PRIVLAČNA DEKADENCA
Oscar Wilde je v literaturi
ime, ki v bralcu vzbuja mešane občutke. Drugačen, presenetljiv, privlačen in
odbijajoč hkrati, nerazumljiv, pa vendar tako domač. Irski pisatelj se je rodil
leta 1854 v Dublinu. Bil je izjemno razgledan, spoštovan v visokih krogih
družbe, zaradi homoseksualnosti je bil celo na prisilnem delu. Imel je izjemen
smisel za literaturo, hkrati je najpomembnejši dekadenčni pisatelj, kar jih je
bilo. Umrl je v Parizu leta 1900.
To o Oscarju Wildu izvemo v
knjigah, na internetu…
Ko sem prvič prebrala njegovo
Salomo, sem bila neprijetno presenečena. Kako lahko pisatelj piše o tako gnusnem
človeškem obnašanju, kot ga uprizarja Saloma? Drama je na prvi pogled odvratna,
odurna, nesmiselna. Knjigo sem pospravila v tisti kup, ki ga redko pregledam. In
potem me je začelo glodati, da mora biti še kaj več kot le tisto blebetanje
o Johanaanovih laseh, koži, njegovih
ustnicah… Pa sem jo prebrala znova in znova in kmalu ugotovila, zakaj ljudje
radi berejo Wildove stvaritve.
Oscar Wilde je znal zares
mojstrsko pisati. Da vas prepričam, vam v pokušnjo dajem delčke njegove
pravljice SLAVEC IN VRTNICA.
“Rekla je,
da bo plesala z mano, če ji prinesem rdečih vrtnic!” je žalostno vzdihnil mlad študent. “Toda v vsem mojem vrtu ni niti ene
rdeče vrtnice!”
Slavec, ki je sedel v svojem gnezdu na hrastu, ga je slišal, pa
je pokukal skozi listje in se presenečeno začudil.
“Nobene rdeče vrtnice ni v vsem mojem vrtu!” je vzdihnil študent
in njegove lepe oči so zalile solze. “Ah, kako majhne stvari lahko uničijo
srečo! Prebral sem vse, kar so napisali modrijani, in dokopal sem se do vseh
skrivnostnih globin filozofije, pa vendar je moje življenje strašno bridko, ker
nimam rdeče vrtnice!”
"Vendar
je tu naposled nekdo, ki ima zares rad!" je rekel slavček. "Noč za
nočjo sem pel o njem, čeprav ga nisem poznal. Noč za nočjo sem pripovedoval
zvezdam njegovo zgodbo in zdaj ga vidim. Njegovi lasje so temni kakor
hijacintov cvet, njegove ustnice so rdeče kakor vrtnica njegovega hrepenenja,
toda vihar ljubezni je spremenil njegov obraz, da je bled kakor bela slonova
kost, in žalost je pritisnila svoj pečat na njegovo čelo."
***
»Zakaj pa joče?” je vprašal zeleni kuščar, ki je z veselo
zavihanim repkom tekel mimo njega.
“Saj res, le zakaj?” je rekel metulj, ki je skakal za sončnim
žarkom.
“Joče, ker bi rad imel rdečo vrtnico,” je rekel slavec.
“Zaradi rdeče vrtnice!” so vzkliknili “To je pa res smešno!” In
mali kuščar, ki je precej zaničljivo gledal na vse, se je celo glasno zasmejal.
Slavec pa je razumel skrivnost študentove žalosti.
***
(Slavec se odloči, da se bo žrtvoval za študentovo ljubezen,
saj je le za ljubezen vredno živeti).
***
“Če hočeš imeti rdečo vrtnico,” je rekel rožni grm, “potem jo moraš v
mesečini ustvariti iz svojih pesmi in jo nato obliti s krvjo svojega srca. Pritisniti se moraš s
prsmi na trn in mi peti. Vso noč mi moraš peti in trn mora prebosti tvoje srce
in kri tvojega življenja mora odteči v moje žile in postati moja.”
***
Mladi študent je pogledal iz trave in prisluhnil, toda ni mogel
razumeti, kar mu je pripovedoval slavec, ker je razumel samo tisto, kar je bilo
napisano v knjigah.
Hrast pa ga je razumel in je bil žalosten, ker je imel zelo rad
drobnega slavca, ki si je bil v njegovih vejah spletel gnezdo.
“Zapoj mi še zadnjo pesem,” je zamrmral. “Dolgčas mi bo, ko boš
odšel.”
Slavec je zapel hrastu in njegov glas je bil čist, kakor bi voda
vrela iz srebrnega vrča.
Ko je odpel svojo pesem, je študent vstal ter potegnil iz žepa
papir in svinčnik.
“Oblikovati zna,” je rekel sam pri sebi, ko je šel skozi log.
“Tega se mu ne more oporekati. Toda ali ima kaj čustev? Bojim se, da ne. Tako je pač, da je podoben vsem umetnikom. Sam slog ga je, vsebine pa nič. Za druge se
ne bi žrtvoval. Samo o glasbi premišlja, vsak pa ve, da so vse umetnosti
sebične. Pa vendar je treba priznati, da je v njegovem glasu nekaj lepih
zvokov. Kakšna škoda, da nič ne pomenijo in da so brez vsake praktične
vrednosti.” In študent se je vrnil v
svojo sobo, se zleknil na posteljo in začel razmišljati o svoji ljubljenki. In
kmalu je zadremal.
***
" Ko je
na nebu zasijal mesec, je poletel slavček k rožnemu grmu in potisnil svoje prsi
proti trnu. Celo noč je pel, trn pa je prodiral globlje in globlje v prsi
slavčka, njegova življenjska kri je odtekala.. In na vrhu grma je zacvetela
čudovita vrtnica.. Kot senčna podoba vrtnice v srebrnem ogledalu, kot senčna
podoba vrtnice v ribniku, taka je bila vrtnica, ki je zacvetela na vrhu grba.
Klicala je slavčka, da se je še močneje pritisnil ob trn. " Pritisni
močneje, mali slavček", je klicala, " sicer bo prej napočil dan,
preden bo vrtnica dopolnjena." In tako se je slavček vedno močneje
pritiskal ob trn, njegova pesem pa je bila vedno bolj glasna.. Nežna rdeča
tekočina je pritekla na liste vrtnice, kot rdečica na obrazu ženina, ko poljubi
ustnice svoje neveste.
Toda trn še ni zadel srca in tako je ostalo srce
vrtnice belo, kajti samo slavčkova srčna kri lahko obarva srce vrtnice. Drevo
pa je zaklicalo slavčku, naj se še bolj pritisne ob trn." Pritisni
močneje, mali slavček", je zaklicalo, " sicer bo prej dan, preden bo
vrtnica dopolnjena." In tako slavček še močneje pritisne ob trn, trn pa se
je dotaknil njegovega srca in začutil je močno bolečino. Grenka, grenka je bila
bolečina in divja, vedno bolj divja je postajala pesem, kajti sedaj je pel o
ljubezni, ki jo poveličuje smrt, o ljubezni, ki tudi v grobu ne umre. In
čudežna vrtnica se je obarvala rdeče kot rdečina vzhodnega neba." Glej,
glej!" je zaklical rožni grm, " sedaj je vrtnica dokončana."Toda
slavček ni odgovoril, kajti mrtev je ležal v visoki travi s trnom v srcu.
In
konec pravljice? Naduto dekle zavrne mladega študenta, ker ji je ta ponujal le
rdečo vrtnico… Vrtnica je končala v jarku, povožena in poteptana.
Kaj
je ljubezen?
Kaj
smo pripravljeni za ljubezen žrtvovati?
Je
ljubezen res največ, kar te lahko izpolnjuje?
Odgovore
na vsa ta in še mnoga druga vprašanja ponuja Wildova pravljica.
(Sem
vam rekla, da je Wilde branja vreden!) J
