STARI MAMI V SLOVO (11.7.2015)

Cvetela je nekoč pomlad,
le zame je cvetela,
brezskrbna in vesela,
življenja mojega pomlad.

Vse rožice duhtele,
le zame so cvetele
in ptičice vesele le meni vse so pele.

Cvetela je nekoč pomlad,
a njen čarobni žar zakrilo je poletje
in njeno nežno mlado cvetje otresel je vihar.

Prešla so leta, že mnoga od tedaj pomladi šlo je mimo mene,
ali moje, samo ene,
ni bilo nazaj.

Zdaj je jesen,

že pada tiho prva slana na srce, ki kmalu pusta bo poljana,
in daleč, daleč je že maj.

Draga stara mama,

pred časom si mi zaupala meni najtežjo, a hkrati najbolj plemenito nalogo: da te ob zadnjem slovesu v imenu vseh Planinčevih in žalujočih z besedami pospremim prav jaz. Že takrat mi je bilo ob misli na to, da te zares nikoli več ne bomo videli, hudo, zdaj, ko te spremljamo na tvoji zadnji zemeljski poti, je še težje... iz spomina so kdo ve od kod privreli spomini na otroške dni, preživete v tvoji bližini, na tvoje obiske in tisti angelski nasmeh, ki je bil vedno prepreden s ponosom: to so moji otroci, vnuki in pravniki..Morebiti si me izbrala tudi zato, ker naju je zbliževala ljubezen do učiteljskega poklica, ljubezen do poezije, pesniška in pisateljska žilica, ki se v mojih žilah pretaka prav zaradi tebe, Planinčeve mame. A stati ob tvojem grobu, stara mama, ni enostavno, moje srce je, tako kot srca vseh nas, prepredeno z žalostjo, s spomini na Sestrže in naše nedelje, ki so danes dragoceni bolj kot kadar koli prej.

S solznimi očmi sem prelistala življenjsko knjigo naše drage mame. V njej so že pobledele družinske fotografije, na katerih so obrazi Planinčevih otrok in mame Milice ter očeta Albina, v njej so dnevni in tedenski zapiski, ki jih je s prečudovito pisavo zapisala za pisanje nadarjena ženska roka, med platnicami so presunljive pesmi, ki jih je babica Milica spesnila v svetlih in težkih življenjskih trenutkih – dve izmed njih je za današnji dan namenila vsem nam, ob robu platnic pa so fotografije njenih ljubih vnukov in pravnukov.

Knjiga se pričenja 24. aprila leta 1924; leta po prvi svetovni vojni so bila neprijazna za odraščanje, še manj prijazno je bilo vojno leto 1944, ko se je poročila z Albinom. A Milica je verjela, da bo sčasoma življenje prijaznejše tudi zanju. Prihajali so otroci: Milka, Zvonko, Ida, Janko, Stane, Anka, Albinca in Marjanca. Ni ji bilo dano, postati učiteljica, česar si je srčno želela, je pa zato s to isto vnemo k učenju spodbujala svoje otroke. Ponosna je bila nanje, njeno srečo je leta 1967 skalila veliko prezgodnja tragična smrt sina Staneta.Veliko je takrat pretrpelo njeno srce, tolažila se je ob vnukih, ki so s smehom ob nedeljah in v poletnih počitnicah napolnili domačijo na Sestržah. Na pragu starosti pa je na domačiji ostala sama: po obnovitveni zlatoporočni zaobljubi se je za vedno poslovila od moža Albina.Samota v starosti ne dene dobro, v veliko zadoščenje ji je bilo življenje med vrstniki v Domu upokojencev na Ptuju, kjer je vse do bolezni skrbela za kulturne prireditve, pisala in prebirala lastne pesmi. Bala se je bolezni, ki bi jo priklenila na bolniško posteljo, prav ta ji je v sredo odrešujoče za vedno zaprla trudne oči.Tiho je odšla od nas, kot bi nas ne želela vznemirjati s svojimi težavami. In tako danes zapiramo življenjsko knjigo naše drage mame, babice in prababice Ljudmile Planinc.

Biti del velike družine, je blagoslov in privilegij, ki smo ga mi, Planinčevi, na Sestrški domačiji užili na veliko. Povezovala sta nas in naše življenje za vedno prepletla Milica in Albin. Bila sta steber naše velike družine, središče našega skupnega življenja in nedeljsko pribežališče vseh nas, in tam je, na hišnem vogalu, čisto na koncu dolge stopnice, v predpasniku in z ruto na glavi stala stara mama. Njen nasmeh je bil čisto sonce in razdelila ga je vsakemu izmed nas. Na štedilniku je bil velik lonec sveže kuhanega domačega šipkovega čaja in čeprav sem prehodila mnogo sveta, je bil ta čaj daleč najbolj okusen, kar sem jih poskusila. Vedno je praktično iz nič spekla jabolčni štrudelj, v njeni špajzi je za vnuke zmeraj hranila kak posladek, tudi ko smo želeli pomagati v vrtu, nas je iz njega napodila, češ... bom že sama, vi se le igrajte in zabavajte. In ko smo ob nedeljskih popoldnevih odhajali, je na koncu tiste dolge stopnice stala toliko časa, da je izpred hiše odpeljal še zadnji naš avto. Pospremila nas je z nasmehom, saj je vedela, da bomo čez teden dni spet vsi pri njej. In smo prišli, ker je bil to naš svet, ki smo ga imeli radi in kamor smo se vsi radi vračali.

Milica Planinc je bila velika ženska. Skrbeti za številno družino, podpirati tri hišne vogale, živeti in preživeti v najtežjih letih, vztrajati in potrpežljivo pričakovati, kaj ti prinese življenje, sprejemati ga, kot se samo ponuja, biti vdan svojim idelalom in verjeti, da nas čaka še kaj več, da bo vso trpljenje in potrpljenje obilno poplačano, sprejeti svojo usodo in svetu podariti samega sebe, to je bila naša mama, babica in prababica.

Aleš je na spletu zapisal, da je bila naša stara mama nežna pesniška duša, ki je s svojimi raskavimi rokami večino časa pestovala otroke, vnuke in pravnuke, prebirala rožni venec in vihtela motiko... Še kako resnične so te besede, zato ti, draga stara mama, hvala za vso ljubezen in naklonjenost, za skromnost in hvaležnost, hvala ti za skrb in vse prečute noči, hvala ti za podporo in čuječnost, hvala ti za vse zapete pesmi in za vse molitve, s katerimi si nas želela obvarovati vsega hudega. Hvala ti.

Vse, kar si bila, nosimo v sebi Planinčevi otroci, vnuki in pravnuki, ponosni, da smo bili del tvojega življenja, ponosni, da boš za vedno del nas. Verjamemo, da se je s tvojim odhodom na nebu prižgala nova zvezda, ki nas bo varovala kot angel varuh in nas spremljala, dokler se spet ne srečamo.

Popotnik tu na zemlji sem,

skoz boje grem, viharje.

Željan pokoja, v dalji zrem že sij

večerne svetle zarje.

Že tone dan, ostal bom sam,

končana pot bo moja,

k Očetu se domov podam,

v deželo grem miru, pokoja.

Tam čaka me presrečni dom,

prebivališča večna,

veselje v njih užival bom,

pri njem bo moja duša srečna.

Nič več solza in žalosti,

vse tukaj bom odložil,

vse rane, teže in skrbi

Očetu dobremu potožil.

On Stvarnik moj je in Vladar,

na svet me je ustvaril,

sprejel bo k sebi svojo stvar

in večni mir mi bo podaril.

Poslanka božja, mila smrt

mi roko bo podala,

telo sprejel bo grob odprt,

v življenje novo duša vstala.

(Obe pesmi napisala Ljudmila Planinc)

 

STANKO BLOUDEK – KAPO DOL! 

  

Med premori prenosov zimskih športov na naši nacionalki sem si ogledala dokumentarec Leteči človek, posvečen slovenskemu izumitelju in izjemnemu športniku. To je Stanko Bloudek. Priznam, da ga do nedavnega nisem poznala (da je »avtor« planiške velikanke, sem že vedela, kaj več pa ne), čeprav me slovenski izumitelji in inovatorji precej zanimajo. Ob gledanju oddaje me je postalo rahlo sram, da o njem vem tako malo. Praktično nič, čeprav je Stanko Bloudek vreden našega občudovanja in spoštovanja!

Kdo je Stanko Bloudek, ki se ga največkrat (in samo takrat) omenja, ko se v dolino pod Poncami valijo trume navijačev, ki ob zaključku skakalne sezone navijajo za naše orle?

Rodil se je 11. februarja 1890 v Idriji, mati je bila Slovenka, oče Čeh. Odšel je v Prago, študirat slikarstvo, a se je leta 1913 vpisal na fakulteto za strojništvo. Njegova velika ljubezen so bila letala, že leta 1906 je izdeloval letalske modele, v Pragi leta 1910 naredil sprva jadralno, nato pa enokrilno motorno letalo, ki ga je poimenoval Racek (Galeb). Leto kasneje je izdelal dvokrilec z imenom Libela. V letih 1911 - 1918 je bil prvi slovenski poklicni letalski konstruktor v letalski industriji. Deloval je v Leipzigu, Dunaju, Budimpešti in Trutnovu na Češkem. Sodeloval je pri razvoju Etrichove tube in gradnji prvega letala s popolnoma zaprto kabino. Pred koncem prve svetovne vojne je načrtoval helikopter. V prvih povojnih letih je v Ljubljani sodeloval pri izgradnji enokrilnega motornega letala Sraka, ki so ga gradili v letih 1924-1925, tri leta kasneje pa je v istem aeroklubu izdelal še enokrilno dvosedežno letalo z imenom Lojze. Po njegovih načrtih so v njegovi delavnici izdelali tudi prvi slovenski avtomobil Triglav z bloudkovo karoserijo in motorjem DKW, in to leta 1934!

Stanko Bloudek je bil eden največjih slovenskih izumiteljev, konstruktor letal in smučarskih skakalnic, športni organizator in vsestranski športnik. Njegovi dosežki so: leta 1921 prvi slovenski prvak v metu diska, kot umetnostni drsalec je bil v letih 1926, 1927 in 1929 večkratni državni prvak. Leta 1928 se je udeležil olimpijskih iger v St. Moritzu. Prve prave nogometne čevlje in pravo usnjeno nogometno žogo je leta 1909 v Ljubljano iz Prage prinesel prav Stanko Bloudek, ki je bil vnet pristaš nogometne igre in tudi sam nogometaš SK Ilirije v njenih začetkih.

Sicer pa je bil telovadec, nogometaš, smučar, lahkoatlet, umetnostni drsalec, hokejist, kotalkar in metalec diska. Bil tudi trener v metu diska, organizator in član Mednarodnega olimpijskega komiteja ter vpliven član Mednarodne smučarske organizacije v komiteju za skoke in v podkomiteju za skakalnice.

In ko že govorimo o skokih, poglejmo še v Planico.

Tam je zgradil prvo smučarsko vlečnico na Slovenskem ter skonstruiral in zgradil prvo smučarsko skakalnico velikanko na svetu! Naredil je okoli 120 načrtov za smučarske skakalnice v Sloveniji in v tujini in na vseh so vrsto let dosegali in presegali svetovne rekorde.

To pa še ni vse. Zgradil prvo nogometno igrišče na Slovenskem z lahkoatletskimi napravami, poleg tega kompleks sedmih teniških igrišč, ki so pozimi funkcionirala kot drsališče in igrišče za hokej na ledu, zgradil je tudi prvo športno kopališče z letnim bazenom olimpijskih mer Ilirija, z zimskim bazenom, skakalnim stolpom in napravami za ogrevanje vode, in to skoraj v celoti na lastne stroške. Lotil se je tudi gradnje kotalkališča, temu zares obsežnemu seznamu bi lahko dodali še marsikaj drugega. Za časa druge svetovne vojne je sodeloval z OF in za partizansko vojsko konstruiral orožje. Zaradi sodelovanja s partizani je bil zaprt, po osvoboditvi pa je znova prevzel vodstvene funkcije v športnih organizacijah. Leta 1948 je postal tudi član svetovnega olimpijskega komiteja. Umrl je v Ljubljani 26.11.1959.

Diplomirani inženir arhitekt Stanko Bloudek je bil za časa svojega življenja nedvomno najvidnejša osebnost na področju telesne kulture, zato od leta 1964 njemu na čast najuspešnejšim športnikom in športnim delavcem za njihove dosežke podeljujemo »Bloudkovo priznanje«, najprestižnejše slovensko športno priznanje.

Skratka, Stanko Bloudek je bil zakon! Ponosna sem, da so v pretekli ali polpretekli zgodovini posamezniki pisali evropsko, tudi svetovno zgodovino in da se niso sramovali svojega porekla. Menim, da se pogosto mačehovsko obnašamo do takih velikanov, kar se kaže v nepoznavanju njihovega življenja in dela. Zato pa – kapo dol, Stanko Bloudek!

               (viri: internet, rtvslo.si, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, kam.si)

 OB ODPRTJU LIKOVNE RAZSTAVE 

GREGORJA SAMASTURJA - ISKANJA, 12.2.2015

Že nekaj let zapored se tu, v prostorih CID-a srečujemo ob likovnih stvaritvah našega prijatelja, Gregorja Samasturja, izjemnega umetnika, človeka z veliko začetnico, ki ga je kruta življenjska preizkušnja razgalila kot čuječega, senzibilnega, občutljivega človeka, posredovalca svojih sanj, poti, iskanj.

Na tej točki sta se prekrižali najini poti.

Bila sem stara skoraj trideset let, ko sem imela prvič priložnost, poujčkati malo štručko, drobceno, nebogljeno bitje, je bilo v celoti odvisno od mene. Še danes se živo spominjam tistega sladostrastnega občutka ob dotiku majcenih prstkov, elektrike, ki šine skozi telo in te zaznamuje za vekomaj. Isti občutki so me prežemali ob drugi majceni štručki, tudi tretjič je bilo enako. Vedela sem, da so to občutki, ki jih želi vsaka mati, vsak oče. Kakšno vesolje veselja, pričakovanja, ljubezni tiči v tvojem srcu, ko gledaš bitje, ki pred tvojimi očmi raste in postaja... tako podoben tebi, a vendar tako svojevrsten, poseben, enkraten. Na eni strani veselje, na drugi strani strah. Prvinski, nagonski strah za otroka, ki nikoli ne izgine, živi s tabo, se ob veselem trenutku malenkostno potihne in izbruhne ob bolezni ali nesreči.

Na tej točki sta se prekrižali najini poti, na tej točki so prekrižane poti nas vseh, ki vemo in čutimo, ki zmoremo razumeti, kaj pomeni večno iskanje tistega, kar si imel, večno podoživljanje najlepših trenutkov, večno negovanje spomina kot spomin, ki nikoli ne izgine. Spomin, ki mu čas zabriše robove, zmehča ostrino, a pusti mehkobo in veselje, pomešano s solzami; večno celoto, razbito na dvoje in zlepljeno z najčistejšimi mislimi in najmočnejšimi čustvi.

Ko sem zagledala Gregorjeve slike, sem bila presenečena in vesela. Skozi kopreno sivine in beline vidiš tisti Gregorjev svet. Našel ga je, pravzaprav ga ni nikoli izgubil, ker ljubezni ne moreš izgubiti. Dobi le novo obliko, barvo, mogoče odsev in ime.

Ljubezen je nenadomestljiva, opaja se s spomini, čutenjem, tistim sladostrastjem. Tako živi v novem opusu Gregorjevih 22 novih likovnih del.

Gregor je človek, ki ga začutiš. In ko začutiš njegov svet, si vedno razpet na dvoje: izbirati besede in mu skušati razložiti, da ga razumeš in da ti je blizu; ali pa molčati in ne pokvariti trenutka tišine, ki je prav toliko zgovorna kot tisoč besed.

Dragi Gregor, nekateri med nami bodo znali povedati z besedami, drugi s pogledi in z objemi, vsi pa ti želimo sporočiti naslednje – občudujemo te, ker zmoreš nositi vso občutenje in ga na platnu deliti z nami, spoštujemo te, ker si velik človek in ker zmoreš in želiš pokazati ljubezen, predvsem pa smo veseli, da si naš prijatelj. Tudi v prihodnje ti želimo veliko zadoščenja ob umetniškem ustvarjanju, za danes pa ti izrekamo zahvalo, da si nas še enkrat več povabil v svoj svet.

Moje ime je Zlatka Lampret, sem take vrste Gregorjeva občudovalka, da se vsakič, ko uzrem njegovo sliko ali skulpturo, zdrznem in še dolgo v sebi nosim občutek, da sta se najini poti preprosto morali prekrižati. Tudi naslednje dni misel nate, Gregor, ne bo potihnila. Hvala ti, ker si.

 (ob rojstnem dnevu mojega očeta, 17.1.2015)

DANES PRAZNUJE ROJSTNI DAN MOJ OČE.

Pravijo, da imata oče in hči celo življenje poseben odnos. To velja tudi za naju. Ko danes gledam na najinih skupnih 45 let, skoraj ne morem verjeti, koliko ljubezni, pripadnosti, zaupanja in povezanosti se je stkalo med nama. In ko je pred 2 letoma njegovo življenje viselo na nitki, sem bila pripravljena skleniti pogodbo - tudi s hudičem - za svojih 10 let življenja, samo da ostane živ... Pa čeprav sva si kot osebnosti skoraj kot dan in noč (rojena januarja in junija), sva vedno našla skupni jezik, tudi zato, ker je on tako želel. Vem, da bo vedno na moji strani, da mu lahko zaupam, da mi bo svetoval in pomagal in da je zares ponosen name. Zato ga imam neizmerno rada in mu ob današnjem prazniku želim zdravja, veliko športnih užitkov, obilo družabnega življenja, ki ga tako obožuje, privoščim pa mu predvsem ljubezen svojih vnukov, ki pravijo, da JE DEDI ANTON ENOSTAVNO CAR IN ZAKON!!!

Dragi moj ati, vse najboljše!

KAKO JE RASLA DOMOVINA (prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti)

Domovina je ena sama, zapisana v dušo in srce. Je ponosna, kot so ponosni njeni prebivalci. Je pomembna, kot so pomembni njeni zgodovinski mejniki. Je lepa, kot jo vidimo s srcem, in velika, kot smo veliki Slovenci.

Naša domovina se je rojevala počasi. Rasla je v srcih naših prednikov, rojevala se je v bojih vizionarjev in zanesenjakov, ki so verjeli v slovensko svobodo in neodvisnost. Rojevala se je z besedo, s trpljenjem, s prelito krvjo.

Danes je naša domovina svobodna. Uresničene so velike sanje številnih, ki so verjeli v srčnost, pogum in enotnost Slovencev. Dolgo je rasla naša domovina, dokončno je zrasla z vprašanjem na plebiscitnem lističu: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? 23. december ni bil običajen predpraznični dan. Bil je prelomnica vseh, ki smo želeli svobodo in verjeli , da znamo in zmoremo živeti brez tujih gospodarjev in brez tujega biča. Nikoli prej in nikoli kasneje se Slovenci nismo počutili tako povezani in enotni. Bili smo eno. Vsi smo bili Slovenija. Če smo Slovenci na plebiscitu pokazali enotnost, smo 26. decembra leta 1990 pokazali pogum. Kot ena najmanjših držav v Evropi smo dokazali, da je število prebivalcev kake države le številka na papirju, kajti štejejo srčnost, pripadnost narodu in ljubezen do domovine.

Od naše samostojnosti in enotnosti mineva 24 let. V dobrih dveh desetletjih naše svobode smo zadeli ob številne ovire in čeri, še vedno se učimo, do uresničitve vseh naših želja je še daleč. A svet pripada pogumnim in poguma nam ne bo nikoli zmanjkalo.

Naša prehojena pot je dolga. Na njej smo našli prijatelje, številne sovražnike, mnoge tuje gospodarje, na njej smo za tujce plačevali krvavi davek, da bi nekega dne dočakali tako želeno svobodo. 

Brižinski spomeniki so prvi zapisani dokaz o obstoju našega naroda. Gre za 3 pergamentne zvitke, najdene leta 1803 v samostanu v nemškem mestu Freising, ki so izjemnega zgodovinskega in jezikoslovnega pomena za Slovence. Z njimi se uvrščamo med – za tiste čase – moderne, civilizirane narode, saj gre nenazadnje za prvi latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. Biti del velike evropske družine okoli leta 1000 je bilo za Slovence, ki jih je velika selitev narodov v 6. stoletju pripeljala na ozemlje osrednje Evrope, izjemnega pomena, čeprav so živeli pod okriljem tujega gospodarja – kot del Svetega nemškega cesarstva.

V srednjem veku se je slovenski jezik razvil do Primoža Trubarja in njegove prve tiskane knjige, v srednjem veku so nastali rokopisi, ki so samo potrjevali našo prisotnost v Evropi, v srednjem veku je med preprostim ljudstvom nastajala pisana zakladnica ljudskega blaga.

Danes grofje Celjski in nikdar več, se je zaslišalo v Celju leta 1456 ob pogrebu zadnjega grofa Ulrika Celjskega.Friderik, Ulrik, Herman in Viljem so imena naše edine plemiške rodbine, ki je v srednjem veku Habsburžanom, sprva njihovim zaveznikom kasneje pa njihovim smrtnim sovražnikom, predstavljala največjo evropsko protiutež. Moč, številna posestva in gradove, rodbinske vezi širom Evrope so zapravili zaradi ljubezni, ljubosumja in razočaranja, zagotovo pa bi bila podoba takratne Evrope ob njihovem obstoju drugačna. Tri rumene zvezde na modri podlagi so danes le še spomin na obdobje, ki je za Celje največ, s Celjskimi grofi smo sooblikovali takratno Srednjo Evropo.

Med preprostim ljudstvom pa se je v srednjem veku rojevalo bogato ljudsko slovstvo, ki je izražalo stiske in tegobe vsakdanjika, veselje ob najlepših dogodkih, žalost ob smrti ali odhodu v vojsko, ljubezenske zgode in nezgode,

Leta 1550 v času protestantizma smo Slovenci v Trubarjevem Katekizmu prvič prebrali poimenovanje za naš narod, Trubar je v predgovoru h Katekizmu zapisal LUBI SLOVENCI, in s tem celotni Evropi predstavil naš narod. Slovenci smo se v viharnih stoletjih oklepali slovenskega jezika, ga brusili, modernizirali, dokazovali, da naš jezik ni primeren le za preproste pripovedke za neukega kmeta, pač pa se v njem lahko zapišejo stvaritve svetovnega slovesa.

Naša dežela je bila v prvi polovici 19.stoletja na prepihu evropskih sil – prvi so želeli, da bi Slovenci namesto materinščine sprejeli nemščino, drugi spet so se nagibali k ostalim južnoslovanskim narodom in združitvijo s hrvaškim in srbskim jezikom.

Dokazati, da je slovenščina velik jezik, enakopraven ostalim velikim evropskim jezikom, to je bilo življenjsko poslanstvo Franceta Prešerna, našega največjega poeta. Do živega mu ni mogla niti cenzura na Dunaju, ki mu je krnila in siromašila zapisane pesmi. Ponosen, kot je bil, je vztrajal do konca in šele pred smrtjo dočakal objavo vseh svojih pesmi. Skupaj s somišljeniki je dokazoval, da se je v slovenskem jeziku mogoče kultivirano in prefinjeno izražati, prav zato je v materinščino prevajal številne nemške pesmi, skupaj z Matijo Čopom, našim najbolj izobraženim Slovencem tistega časa, sta bojevala hudo bitko za slovenski jezik, za njegovo obliko, za njegov obstoj. Bala sta se, da so se Slovenci zaradi tujega vpliva pripravljeni odreči svoji identiteti in pozabiti na materni jezik.

Oblast je slast. Evropa se je v drugi polovici 19. stoletja ukvarjala z narodi, ki so vedno intenzivneje iskali pot do lastne svobode, enakopravnosti, do pravic, ki jim pripadajo. Naraščala je moč meščanstva, delavcev, malega človeka, kar je evropske narode, tudi Slovence, vleklo v neizogibno morijo.

28. junija 1914 se je z atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu začela prva svetovna vojna. Krvava morija, ki je zamajala stebre stare Evrope. Vanjo so bile vključene praktično vse evropske države. Slovenci smo plačali krvavi davek, v sprva načrtovani nekajmesečni vojni, ki se je raztegnila na 4 leta, je v prvih bojnih vrstah padlo 30 000 slovenskih fantov in mož.

Letos mineva 100 let od tragedije, ki jo je zagrešila predvsem človeška pohlepnost. Vojaško smo bili Slovenci podrejeni Dunaju in avstrijskemu cesarju, politično pa smo skušali leta vojne vihre izkoristiti za uresničitev dolgoletnih sanj po svobodi. Po dokončnem porazu in razpadu Avstroogrske monarhije je bila 29. oktobra 1918 ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Rudolf Maister je 1. novembra leta 1918 v Mariboru razglasil Maribor in Spodnjo Štajersko za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter s tem zagotovil pripadnost celotne Štajerske Sloveniji. »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.«

A naša država ni obstajala dolgo. Že čez dober mesec, 1. decembra, so se narodi države SHS združili s srbsko kraljevo družino Karadjordjevići.. Nastala je Kraljevina SHS, ki so jo kasneje poimenovali Kraljevina Jugoslavija. Sedež države je bil v Beogradu.

Komaj so se polegli spomini na krutost prve svetovne vojne, že je bila na pohodu nova morija. Še strašnejša, bolj uničujoča, še bolj krvava. Druga svetovna vojna je za seboj pustila razdejanje, razbite družine, revščino in lakoto. Slovenci smo se organizirano uprli sovražniku in po 4 letih hudega boja iz vojne izšli kot zmagovalci. Prva povojna leta so bila kruta. A tudi iz nič se da graditi.

Povojni čas v naši bivši domovini je Slovencem dajal upanje, da je za narod slovenski prišla tako opevana in pričakovana svoboda. A so se sčasoma pokazale razpoke v miselnosti vseh v enotno Jugoslavijo povezanih narodov, Slovenci smo začutili, da prihajajo naš čas, svoboda in samostojnost, o kateri so sanjali naši predniki.

Pravijo, da je bilo življenje v bivši domovini lepo in brezskrbno. Bilo je in tega se mnogi radi spominjamo. A svet se spreminja in ljudje z njim. Vse je zapisano nenehnim spremembam in potrebno jim je slediti. Slovenci smo začutili, da smo zreli in odločni, da končno postanemo gospodarji lastne usode.

Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda, Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope, Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom in Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.To so bile zahteve slovenskega naroda v 90. letih prejšnjega stoletja, ki so Slovenijo pripeljale najprej do plebiscita 23. decembra 1990 ter slovesne razglasitve njegovih rezultatov, ki so pomenili konec starega in začetek novega. 26. december leta 1990 je za Slovenijo in njegove prebivalce pomenil rojstvo nove, enotne, samostojne in neodvisne države Slovenije.

Še je živ spomin na veselje in navdušenje Slovencev ob razglasitvi rezultatov plebiscita pred 24 leti. Skoraj 90 % vseh, ki so prišli na volišče in izrazili svojo voljo, je z obkroženim DA verjelo, da je končno napočil čas za slovenski narod, za prerokbe in vizije posameznikov o naši svobodi.

"Bodi ti zmeraj jasno, da je tvoj košček zemlje prav tako dober kot drugi kraji na svetu, in da imaš tu vse tisto, kar na vrhovih gora ali ob morju ali kjerkoli." je pred mnogimi stoletji zapisal Mark Avrelij. A kot je rekel francoski pisatelj Gustave Flaubert "Domovina je kot družina; njeno vrednost spoznamo šele, ko jo izgubimo." Ne omalovažujmo naše zgodovine, niti jezika, niti domovine, kajti "Kdor ljubi svojo domovino, spoštuje tudi domovino drugih.«

Foto: gradiva.txt

 

KO TELEFON ZVONI V PRAZNO…

(ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč)

Ko telefon zvoni v prazno, ko te prevzame mračna slutnja in ko preprosto veš, da se je zgodilo nekaj hudega,

ko ti pred očmi zaplešejo najhujši prizori razbite pločevine in zmečkana človeška telesa brez znakov življenja,

ko na urgenci zagledaš ljubljeno osebo živo in ti zdravniki dajo vedeti, da se bodo posledice nesreče sčasoma omilile…

In si eden tistih redkih srečnežev, ki lahko reče, da je srečno preživel prometno nesrečo in si ena tistih redkih srečnic, ki lahko reče, da ima predvsem zaradi prisebnih voznikov na cesti še vedno moža in otroci še vedno očeta. Čeprav je malo manjkalo in bi se stvari lahko iztekle drugače.

Ceste povezujejo in vodijo v širni svet. A v enem samem trenutku nepazljivosti, objestnosti, utrujenosti, nezbranosti, neprilagojene hitrosti, včasih spleta nesrečnih okoliščin se naše življenje spremeni.

Vse to je v začetku meseca julija botrovalo prometni nesreči motorista, ki je oboževal vožnjo z motorjem. Za njim so prevoženi kilometri 30.h motorističnih let brez ene napake na cesti. Kaj se je zares zgodilo tisto torkovo popoldne, mogoče ne bomo nikoli izvedeli. Splet nesrečnih okoliščin je botroval, da ga je po padcu z motorjem v glavo zadelo po nasprotnem pasu vozeče vozilo, zaradi poškodbe glave se nesreče in dogajanja po njej ne spominja. K sreči je voznik avtomobila vozil počasi, zna biti, da imam prav zaradi njega še vedno moža in najini trije otroci še vedno očeta.

Ko izveš, da je imel kdo od tvojih domačih prometno nesrečo, se ti zazdi, da se to ne dogaja tebi. Da so to le moreče sanje, iz katerih se boš zdaj zdaj prebudil. Da se je morda nekdo zmotil, da to ne more biti res. Ko prihitiš v bolnišnico in je okoli tebe naenkrat veliko sester, zdravnikov, policistov, potem začneš dojemati, da je morda vse res. In v naslednjem trenutku se oprimeš edine rešilne bilke, ene same tolažilne misli – da bo vse še dobro in da se bo življenje spet vrtelo po ustaljenih tirnicah. Ker se mora, ker drugega scenarija ne poznaš in ne želiš.

Od naše nesreče so minili štirje meseci. Skoraj ni dneva brez misli na urgenco, zlomljeno čelado, vrzeli v spominu, še vedno so pogosta vprašanja, kdaj se bodo pojavile slike tistega popoldneva, pravi vzrok za nesrečo je še vedno neznan.

A morda tako mora biti, življenje se kljub številnim vprašanjem vrti naprej, čas pa polagoma briše ostre robove bolečine in strahu ter na plan prinaša nov optimizem in predvsem hvaležnost za novo priložnost, nenazadnje novo življenje.

Ko so mi v ptujski bolnišnici potrdili, da je tisti motorist, ki je doživel prometno nesrečo, moj mož, se mi je zamajal svet. Vedela sem, da je s tem dnem konec življenja, kot smo ga poznali. Strah me je bilo, kaj bodo pokazale preiskave, strah me je bilo, kako bodo na nesrečo odreagirali otroci, strah me je bilo, da ne bom zmogla nositi bremena, ki je leglo na moja ramena. K sreči se posledice prometne nesreče tanjšajo in manjšajo, a kaj, če bi se zgodilo drugače? Vsako nesrečo oblikujejo če-ji: če bi bil moj mož previdnejši, bi se padcu po cesti izognil; če bi bil voznik v nasproti vozečem avtomobilu hitrejši, bi bile posledice nesreče neprimerno hujše; če bi bila cesta prazna, bi moj mož pobral motor in odnesel bi jo brez praske; če pa bi ga zadel tovornjak ali avtobus, potem ga danes ne bi bilo med nami.

Nesreča nas je povezala, spremenila, zaznamovala za zmeraj. Vsakič, ko sedem za volan, me prešine, da sem mogoče lahko jaz tista, ki bom rešila ali odvzela človeško življenje na cesti. Vsakič, ko gremo od doma in se poslovimo, upam, da ni zadnjič. Vsakič, ko vidim, s kakšno ljubeznijo in skrbjo poboža Bojan otroke, se prepričam, da je prometna nesreča zaznamovala našo družino – vse bi se lahko spremenilo, ljubezen se ne bi nikoli. Ljubezen bi ostala za večno.

Prometna nesreča trajno zaznamuje udeleženega in njegove družinske člane. Prvi tedni so prepredeni z nenehnim iskanjem vzroka  za nesrečo, z vprašanji, ki terjajo odgovore, a jih pogosto ni, z odločenostjo, da bo odslej vse drugače. Dnevi se prepletajo s fizičnimi posledicami nesreče; za vse nas so ti trenutki popolnoma novi, poškodbe glave so namreč tiste najhujše, ki lahko sicer na videz nepoškodovanega motorista spremenijo v popolnoma drugega človeka. Na srečo je človeško telo prekrasen in daleč najbolj izpopolnjen stroj, ki za okrevanje pogosto potrebuje le čas. In življenje se začne vračati v stare tire, čeprav ne bo zaradi življenjske izkušnje za nikogar izmed nas nikoli več isto. Ostaja strah, ki mu je primešana previdnost, vse pa je ovito v večno hvaležnost za nov začetek.

Komu gre zahvala za to? Morebiti usodi, sreči v nesreči, višji sili, kdo ve… pravijo, da si vsak piše usodo sam – na cesti si jo vsak izmed nas zagotovo s previdnostjo, izkušnjami in prilagojeno hitrostjo.

V preteklosti sem vesti o prometnih nesrečah motoristov prebirala v novicah, letos sem skupaj z otroki v bolnišnici obiskovala moža, ki je ob nesreči z motorjem dobil hudo poškodbo glave. Prošnje, upanje, tudi molitve so pripomogle k temu, da se je zgodba našega poletja srečno iztekla, zagotovo pa so k temu pripomogli člani reševalne ekipe ptujskega zdravstvenega doma in osebje ptujske bolnišnice, nenazadnje tudi policisti, ki skrbijo, da so naše ceste varne. Hvala vsem za trud, strokovnost in požrtvovalnost. Življenje je največji dar, ki smo ga prejeli, zato se moramo truditi, da ga ne zapravimo na cesti.

SKOZI MOJE SANJE, 
ob odprtju razstave Gregorja Samasturja, 7.2.2014, CID Ptuj

Življenje je čudež.

Ko se zgodi, se prične pisati neponovljiva zgodba, zapisana v srcu in v spominih.

Včasih se čudež razblini in življenje se vrti le še tam, v našem srcu in v naših spominih. Skozi široko odprte oči in skozi koprene živi spomin, jasen, pogosto tako natančen, da opaziš še tako droben detajl, poteze, ki jim prej nisi dajal posebnega pomena… Spomin, pomešan z žalostjo, srečo, jezo, toplino, nemočjo in praznino ustvari srčne pokrajine, včasih svetle in radostne, včasih turobne, da ti v oči prikličejo solze… Vsako človeško srce je neskončno polje številnih svetov, mnogoterih pokrajin, ki jih v nas vnesejo tisti, ki so nam ljubi, ki se nas dotaknejo.  V našem svetu pustijo sledi, po katerih hodimo sami, kajti stopati po poti, kjer je hodil tisti, ki smo ga imeli radi, je kot bi vedno znova in znova podoživljali spomine, zapisane v srcu.

Stopiti v srčno pokrajino pomeni srečanje s čudežem, pogosto s samim seboj. V srcu ni prostora za sprenevedanje, pohlep ali sovraštvo, srce je prostor, ki v nas vzbuja le najlepše in najboljše.  Mnogim, ki jih  materialni svet zadovoljuje, je preiskovanje srčnih pokrajin odvečno, tistim, ki sočloveka ne jemljejo samoumevno, se to zdi potrebno. Človeka ne izoblikuje le sreča, ki se na obrazu zariše ob prejemanju, še posebej ga zaznamuje sreča ob podarjanju – sebe, svojega znanja in čutenja. Tudi v pokrajinah, kjer jasno ali skozi koprene, meglice uzremo znan obraz, oči, ki se smejejo s posebnim žarom, oči, ki jih včasih prepozna le oče, nasmeh, ki ga oče na sliki podari le sinu…

Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu, je pred leti dejal Tone  Pavček. Kot bi poznal našega dobrega prijatelja, Gregorja Samasturja, našega gostitelja, člana Umetniškega društva Ustvarjalec Majšperk in avtorja novonastalega opusa, ki bo z nocojšnjim odprtjem počastil sinov rojstni dan.

Skozi moje sanje, tako je Gregor zapisal ob 22 slikah, na njih pa pokrajina, ki jo avtor vidi v sanjah in je tesno povezana z njima, z očetom in sinom.

Tenkočutno, pomešano s hrepenenjem, z nostalgijo, z žalostjo, ki para srce in ponosom na skupno prehojeno pot, to so pokrajine, ki se razraščajo v Gregorjevem srcu, v njegovim spominih, v njegovih sanjah. Hvala, Gregor, da z nami deliš sebe.

Sem velika občudovalka Gregorjevih mojstrovin, vedno znova ganjena ob spoznanju, kako veliko srce ima naš prijatelj. 

Tudi zaradi tebe, Gregor, je naš svet bogatejši, poln milosti in miline, ki je premoreš v izobilju. Zato ti, Gregor, hvala, da nas vedno znova povabiš v svoj svet.

Želimo ti veliko ustvarjalnih užitkov, želimo ti izjemno moč za spomine, želje, pokrajine, kjer boš našel tisto, kar iščeš in po čemer hrepeniš.