev narodov v 6. stoletju pripeljala na ozemlje osrednje Evrope, izjemnega pomena, čeprav so živeli pod okriljem tujega gospodarja – kot del Svetega nemškega cesarstva.

V srednjem veku se je slovenski jezik razvil do Primoža Trubarja in njegove prve tiskane knjige, v srednjem veku so nastali rokopisi, ki so samo potrjevali našo prisotnost v Evropi, v srednjem veku je med preprostim ljudstvom nastajala pisana zakladnica ljudskega blaga.

Danes grofje Celjski in nikdar več, se je zaslišalo v Celju leta 1456 ob pogrebu zadnjega grofa Ulrika Celjskega.Friderik, Ulrik, Herman in Viljem so imena naše edine plemiške rodbine, ki je v srednjem veku Habsburžanom, sprva njihovim zaveznikom kasneje pa njihovim smrtnim sovražnikom, predstavljala največjo evropsko protiutež. Moč, številna posestva in gradove, rodbinske vezi širom Evrope so zapravili zaradi ljubezni, ljubosumja in razočaranja, zagotovo pa bi bila podoba takratne Evrope ob njihovem obstoju drugačna. Tri rumene zvezde na modri podlagi so danes le še spomin na obdobje, ki je za Celje največ, s Celjskimi grofi smo sooblikovali takratno Srednjo Evropo.

Med preprostim ljudstvom pa se je v srednjem veku rojevalo bogato ljudsko slovstvo, ki je izražalo stiske in tegobe vsakdanjika, veselje ob najlepših dogodkih, žalost ob smrti ali odhodu v vojsko, ljubezenske zgode in nezgode,

Leta 1550 v času protestantizma smo Slovenci v Trubarjevem Katekizmu prvič prebrali poimenovanje za naš narod, Trubar je v predgovoru h Katekizmu zapisal LUBI SLOVENCI, in s tem celotni Evropi predstavil naš narod. Slovenci smo se v viharnih stoletjih oklepali slovenskega jezika, ga brusili, modernizirali, dokazovali, da naš jezik ni primeren le za preproste pripovedke za neukega kmeta, pač pa se v njem lahko zapišejo stvaritve svetovnega slovesa.

Naša dežela je bila v prvi polovici 19.stoletja na prepihu evropskih sil – prvi so želeli, da bi Slovenci namesto materinščine sprejeli nemščino, drugi spet so se nagibali k ostalim južnoslovanskim narodom in združitvijo s hrvaškim in srbskim jezikom.

Dokazati, da je slovenščina velik jezik, enakopraven ostalim velikim evropskim jezikom, to je bilo življenjsko poslanstvo Franceta Prešerna, našega največjega poeta. Do živega mu ni mogla niti cenzura na Dunaju, ki mu je krnila in siromašila zapisane pesmi. Ponosen, kot je bil, je vztrajal do konca in šele pred smrtjo dočakal objavo vseh svojih pesmi. Skupaj s somišljeniki je dokazoval, da se je v slovenskem jeziku mogoče kultivirano in prefinjeno izražati, prav zato je v materinščino prevajal številne nemške pesmi, skupaj z Matijo Čopom, našim najbolj izobraženim Slovencem tistega časa, sta bojevala hudo bitko za slovenski jezik, za njegovo obliko, za njegov obstoj. Bala sta se, da so se Slovenci zaradi tujega vpliva pripravljeni odreči svoji identiteti in pozabiti na materni jezik.

Oblast je slast. Evropa se je v drugi polovici 19. stoletja ukvarjala z narodi, ki so vedno intenzivneje iskali pot do lastne svobode, enakopravnosti, do pravic, ki jim pripadajo. Naraščala je moč meščanstva, delavcev, malega človeka, kar je evropske narode, tudi Slovence, vleklo v neizogibno morijo.

28. junija 1914 se je z atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu začela prva svetovna vojna. Krvava morija, ki je zamajala stebre stare Evrope. Vanjo so bile vključene praktično vse evropske države. Slovenci smo plačali krvavi davek, v sprva načrtovani nekajmesečni vojni, ki se je raztegnila na 4 leta, je v prvih bojnih vrstah padlo 30 000 slovenskih fantov in mož.

Letos mineva 100 let od tragedije, ki jo je zagrešila predvsem človeška pohlepnost. Vojaško smo bili Slovenci podrejeni Dunaju in avstrijskemu cesarju, politično pa smo skušali leta vojne vihre izkoristiti za uresničitev dolgoletnih sanj po svobodi. Po dokončnem porazu in razpadu Avstroogrske monarhije je bila 29. oktobra 1918 ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Rudolf Maister je 1. novembra leta 1918 v Mariboru razglasil Maribor in Spodnjo Štajersko za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter s tem zagotovil pripadnost celotne Štajerske Sloveniji. »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.«

A naša država ni obstajala dolgo. Že čez dober mesec, 1. decembra, so se narodi države SHS združili s srbsko kraljevo družino Karadjordjevići.. Nastala je Kraljevina SHS, ki so jo kasneje poimenovali Kraljevina Jugoslavija. Sedež države je bil v Beogradu.

Komaj so se polegli spomini na krutost prve svetovne vojne, že je bila na pohodu nova morija. Še strašnejša, bolj uničujoča, še bolj krvava. Druga svetovna vojna je za seboj pustila razdejanje, razbite družine, revščino in lakoto. Slovenci smo se organizirano uprli sovražniku in po 4 letih hudega boja iz vojne izšli kot zmagovalci. Prva povojna leta so bila kruta. A tudi iz nič se da graditi.

Povojni čas v naši bivši domovini je Slovencem dajal upanje, da je za narod slovenski prišla tako opevana in pričakovana svoboda. A so se sčasoma pokazale razpoke v miselnosti vseh v enotno Jugoslavijo povezanih narodov, Slovenci smo začutili, da prihajajo naš čas, svoboda in samostojnost, o kateri so sanjali naši predniki.

Pravijo, da je bilo življenje v bivši domovini lepo in brezskrbno. Bilo je in tega se mnogi radi spominjamo. A svet se spreminja in ljudje z njim. Vse je zapisano nenehnim spremembam in potrebno jim je slediti. Slovenci smo začutili, da smo zreli in odločni, da končno postanemo gospodarji lastne usode.

Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda, Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope, Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom in Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.To so bile zahteve slovenskega naroda v 90. letih prejšnjega stoletja, ki so Slovenijo pripeljale najprej do plebiscita 23. decembra 1990 ter slovesne razglasitve njegovih rezultatov, ki so pomenili konec starega in začetek novega. 26. december leta 1990 je za Slovenijo in njegove prebivalce pomenil rojstvo nove, enotne, samostojne in neodvisne države Slovenije.

Še je živ spomin na veselje in navdušenje Slovencev ob razglasitvi rezultatov plebiscita pred 24 leti. Skoraj 90 % vseh, ki so prišli na volišče in izrazili svojo voljo, je z obkroženim DA verjelo, da je končno napočil čas za slovenski narod, za prerokbe in vizije posameznikov o naši svobodi.

"Bodi ti zmeraj jasno, da je tvoj košček zemlje prav tako dober kot drugi kraji na svetu, in da imaš tu vse tisto, kar na vrhovih gora ali ob morju ali kjerkoli." je pred mnogimi stoletji zapisal Mark Avrelij. A kot je rekel francoski pisatelj Gustave Flaubert "Domovina je kot družina; njeno vrednost spoznamo šele, ko jo izgubimo." Ne omalovažujmo naše zgodovine, niti jezika, niti domovine, kajti "Kdor ljubi svojo domovino, spoštuje tudi domovino drugih.«

Foto: gradiva.txt

 

KO TELEFON ZVONI V PRAZNO…

(ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč)

Ko telefon zvoni v prazno, ko te prevzame mračna slutnja in ko preprosto veš, da se je zgodilo nekaj hudega,

ko ti pred očmi zaplešejo najhujši prizori razbite pločevine in zmečkana človeška telesa brez znakov življenja,

ko na urgenci zagledaš ljubljeno osebo živo in ti zdravniki dajo vedeti, da se bodo posledice nesreče sčasoma omilile…

In si eden tistih redkih srečnežev, ki lahko reče, da je srečno preživel prometno nesrečo in si ena tistih redkih srečnic, ki lahko reče, da ima predvsem zaradi prisebnih voznikov na cesti še vedno moža in otroci še vedno očeta. Čeprav je malo manjkalo in bi se stvari lahko iztekle drugače.

Ceste povezujejo in vodijo v širni svet. A v enem samem trenutku nepazljivosti, objestnosti, utrujenosti, nezbranosti, neprilagojene hitrosti, včasih spleta nesrečnih okoliščin se naše življenje spremeni.

Vse to je v začetku meseca julija botrovalo prometni nesreči motorista, ki je oboževal vožnjo z motorjem. Za njim so prevoženi kilometri 30.h motorističnih let brez ene napake na cesti. Kaj se je zares zgodilo tisto torkovo popoldne, mogoče ne bomo nikoli izvedeli. Splet nesrečnih okoliščin je botroval, da ga je po padcu z motorjem v glavo zadelo po nasprotnem pasu vozeče vozilo, zaradi poškodbe glave se nesreče in dogajanja po njej ne spominja. K sreči je voznik avtomobila vozil počasi, zna biti, da imam prav zaradi njega še vedno moža in najini trije otroci še vedno očeta.

Ko izveš, da je imel kdo od tvojih domačih prometno nesrečo, se ti zazdi, da se to ne dogaja tebi. Da so to le moreče sanje, iz katerih se boš zdaj zdaj prebudil. Da se je morda nekdo zmotil, da to ne more biti res. Ko prihitiš v bolnišnico in je okoli tebe naenkrat veliko sester, zdravnikov, policistov, potem začneš dojemati, da je morda vse res. In v naslednjem trenutku se oprimeš edine rešilne bilke, ene same tolažilne misli – da bo vse še dobro in da se bo življenje spet vrtelo po ustaljenih tirnicah. Ker se mora, ker drugega scenarija ne poznaš in ne želiš.

Od naše nesreče so minili štirje meseci. Skoraj ni dneva brez misli na urgenco, zlomljeno čelado, vrzeli v spominu, še vedno so pogosta vprašanja, kdaj se bodo pojavile slike tistega popoldneva, pravi vzrok za nesrečo je še vedno neznan.

A morda tako mora biti, življenje se kljub številnim vprašanjem vrti naprej, čas pa polagoma briše ostre robove bolečine in strahu ter na plan prinaša nov optimizem in predvsem hvaležnost za novo priložnost, nenazadnje novo življenje.

Ko so mi v ptujski bolnišnici potrdili, da je tisti motorist, ki je doživel prometno nesrečo, moj mož, se mi je zamajal svet. Vedela sem, da je s tem dnem konec življenja, kot smo ga poznali. Strah me je bilo, kaj bodo pokazale preiskave, strah me je bilo, kako bodo na nesrečo odreagirali otroci, strah me je bilo, da ne bom zmogla nositi bremena, ki je leglo na moja ramena. K sreči se posledice prometne nesreče tanjšajo in manjšajo, a kaj, če bi se zgodilo drugače? Vsako nesrečo oblikujejo če-ji: če bi bil moj mož previdnejši, bi se padcu po cesti izognil; če bi bil voznik v nasproti vozečem avtomobilu hitrejši, bi bile posledice nesreče neprimerno hujše; če bi bila cesta prazna, bi moj mož pobral motor in odnesel bi jo brez praske; če pa bi ga zadel tovornjak ali avtobus, potem ga danes ne bi bilo med nami.

Nesreča nas je povezala, spremenila, zaznamovala za zmeraj. Vsakič, ko sedem za volan, me prešine, da sem mogoče lahko jaz tista, ki bom rešila ali odvzela človeško življenje na cesti. Vsakič, ko gremo od doma in se poslovimo, upam, da ni zadnjič. Vsakič, ko vidim, s kakšno ljubeznijo in skrbjo poboža Bojan otroke, se prepričam, da je prometna nesreča zaznamovala našo družino – vse bi se lahko spremenilo, ljubezen se ne bi nikoli. Ljubezen bi ostala za večno.

Prometna nesreča trajno zaznamuje udeleženega in njegove družinske člane. Prvi tedni so prepredeni z nenehnim iskanjem vzroka  za nesrečo, z vprašanji, ki terjajo odgovore, a jih pogosto ni, z odločenostjo, da bo odslej vse drugače. Dnevi se prepletajo s fizičnimi posledicami nesreče; za vse nas so ti trenutki popolnoma novi, poškodbe glave so namreč tiste najhujše, ki lahko sicer na videz nepoškodovanega motorista spremenijo v popolnoma drugega človeka. Na srečo je človeško telo prekrasen in daleč najbolj izpopolnjen stroj, ki za okrevanje pogosto potrebuje le čas. In življenje se začne vračati v stare tire, čeprav ne bo zaradi življenjske izkušnje za nikogar izmed nas nikoli več isto. Ostaja strah, ki mu je primešana previdnost, vse pa je ovito v večno hvaležnost za nov začetek.

Komu gre zahvala za to? Morebiti usodi, sreči v nesreči, višji sili, kdo ve… pravijo, da si vsak piše usodo sam – na cesti si jo vsak izmed nas zagotovo s previdnostjo, izkušnjami in prilagojeno hitrostjo.

V preteklosti sem vesti o prometnih nesrečah motoristov prebirala v novicah, letos sem skupaj z otroki v bolnišnici obiskovala moža, ki je ob nesreči z motorjem dobil hudo poškodbo glave. Prošnje, upanje, tudi molitve so pripomogle k temu, da se je zgodba našega poletja srečno iztekla, zagotovo pa so k temu pripomogli člani reševalne ekipe ptujskega zdravstvenega doma in osebje ptujske bolnišnice, nenazadnje tudi policisti, ki skrbijo, da so naše ceste varne. Hvala vsem za trud, strokovnost in požrtvovalnost. Življenje je največji dar, ki smo ga prejeli, zato se moramo truditi, da ga ne zapravimo na cesti.

SKOZI MOJE SANJE, 
ob odprtju razstave Gregorja Samasturja, 7.2.2014, CID Ptuj

Življenje je čudež.

Ko se zgodi, se prične pisati neponovljiva zgodba, zapisana v srcu in v spominih.

Včasih se čudež razblini in življenje se vrti le še tam, v našem srcu in v naših spominih. Skozi široko odprte oči in skozi koprene živi spomin, jasen, pogosto tako natančen, da opaziš še tako droben detajl, poteze, ki jim prej nisi dajal posebnega pomena… Spomin, pomešan z žalostjo, srečo, jezo, toplino, nemočjo in praznino ustvari srčne pokrajine, včasih svetle in radostne, včasih turobne, da ti v oči prikličejo solze… Vsako človeško srce je neskončno polje številnih svetov, mnogoterih pokrajin, ki jih v nas vnesejo tisti, ki so nam ljubi, ki se nas dotaknejo.  V našem svetu pustijo sledi, po katerih hodimo sami, kajti stopati po poti, kjer je hodil tisti, ki smo ga imeli radi, je kot bi vedno znova in znova podoživljali spomine, zapisane v srcu.

Stopiti v srčno pokrajino pomeni srečanje s čudežem, pogosto s samim seboj. V srcu ni prostora za sprenevedanje, pohlep ali sovraštvo, srce je prostor, ki v nas vzbuja le najlepše in najboljše.  Mnogim, ki jih  materialni svet zadovoljuje, je preiskovanje srčnih pokrajin odvečno, tistim, ki sočloveka ne jemljejo samoumevno, se to zdi potrebno. Človeka ne izoblikuje le sreča, ki se na obrazu zariše ob prejemanju, še posebej ga zaznamuje sreča ob podarjanju – sebe, svojega znanja in čutenja. Tudi v pokrajinah, kjer jasno ali skozi koprene, meglice uzremo znan obraz, oči, ki se smejejo s posebnim žarom, oči, ki jih včasih prepozna le oče, nasmeh, ki ga oče na sliki podari le sinu…

Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu, je pred leti dejal Tone  Pavček. Kot bi poznal našega dobrega prijatelja, Gregorja Samasturja, našega gostitelja, člana Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk in avtorja novonastalega opusa, ki bo z nocojšnjim odprtjem počastil sinov rojstni dan.

Skozi moje sanje, tako je Gregor zapisal ob 22 slikah, na njih pa pokrajina, ki jo avtor vidi v sanjah in je tesno povezana z njima, z očetom in sinom.

Tenkočutno, pomešano s hrepenenjem, z nostalgijo, z žalostjo, ki para srce in ponosom na skupno prehojeno pot, to so pokrajine, ki se razraščajo v Gregorjevem srcu, v njegovim spominih, v njegovih sanjah. Hvala, Gregor, da z nami deliš sebe.

Sem velika občudovalka Gregorjevih mojstrovin, vedno znova ganjena ob spoznanju, kako veliko srce ima naš prijatelj. 

Tudi zaradi tebe, Gregor, je naš svet bogatejši, poln milosti in miline, ki je premoreš v izobilju. Zato ti, Gregor, hvala, da nas vedno znova povabiš v svoj svet.

Želimo ti veliko ustvarjalnih užitkov, želimo ti izjemno moč za spomine, želje, pokrajine, kjer boš našel tisto, kar iščeš in po čemer hrepeniš.

V POKLON IN SPOMIN,

odprtje razstave Gregorja Samasturja, 

15. februar 2013, CID Ptuj

Človek je izmed vseh vesoljnih skrivnosti tista največja, naglobja. Je izjemen preplet moči, strasti in inteligence. Zna misliti, čutiti, predvidevati, pozabiti. Z vsemi skrivnostmi prepreden je resnično neuničljiv stroj.

Ko so ob priložnosti gospe, ki so jo mučili hudi glavoboli, sporočili, da bodo skupaj s tumorjem iz njenega življenja odstranili njej lastne spomine, se je posegu uprla. Kljub neusmiljenim prošnjam sorodnikov, naj vendar sprejme življenje, je zase raje izbrala spomine. Kaj pa vendar sem brez spominov? Kdo sem, kaj se bila, kaj bom? Nihče. Nihče, saj nimam ničesar, kar bi grelo moje srce. Brez spominov na mladost, ljubezen, brez spominov na hude dni, bolečino in trpljenje moje življenje ni vredno niti enega samega dneva več. Vse, kar sem, je shranjeno v mojih spominih. S spomini se poklanjam življenju!

Življenju se s spomini poklanja tudi umetnik Gregor Samastur, naš prijatelj, član likovne sekcije Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk, ki še kako dobro razume pomen spominov za vsakega izmed nas. Človek se s spomini napaja, pogosto mu le-ti osmišljajo vsakdan.

Čeprav se človek najraje spominja lepih reči, pa ga pravega človeka ustvarijo in izoblikujejo občutki žalosti, jeze, nemoči in  trpljenja. Vendar pa je človek z veliko začetnico le tisti, ki se pred neprijetnimi občutki ne skriva, pač pa jih vzame za svoje, z njimi živi, jih po svoje neguje in jim v srcu in spominu podeli posebno mesto. Tak človek je celovit, je eno z vsemi svojimi spomini.

Celovit človek je tudi Gregor, človek, ki ima v naših srcih posebno mesto. Človek, ki je uspel svojim trpečim spominom dati pravi izraz, pravi obraz, pravo rimo. Umetnik, ki se izraža z barvo, platnom, glino, z lesom, mavcem… njegov poklon življenju in spominom je pesem CVETOVI

CVETOVI

Cvetovi...
cvetovi beli
cveto...
odo mladosti
le ene,
ene
same mladosti
pojo...

Cvetovi...
cvetovi beli
na oltarju
življenja
mojega 
cveto...
a tako žalostni,
žalostno 
cveto...

Cvetovi...
cvetovi beli
vzpenjajo
se v nebo...
tebi,
le tebi
v večnost
cveto...
cvetovi...
cvetovi beli....

Tako pravi Gregor Samastur: 

»Hodim po poti ustvarjanja, po poti, ki jo je nekako določilo in izoblikovalo moje življenje. Oziram se okrog in iščem ... iščem tisto nekaj, po čemer hrepenim, pa čeprav se zavedam, da tega več ne bom našel. A vseeno iščem, saj vem, da tisto, kar iščem, nekako živi skozi mene, v meni, živi in govori skozi moja dela. Zato govorim, včasih kričim ... kričim v sebi, a so sanje, hrepenenje in tišina močnejši, zato glasneje govorim na svojstven, sebi lasten način. Govorim in nagovarjam opazovalca skozi specifičen likovni jezik, govorim preko svojih likovnih del, ki vabijo gledalca, da jim prisluhne in jih skuša tudi razumeti.

Včasih se temna gmota kot senca razpne čez platno, ki se utaplja v temni tišini počasi tekoče reke mojega življenja. Zopet drugič sonce ožari in osvetli moje poljane v poetične tančice neke mogočne reke, kot zapis nekega čarobnega časa. To je pogled skozi oči mojega razmišljanja, mojih sanj in hrepenenja po nenehnem iskanju nečesa ... nečesa izgubljenega.«

Dragi Gregor, dokler boš vsa ta čustva nosil v sebi, jih negoval in jim dajal življenje, ni nič izgubljeno. Kot praviš sam, te oblikujejo spomini, ki si jih pomešal s tokom življenja in prav zato je živo tudi tvoje umetniško ustvarjanje.

Sem Zlatka Lampret, ljubiteljica kulture in umetnosti, in ker smo pred dnevi praznovali slovenski kulturni praznik, naj zaključim in zaokrožim naše današnje srečanje z besedami našega največjega poeta.

Sem dolgo upal in se bal,

slovo sem upu, strahu dal,

srce je prazno, srečno ni,

nazaj si up in strah želi.

Gregor, hvala, da nas vedno znova povabiš v svoj svet. Želimo ti veliko užitkov ob ustvarjanju, želimo ti izjemno moč za spomine, želimo ti, da se vsi spomini prelevijo v najsvetlejše in najčistejše cvetove, ki bodo tebi in vsem tvojim vedno znova in nikoli ugasla zvezda med zvezdami.

Naj živi umetnost! 

SEM NASILNA? NISEM, A VČASIH ŠTEJEM DO 10

Poznam nasilje. Z njim sem se, kot vsi, srečala v odraščajočem obdobju. Danes nasilje srečujem predvsem v službi, včasih v šolskih klopeh, na šolskih hodnikih, pred šolo, v parku, na avtobusni in železniški postaji...

Najbolj boli nasilje doma, v družini. Ne le fizično, boli tudi verbalno nasilje, ki se ga mnogi (predvsem starši) ne zavedamo. Ali pa se zavemo, ko je že prepozno! Boli predvsem dejstvo, da te je izdala oseba, ki ji najbolj zaupaš, za katero bi dal roko v ogenj. Danes sem sama mama in nasilje sovražim. Nisem nasilna do otrok, fizično nasilje do njih me boli, prav tako verbalno, čeprav…

Skozi leta odraščanja, delanja na sebi in 20 let poučevanja v šoli sem ugotovila, da je nasilje del vsakega človeka. Če pračlovek ne bi bil nasilen, ne bi obvladal divjih zveri in živali, ne bi se ubranil sovražnih ljudstev. Nasilje je v človekovih genih, prav tako kot lenoba, dobrota, želja po najvišjem, najboljšem, največjem… Herman Hesse je v Stepnem volku dejal, da se v vsakem človeku skriva volk, potrebno ga je prepoznati in ga nadzorovati.

Svoja odraščajoča fanta učim in vzgajam v nenasilniškem duhu, vendar ne želim, da postaneta žrtvi kakega nasilneža. Ne želim, da udarita prva, vendar morata nasilnežu vrniti, kolikor močno lahko. Le tako bosta pravim nasilnežem pokazala, da se znata upreti in da ju ni strah.

Kot srednješolka nisem doživljala nobenega nasilja, prav tako ne kot osnovnošolka in študentka, zato sem zgrožena, ko slišim za nasilniški primer v šolskih klopeh. Vsakemu človeku bi rada rekla, da mu ni treba trpeti nasilja in da naj se upre – sam, če pa to ne gre, naj poišče pomoč.

Tudi pri meni.

FRANCETU PREŠERNU IN VSEM SLOVENCEM

Ob treh popoldne 3. decembra leta 1800 se je pri Ribičevih v Vrbi na Gorenjskem rodil France. Bil je tretji otrok Šimna in Mine Prešeren. Bil je njun prvi sin. Pravili so, da je imel France srce po očetu, razum pa po mami. France je bil odličen učenec, zapisan v zlate bukve, kamor so zapisovali imena odličnjakov. Francetov stric Jožef ga je po osnovnošolskih letih v Ribnici vzel k sebi v Ljubljano, kjer se je šolal 9 let.

Le kaj naj mladi France postane? Materi je 13-letnik dejal, da soldat zagotovo ne bo, pa tudi doktor medicine ne bi bil rad. Kaj bi pa drugega bil, pa da še ne ve. Sredi zadnjega šolskega leta je France vse bolj premišljeval o tem, da bi šel študirat na Dunaj. Ta njegova odločitev njegovi materi, ki bi ga najraje za videla duhovnika, ni bila povšeči. Trdno odločen je peš odšel na Dunaj, kljub materinim tožbam navkljub. France se je vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. 

Prvo dunajsko domovanje je Prešerna navdalo z mešanimi občutki. Sobo si je najel pri vdovi, ki je imela mlado hčer. Obema se je France zelo prikupil, on pa je na tihem kar medlel od samega spoštovanja do dekleta. Častil jo je kakor nadzemsko bitje, a se je k sreči kmalu odselil od žensk, kajti dobil je službo domačega učitelja. O njej je sanjal vse do takrat, ko mu je nekdo povedal resnico o njegovem domnevnem dekletu. Skrivaj je namreč imela razmerje z nekim moškim, posledice le-tega – še nerojenega otroka namreč - pa bi bila rada naprtila Prešernu.

A za Franceta se na Dunaju kmalu zatem začenjajo hude ure: vedno bolj je bil na tesnem z denarjem, zato se ga je polotilo hudo malodušje. Razmišljati je že začel o duhovniškem poklicu v Ljubljani, ko so ga njegovi prijatelji le prepričali, naj ostane na Dunaju. Francetu se z odobritvijo štipendije nasmehne sreča, dobil pa je tudi službo domačega učitelja v zavodu. Nevajen izjemne strogosti in omejevanja osebne svobode ga je direktor zavoda odslovil, česar je bil po svoje celo vesel. Zakopal se je v študij in živel od štipendije in denarja, ki mu ga je pošiljal stric Jožef. O dunajskih težavah je kmalu izvedela tudi njegova mati. Pritisnila je nanj ter še bolj nagovarjala strice, da bo mu odrekli podporo in ga tako prisili k vrnitvi v Ljubljano in k študiju bogoslovja.

 A France je bil v svoji odločitvi – ostati na Dunaju, trdnejši bolj kot kadarkoli poprej. Študiral je z odliko, vedno bolj pa je prebiral knjige literarne vrednosti. Blizu so mu bili takratni svetovni pesniki in pisatelji, rad je bral starejša filozofska in zgodovinska dela, še raje je zahajal v gledališče. Spoprijateljil se je s študenti – Slovenci, ki so na Dunaju nabirali znanje: med njimi je bil priljubljen zaradi duhovitosti, nesebičnosti in tovariške zvestobe.

Posebej se je navezal na Andreja Smoleta. Všeč mu je bila njegova vesela narava, še bolj njegovo navdušenje za domačo in tujo literaturo. Skupaj sta pogosto zahajala v gostilno Jakoba Dolenca, kjer se je Prešeren resno zaljubil v domačo hčer Zaliko. Ta ga je vztrajno zavračala, iz jeze in užaljenosti je nastala balada Povodni mož.

Leta 1828 je Prešeren postal doktor prava. Pot ga je tri leta kasneje pripeljala v Celovec, kjer je opravil odvetniški izpit, po vrnitvi v Ljubljano pa je zaprisegel kot sodnik. Želel si je samostojnosti, zato je leta 1832 zaprosil za samostojno odvetniško pisarno. Zavrnili so ga in s tem se je začelo 14-letno obdobje, v katerem se je zaman poskušal poklicno osamosvojiti. Dve leti kasneje je dobil mesto odvetniškega pomočnika pri prijatelju in odvetniku Blažu Crobathu in pri njem ostal vse do odhoda v Kranj. Tam je leta 1846 slednjič le dobil samostojno odvetniško mesto in živel do svoje prezgodnje smrti.

 Francetovi prvi pesniški poskusi segajo v njegova zgodnja leta, že doma je rad vsako reč takoj na verze obrnil. Tudi njegovo prvo pismo z Dunaja je v verzih. Resneje se je s pesnjenjem začel ukvarjati med študijem prava, šele v četrtem letniku je dal svoje pesmi prebrati tedaj uglednemu slavistu Jerneju Kopitarju. Na njegov predlog je za daljši čas pesmi preložil in jih predelal. Razen treh je vse druge sežgal. Ohranile so se le Povodni mož, Lenora in Lažnivi pratikarji.

 Drugo pesniško obdobje njegovega življenja je zaznamoval Matija Čop, morda najbolj izobražen Slovenec tistega časa, ki se je vrnil v Ljubljano in se začel živahno družiti s Prešernom. Družila ju je želja po umestitvi slovenščine na zemljevid sodobnih evropskih jezikov, pod njegovim mentorstvom je začel Prešeren pisati sonete. Začela je izhajati Kranjska čbelica, ki je obelodanila številne Prešernove pesmi. Iz tega obdobja prebiramo elegijo Slovo od mladosti, ciklus Ljubezenski sonetje in satiro Nova pisarija. Tudi sicer je bil tisti čas čas obračuna med svobodomisleci in nazadnjaki, cenzura je pritisnila, še ostrejši boj se je na Slovenskem razplamtel v času t.i. črkarske pravde. Jernej Kopitar in njegov učenec Metelko sta namreč skušala uvesti nov črkopis – 12 novih vsebinsko in estetsko neutemeljenih črk.

Zmagala sta Prešeren in Čop – tudi s pomočjo češkega pesnika Čelakovskega, ki je zavrnil reformo črkopisa in obenem pohvalil Prešernove poezije. To je bila Prešernova prva ugodna kritika in dala mu je novega zagona, dokler… na ljubljanskih ulicah ni zagledal mlade, krhke gospodične – Primicove Julije, ki za dolga leta postane njegova neuslišana muza in izvir njegovih najlepših verzov. Na papir tako izlije svoja čustva v obliki Sonetnega venca z znamenitimi Magistralami. Akrostih, v katerem je moč prebrati ime in priimek zalega dekleta, je v Ljubljani zbudil veliko zanimanja in tudi govoric. Vsem je bilo jasno, da je Julija zanj nedosegljiva, le Prešeren tega ni mogel in ni hotel doumeti.

 Pisalo se je leto 1835. Za Prešerna je bilo eno najbolj črnih. Umrl je stric Jožef, edini iz družine, ki ga je ves čas podpiral, Julija Primic se je zaročila, sredi poletja pa je v valovih Save utonil njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kakšno agonijo je Prešeren preživljal ob mrtvem prijatelju, ki ga je popoldne zastonj vabil na skupno kopanje! Prešernova sestra Katra je kasneje dejala, da še dobro, da je France ostal doma, saj bi bil zagotovo za Čopom skočil. Plavala nista znala ne eden ne drugi in utonila bi bila oba.

Tako je Prešeren ostajal vse bolj osamljen: Andrej Smole, njegov prijatelj, je bil daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev pravzaprav ni imel. Čopova smrt je pesnika pahnila v dotlej najglobljo življenjsko krizo; čez mero se je vdajal alkoholu, zanemarjal je delo v odvetniški pisarni, kot upravitelj Čopove zapuščine je popolnoma odpovedal, po nekaterih pričevanjih naj bi celo razmišljal o samomoru. V tem času je nastala znamenita pesem Kam in zametki njegove pomembne umetnine, Krsta pri Savici, ki je izšel pomladi 1836.

V staro ljubljansko družbo se je po dolgih letih življenja in potovanja po tujini jeseni 1839 vrnil Andrej Smole, pesnikov mladostni vrstnik in prijatelj. Smole je bil ob vrnitvi v Ljubljano telesno precej šibak, a poln idej; Prešerna je navdušil za nov projekt, izdajanje slovenskega časopisa in literarnih del. A še preden mu je uspelo uresničiti zastavljene cilje, je Andreja Smoleta na praznovanju lastnega godu zadela kap. Kot da Prešeren še ni doživel dovolj žalosti, je dobesedno na pesnikovih rokah umrl še njegov drugi prijatelj.

 Po mesecih pesniškega zatišja začneta Prešerna na ustvarjalnem področju zanimati slovenska ljudska pesem in narodno izročilo, na ljubezenskem pa se pojavi mlada pestunja pri Crobathovih, Ana Jelovšek. Med njima se je kasneje razvila zveza, ki je pomenila pesnikov dokončni propad. Morda je Prešeren res upal, da si bo z Ano ustvaril družino in zaživel normalno meščansko življenje, a veliko upanja za to ni bilo. Prešeren je bil plah in zavrt človek, Ana njegovo nasprotje. Zanimivo je, da Prešeren ves čas njunega znanstva in razmerja Ani na čast ni napisal nobene ljubezenske pesmi, posvetil ji je le pesem Nezakonska mati.

Nesrečen je uteho iskal v pijači: spet so mu zavrnili prošnjo za odvetnika, prijatelji so umirali, Ana ni bila prava ženska zanj, Julija je bila srečno poročena. Pesniški dar pa v njem ni popolnoma ugasnil, nasprotno.

V tisti čas sodi Zdravljica, napitnica, ki je zaradi borbenih verzov doživela napad cenzure, kasnejšo objavo, zaradi človekoljubnega sporočila pa je postala slovenska himna.

Zadnja leta Prešernovega življenja so bila pesniško bolj plodna, veliko energije je namenjal izdaji svojih Poezij. Izbiral in pilil je pesmi za zbirko in leta 1846 rokopis oddal v cenzuro. Ta je bila blagohotna in na Prešernov izbor, z izjemo Zdravljice in nekega epigrama, ni imela pripomb. Na isti dan, ko so na Dunaju dovolili tisk njegovih Poezij, torej 22. julija 1846, so Prešernu odobrili advokatsko mesto. Novo, že šesto prošnjo je poslal za razpisani mesti v Postojni in Kranju, sodna oblast ga je poslala na Gorenjsko.

Skoraj 46-letni pesnik je spet začel upati, da si bo skupaj z Ano Jelovšek in njunima otrokoma Ernestino in Francem uredil življenje. Sprva je kazalo dobro, kot odvetnik je imel veliko dela, omisliti si je moral celo dodatnega pisarja. Tudi Poezije so bile pri kritikih prijazno sprejete in za tiste čase so se dobro prodajale. Vse je kazalo na to, da se je sreča končno nasmehnila tudi Francetu Prešernu. Žal prepozno. Nesrečno življenje in pijača sta ga tako načela, da ni zmogel novega začetka. Kljub skoraj popolnemu propadu v Kranju je Prešeren tam vodil več pravd, številne reveže pa je menda zastopal zastonj. Poleti je umrl še zadnji od njegovih prijateljev dr. Blaž Crobath. Bolehal je za isto boleznijo, ki je čez nekaj tednov položila v posteljo tudi Prešerna. Zadnji pesnikovi dnevi niso bili lahki, umrl je v četrtek, 8. februarja 1849, pokopali so ga v Kranju.

Le kaj je v človeku, da zaslužnemu ne zmore priznati slave takrat, ko je le-ta še živ? Prešernu so se poklonili šele po njegovi smrti, vrednost njegovih Poezij so doumeli kasneje, ko je bilo zanj že vsega konec. Številni so čez leta in desetletja prav v njegovih pesmih iskali navdih, se iz njih učili, ga skušali doseči, a zaman. Prešernovo občutenje jezika je bilo enkratno in neponovljivo. Njegova dediščina današnjemu rodu pa je neprecenljiva.

Ali kot je pred leti zapisal naš poet Oton Župančič:

»Prešerna ljubiti se pravi, ljubiti lepoto in resnico in pravico; ljubiti slovenstvo brez šovinizma in ljubiti človeštvo in vse narode brez hlapčevstva in poniževanja: enak z enakim.«

Prešernu posvečen program ob sl. kulturnem prazniku v Majšperku leta 2010 (besedilo z ljubeznijo do zapuščine našega največjega poeta zapisala moja malenkost)

MAKARSKA 2012 - USPEŠNO OPRAVLJEN POPRAVNI IZPIT

Srce me proti morju vleče zaradi marsičesa (včasih se pošalim, da sem morala v prejšnjem življenju biti ovca, ki je svoje življenje prežvečila ob morski obali, pogledujoč po valovih, modrini, odsevu sonca na morski gladini). Letos tudi zaradi zdravja, pravzaprav slučaj pa je nanesel, da smo se letos spet odpeljali proti Makarski.
Prvi šok: čeprav smo bili na morju 25. avgusta, je bila na plaži takšna gneča, da smo brisače tja odnesli pred 7. uro zjutraj (kot pravi morski navdušenci smo si ob tej zgodnji uri privoščili še skok (dobesedno!) v morje in nekaj zamahov). To instantno preživljanje plažnih urih mi vedno bolj najeda živce, zato bom v prihodnosti naredila nekaj v tej smeri!
Drugi šok: nobenega Slovenca! Halo, kaj Slovenci ob koncu avgusta nimamo več dopusta??? Očitno pa ga imajo Čehi, Slovaki, Madžari, Rusi in Bosanci. Teh je bilo kot smetja in trave.
Tretji šok: za spremembo od lani nisem letos videla niti enih razgaljenih prsi ali prenizko potegnjenih moških kopalk, ki bi razkrivale kosmato bogastvo. Zanimivo, res.
Četrti šok: dobrih 35 stopinj ob koncu avgusta na morju!! Mi pa smo mislili, da se bomo s poznim dopustom na morju izognili vročini... Napaka! Ravno tako nas je žgalo kot v peklu, da nisi mogel dihati.
Peti šok: Hrvati so bili tako prijazni, da je bilo že kičasto! Njihov lanski indiferentni odnos do gostov mi je šel v nos, letos pa so bili naši gostitelji pohvale vredni. Prijazni, vljudni, nasmejani, ustrežljivi, vedno pripravljeni na klepet... Pohvale vredno, res!

Na koncu naj rečem le, da je Makarska krasno mesto, ki ima vse, kar si turist zaželi: čisto morje, prekrasne plaže, vedno sončno vreme, urejene sprehajalne poti, odlično urejeno otroško igrišče z gugalnicami, tobogani itd, veliko vodnih atrakcij, okusno hrano...
Letos je moja ocena bistveno višja od lanske. Čestitam, sosedje, popravni izpit ste opravili z odliko!